Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Letna strokovna konferenca 2009

Rast na vse kriplje in pretege?

17. - 19. septembra, Gamprin/FL

Nove ideje za bivanju prijazne Alpe v postfosilnih časih

Letošnja Letna strokovna konferenca Mednarodne komisije za varstvo Alp CIPRE na temo gospodarske rasti je v četrtek, 17. septembra, do sobote, 19. septembra, v lihtenštajnski Gamprin privabila več kot 200 udeležencev. Vsi so si bili enotni v dejstvu, da se rast zaradi omejenih virov ne more nadaljevati v nedogled. Obstaja veliko idej in zahtev, kako se spoprijeti z neizogibnim procesom upadanja po obdobju rasti. CIPRA je najpomembnejše zbrala v tako imenovanem katalogu tez.

Teze in zahteve ob letni strokovni konferenci CIPRE 2009

Nove ideje za zadovoljstvo, eksistenco in srečo

Vedno bolj je jasno, da preprost recept, po katerem naj bi blaginjo in kakovost življenja dosegli z gospodarsko rastjo, ne deluje več. Najočitnejša primera za to sta ravno podnebna problematika in naftni vrh (peak oil). Sedanja finančna in gospodarska kriza zahteva nov način razmišljanja in delovanja in odpira priložnost za ukrepanje. Treba jo je izkoristiti! Povratek na stare tire in ali zgolj presežek dosedanjega stanja nimata prihodnosti ne z ekonomskega ne z ekološkega vidika. Da bi lahko pobegnili »prisili logike stalne ekonomske rasti«, potrebujemo nove ideje in koncepte, ki nam bodo pokazali pot do zadovoljstva in zagotovili eksistenco ter kakovost življenja. Tudi v Alpah.

Alpe so od gospodarske rasti veliko pridobile, a so hkrati postale njena žrtev

Nedvomno so alpski kraji in regije veliko pridobili od tradicionalne rasti, res pa je tudi, prvič, da se vse prepogosto precenjujejo neposredni gospodarski donosi strategije rasti in podcenjujejo stroški (npr. za infrastrukturo), ki so v alpskem svetu še posebno veliki; drugič, da so se v preteklem obdobju rasti povečala gospodarska neravnovesja v alpskem prostoru; tretjič, da Alpe kot občutljiv ekosistem še izraziteje občutijo učinke ekoloških sprememb, kar ima usodne posledice za alpsko gospodarstvo ter socialno in kulturno življenje. Manjši popravki in spremembe dosedanjega modela rasti ne zadostujejo. Brezpogojno je treba sprejeti radikalno preusmeritev in nadzorovano upad rasti v zahodnih industrijskih deželah.

1. Nekaj idej za zajezitev prisile logike stalne ekonomske rasti 

Logika stalne ekonomske rasti je jedro lizbonske strategije Evropske unije in bo v Alpah še naprej podlaga regionalne politike. Temu ustrezno naj bi prihodnost gorskih območij zagotavljali s spodbujanjem rasti alpskih gospodarskih središč. Gospodarska in regionalna politika, ki temelji na rastoči porabi naravnih virov in je privolila v nadaljnje uničevanje pokrajine, ne prispeva k reševanju vprašanja prihodnjega razvoja, temveč postane del problema: o njej moramo podvomiti. Logike gospodarske rasti seveda ni mogoče kar tako odpraviti, saj je ta bistvena značilnost sodobnega denarnega in kreditnega gospodarstva. Lahko pa jo civiliziramo in zajeziimo. Naslednje teze obravnavajo ustrezne ideje, ki nasprotujejo prisili logike rasti. »Alpska ledina« se prebuja v »laboratorij prenove«! Nujen je preskok z novo okoljsko davčno reformo in novo politiko o podnebju

2. Regionalni gospodarski krogotoki namesto prisile stalne ekonomske rasti

Tako kot v gospodarska politika na sploh je treba tudi v regionalni politiki izpeljati njeno preusmeritev, s katero bo v središču spodbujanje regionalnih gospodarskih krogotokov, trajnostna kakovost pa bo pomembnejša od ekonomske kvantitete. V regionalnem okviru je storitve, ki se danes izvajajo v denarnem gospodarstvu, lažje nadomestiti z nedenarnimi storitvami ali sosedsko pomočjo (npr. časovna menjalna borza za nego bolnikov in starostnikov). V regionalnem gospodarstvu nastajajo manjše enote, krajše poti, ki so sposobne zmanjšati rabo virov in energije v korist obrtni izdelavi (in popravilu) trajnih dobrin. Navsezadnje lahko ponovno odkritje regionalnega krepi tesne stike, prijateljstva in sosedstva, s tem pa zmanjšuje materialno potrošnjo in koristi medčloveškim odnosom. Regionalni gospodarski krogotoki namesto nove regionalne politike! Nova gospodarska in regionalna politika alpskih držav in EU mora postaviti v središče regionalne gospodarske krogotoke in nedenarne gospodarske oblike

3. Aktivna politika urejanja prostora namesto upravljanja prostora

V številnih alpskih regijah je za prostorski razvoj značilna izrazita razpršena gradnja in manj učinkovite, neekološke oblike rabe prostora. Danes se urejanje prostora omejuje – če sploh – na usklajevanje in upravljanje nenehno rastočih zahtev, ki jih imajo do prostora različne interesne skupine. Zato potrebujemo tako politiko urejanja prostora, ki bo znala ukrepati in bo skrbela za gospodarno ravnanje z vedno manjšim življenjskim in ekonomskim prostorom v Alpah. Sem sodijo dosledno zgoščevanje poselitvenih struktur, jasno ločevanje zazidalnih območij od nezazidalnih in zaustavitev urejanja novih območij za potrebe turizma v odprti pokrajini. Ne le spremljanje rasti, temveč tudi konsolidacija ali celo krčenje regionalnega gospodarjenja bo v prihodnje spadalo k izzivom politike urejanja prostora. Alpska prostroska politika mora nazadujoče regije razviti scenarije, ki namesto h gospodarski rasti vodijo k blaginji in sreči. Krčenje predimenzionirane infrstrukture ne sme biti več tabu.

4. Sprememba trenda v rabi narave in pokrajine

Čeprav sta narava in pokrajina najbolj skopo odmerjena vira in najpomembnejši kapital alpskih regij, sta zaradi turistične, prometne, poselitvene, kmetijske in industrijske rabe vedno bolj obremenjena. Biotska raznovrstnost se izrazito zmanjšuje. Sedanja gospodarska in finančna kriza mora biti priložnost za preobrat. Da bi lahko prišlo do spremembe v trenutnem trendu, je nujen radikalen proces ozaveščanja gospodarskih in političnih deležnikov ter prebivalcev, ki mora privesti do občutne krepitve varstva narave in krajine v Alpah. Z vključevanjem prebivalstva je treba ustvariti nova zavarovana območja in jih med seboj povezati.

5. Zmanjševanje rabe fosilne energije namesto rasti

Kljub vodni energiji kot OVE in velikim potencialom novih OVE (les, sonce, veter in geotermalna energija) temeljita gospodarstvo in družba v Alpah še naprej na rastoči rabi fosilnih goriv. V prihodnje pa se mora poraba energije zmanjšati in ne rasti. Vodilna usmeritev pri tem je vizija t. i. 2000-vatne družbe. Preusmeritev energetske politike se mora začeti pri energijski učinkovitosti (npr. sistematično uveljavljanje pasivnega standarda za novogradnje in pri obnovi obstoječih objektov) in spodbujanju rabe obnovljivih virov energije. To se mora zgoditi ob vsestranskem varovanju občutljivih alpskih pokrajin in ekosistemov. Nove in obnovljene zgradbe morajo ustrezati najstrožjim standardom. Jedrska energija ni alternativna možnost za prihodnost.

6. Podpora inteligentni mobilnosti

Notranji ciljno-izvorni, turistični in tranzitni promet se na območju Alp še naprej povečuje, pri čemer so poznani njegovi negativni učinki na kakovost življenja in podnebje. Da bi prišlo do nujno potrebne spremembe trenutnega trenda, sta nujna podražitev cestnega prometa in dosledno spodbujanje javnega cestnega in železniškega prometa. Nove oblike trajnostne mobilnosti je treba preizkusiti in čim prej vpeljati na kraju samem. Avtomobilski promet se mora umakniti javnemu prometu, tranzitni promet se mora odvijati pretežno po železniških tirih. EU in alpske države morajo v svoje prometne politike prednostno vključiti javni promet. Prostočasni in turistični promet je treba preusmeriti na železnico. In kjer se avtomobilom ni mogoče izogniti, je treba uporabiti avtomobile z alternativnimi sistemi pogona in vodenja.

7. Kakovostni kmetijski pridelki, zaščita kulturne pokrajine in biotske raznovrstnosti

Gorsko kmetijstvo, še zlasti plašarstvo bo imelo v Alpah pomembno funkcijo tudi v prihodnje. Na eni strani zaradi pridelave lokalnih proizvodov, po drugi pa zaradi vzdrževanja kulturne pokrajine. EU, alpske države kot tudi alpske regije morajo ekološko rabo teh območij postaviti v težišče kmetijske politike teh območij. Na ta način ne bodo podprle le oblikovanja lokalnih prozivodnih verig, pač pa bodo prispevali tudi k ohranitvi biotske raznovrstnosti gorskih območij.

8. V turizmu kakovost namesto kvantitete

Alpski turizem, ki ostaja usmerjen v ekonomsko rast, temelji na netrajnostni rabi virov. Pri tem izstopajo individualni avtomobilski promet, nevarčna raba energije pri upravljanju počitniških stanovanj in hotelov ter pogosto premalo skrbno ravnanje s pokrajino. Največkrat kvantiteta prednjači pred kvaliteto. Preusmeritev v trajnostni razvoj, ki ne bo le marketinško geslo, je danes najnujnejša naloga te največje gospodarske panoge v številnih regijah. Nujne pri tem so ustrezne spodbude energetske in prometne politike kot tudi politike prostorskega planiranja, regionalnih krogotokov in varstva pokrajine. Pomembno vlogo imajo lahko tudi tiste države, v katerih so bila načela trajnostnega razvoja v okviru meril spodbujanja doslej omejenega pomena. Z ekološko davčno reformo morajo alpske države morajo vpeljati trajnostne kriterije v turistične politike, ki bodo prinesli napredek na vseh področjih turizma.

9. Aktivna »alpska zunanja politika«

Zadovoljstvo, eksistenca in sreča v alpskem prostoru so zelo odvisni od odločnega delovanja vsakega posameznika. Tega pa morajo podpirati v prihodnost usmerjeni okvirni pogoji in politike na nacionalni ravni, v EU in v globalnem merilu. Delovanje za alpski prostor zato tudi pomeni, da si je treba v smislu »alpske zunanje politike« na vseh teh ravneh dejavno prizadevati za izvajanje v prihodnost usmerjenih ukrepov na osrednjih političnih področjih, npr. na denarnih in finančnih trgih, v svetovni trgovini, na področju energije in varstva podnebja, v prometu, kmetijstvu, razvojnem sodelovanju in na področju človekovih pravic. Alpske države morajo okrepiti prizadevanja po partnerstvih med Alpami in ostalimi gorskimi območji.

10. Alpska konvencija kot prispevek h globalnemu upravljanju

Da bi spodbudile trajnostni razvoj v Alpah, so alpske države in EU pred skoraj dvema desetletjema napisale Alpsko konvencijo, ki pa ji vse do danes na območju Alp ni uspelo preprečiti nadaljnjega uničevanja naravnih virov. Prihodnji prispevek Alp h globalnemu upravljanju (global governance) je v rokah alpskih držav in EU: one so tiste, ki lahko iz Alpske konvencije, papirnatega tigra, ustvarijo učinkovit instrument. Za zadovoljstvo, eksistenco in srečo v Alpah. Alpske države morajo Alpsko konvencijo končno prepoznati kot orodje za trajnostni razvoj v Alpah in posledično tako pripraviti kot tudi izvesti učinkovite akcijske načrte udejanja te pogodbe.

Letna konferenca CIPRE 2009

Gamprin (Liechtenstein), 19. september, 2009

 

Dodatne informacije

2009

Gamprin 2009

Gamprin 2009

Gamprin 2009

Gamprin 2009

Gamprin 2009

Gamprin 2009