Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Načela

(c) Michael Gams, CIPRA International

Pokrajina kot skupno (commons)

V Alpah obstaja dolga tradicija skupnega upravljanja in rabe skupnega (commons), kot so pašniki, voda ali gozdovi. Pokrajina kot taka se lahko šteje za skupno. Pojem skupno, commons je širši od pojma javno dobro. Skupno je to, kar proizvedemo skupaj, kar je na voljo javnosti ali kar nam je podarjeno od narave, denimo materialni in nematerialni vidiki kot tudi družbeni odnosi, ki skupno ustvarjajo, ohranjajo in varujejo. Poleg tega k skupnemu spadajo tudi pravila in norme, ki ustvarjajo pomembne spodbude in okvirne pogoje za skupno delovanje.

Če alpsko pokrajino razumemo kot skupno, to omogoča spodbuden in učinkovit odnos med človekom in naravo, ki omogoča človekov obstoj ter spodbuja skupne in naravne vrednote. Gorska pokrajina tako deluje kot neke vrste laboratorij za skupno in za deliberativno demokracijo*, za človeka v času podnebne krize in izumiranja vrst.

Pri tem so odločilnega pomena prakse in procesi, kako se skupno dobro ustvarja, uporablja in upravlja. Tako se na primer terase, namakalni sistemi in alpski pašniki plod skupnega dela, skupaj se uporabljajo. Zaradi tega  so se pokrajine nenehno spreminjale.

Če pokrajine v tem smislu razumemo kot skupno, postane jasno, da se morajo pravila ravnanja s pokrajino prilagoditi tudi spreminjajoči se, pluralistični družbi. Tako je treba v razprave, pomembne za pokrajino, v večji meri pritegniti tudi ženske, mlade ali priseljence. Precejšen del alpskega območja je v javni lasti. Kdo sme in kdo naj odloča, kako naj se pokrajina razvija? Pogosto je treba upoštevati specifična lokalna pravila, denimo, ko gre za ustanavljanje novega narodnega parka – kdo naj v takem primeru odloča o »uporabi« tega skupnega dobra, čigar vpliv sega daleč prek njegovih meja? Poznavanje skupnega in njegove vrednosti mora postati skupno dobro. Skupno se mora uveljaviti v kulturnem smislu in postati prepoznavno v zakonodaji.

V Alpah obstajajo številni primeri »novega skupnega dobra«, ki se navezujejo na pokrajino, npr. kultura prehrane ali solidarnostno kmetijstvo. Da bi se tovrstni pristopi uveljavili in nadalje razvijali, je treba upoštevati načela Elinor Ostrom** o upravljanju skupne lastnine.

Izpogajanje pokrajine

Pokrajina odraža različne, stalno spreminjajoče se družbene potrebe in interese. Te potrebe in interese je treba usklajevati na pregleden način. Očitno je, da se pri sprejemanju odločitev glede ravnanja s pokrajino premalo upoštevajo interesi, povezani z varovanjem okolja, biotske raznovrstnosti, podnebja in vode, in da se namesto tega prednost pogosto daje gospodarskim interesom (gl. Razvojno šibkejša in slabše dostopna območja).

Učinkovita pokrajinska politika je način za uveljavitev udeležbe, da bi tako civilna družba, zasebne organizacije in upravni organi prepoznali vrednost pokrajine, njeno vlogo v družbi in pogosto tudi dramatične spremembe v pokrajini, ki jih povzroča človek s svojimi dejavnostmi, obenem pa je tudi sredstvo za določanje ciljev ravnanja s pokrajino. Smiselna in v prihodnost usmerjena pokrajinska politika mora zagotavljati učinkovite instrumente za spodbujanje sodelovanja javnosti in njenih različnih interesov. Zagotoviti mora, da imajo interesi za ohranitev naših naravnih virov, ti so vsi del pokrajine, ravno tako veliko težo kot interesi ekonomskega razvoja. Zato mora politika tudi poskrbeti za to, da se kazalniki kakovosti pokrajine, kot sta biotska raznovrstnost, izgled pokrajine ali zdravje tal, še dodatno ne poslabšajo.

V ta namen je treba dosledno uporabljati in izvajati obstoječe predpise, kot sta Evropska konvencija o krajini ali Alpska konvencija: prva predvideva, da podpisnice sprejmejo politiko na področju pokrajine in zmanjšajo konkurenco pri pristojnosti organov odločanja, medtem ko Alpska konvencija kot zavezujoči pravni akt od alpskih držav zahteva sprejetje potrebnih ukrepov za varstvo, urejanje in po potrebi tudi obnovo narave in pokrajine v alpskem prostoru***. Poleg tega podpisnice spodbuja k prilagajanju rabe prostora ekološkim ciljem in zahtevam ter k varčni in za okolje sprejemljivi rabi virov in prostora****.

Kar zadeva pomembno družbenopolitično vlogo, ki jo imajo pokrajine, CIPRA zahteva krepitev izobrazbe ter ozaveščenost na področju pokrajine. Ko se ljudje počutijo ogroženo in ko so vključeni, tudi prevzamejo odgovornost  za svoje okolje. Naučijo se prepoznavati ne le nenadne, temveč tudi postopne spremembe v pokrajini, in se nanje odzvati. Tako postane trajnostni razvoj konkreten ter razumljiv in neposreden.

CIPRA zahteva udeležbo javnosti, lokalnih in regionalnih upravnih organov in drugih zainteresiranih skupin z namenom ozavestiti civilno družbo, zasebne organizacije in organe oblasti o vrednotah pokrajine in njeni vlogi v družbi. Za potrebe njihovega vključevanja v oblikovanje pokrajinske politike je treba opredeliti procese, kot jih za to določa Evropska konvencija o krajini.

 

* Pojem deliberativna demokracija označuje tako koncepte, v katerih je osrednjega pomena javno posvetovanje, kakor tudi njihovo uresničevanje v praksi. Bistvena značilnost deliberativne demokracije je javni diskurz o vseh političnih temah, ki ga označujemo tudi kot deliberacija (Wikipedija; deliberativna demokracija, dostopno 2. 11. 2020).

** Elinor Ostrom (1990): Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action. Ostromova je leta 2009 za svoje znanstvenoraziskovalno delo na področju analize ekonomskega upravljanja prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo.

*** Protokol Alpske konvencije o varstvu narave in urejanju krajine, www.alpconv.org

**** Protokol Alpske konvencije o urejanju prostora in trajnostnem razvoju, www.alpconv.org

Interaktivna alpska karta

Druge informacije