Razvojno šibkejša in slabše dostopna območja

15.12.2020

Alpe pogosto veljajo za divjo, slabše dostopno pokrajino. Jasno razlikovanje med razvojno šibkejšimi in slabše dostopnimi ter dostopnimi pokrajinami je skorajda nemogoče, saj značilnosti enih postopno prehajajo v druga, prehod med njimi je pogosto zvezen: številne so deloma razvojno šibkejša območja, deloma pa so to območja z visoko naravno vrednostjo, ki pa imajo le redko ustrezen varstveni status.

Image caption:

(c) Erich Wirz

Trendi in izzivi

Trenutno marsikje v Alpah poteka proces pospešenega razvoja območij, za katera sta značilni slaba prometna dostopnost in odmaknjena lega: gradijo se ceste, žičniška ali energetska infrastruktura. Največ vrednosti pri tem izgubljajo ravno pokrajine, ki zaznamujejo naš pogled na Alpe. Čim več pokrajin bo postalo dostopnih, bolj se bo pokazala vrednost slabše dostopnih, pa naj bo to z ekološkega vidika v smislu ohranjanja biotske raznovrstnosti, z ekonomskega vidika v smislu prostora, privlačnega za turizem, ali z družbenega vidika v smislu medgeneracijske pravičnosti in izkustvenega prostora. Sočasno obstajajo območja, za katera sta značilni stagnacija območja in depopulacija. Te pokrajine, ki jih je stoletja oblikovala tudi človeška roka, so tako vedno bolj prepuščene same sebi.

Zahteve

Razvojno šibkejša in slabše dostopna območja so zlasti z ekološkega vidika nujno potrebna, saj gre za zavarovana območja in potencialni prostor, namenjen divjini in biotski raznovrstnosti. Tudi glede pokrajinske estetike so ta območja nepogrešljiv element. Zaradi pomena, ki jih imajo za splošno javnost in naravo v Alpah, je te pokrajine treba nujno ohraniti. Za to so potrebni regulativni posegi, ki bodo ustavili napredujoči razvoj.

Prostorsko in pokrajinsko načrtovanje obsega številne instrumente, ki se v posameznih alpskih državah različno uporabljajo. Če naj bo načrtovanje učinkovito, urejeno in usmerjeno v prihodnost, je treba najprej izboljšati podatke o razvojno šibkejših in slabše dostopnih pokrajinah na območju Alp in jo poenotiti. CIPRA na podlagi teh podatkov zahteva, da se obstoječi predpisi pregledajo v smislu določb Alpske konvencije* in po potrebi izboljšajo. Cilj je namreč zavarovati manj in slabše dostopne pokrajine in s tem povezane potenciale za neovirani naravni razvoj. Poleg tega je treba v skladu z ničelnim neto ciljem EU**, ki se nanaša na rabo zemljišč, oceniti, kako zmanjšati rabo novih zemljišč. Alpske države čaka na tem področju še veliko dela.

Tudi procese v regijah, kjer se soočajo z odseljevanjem prebivalstva, je treba spremljati na podlagi v prihodnost usmerjenega prostorskega načrtovanja. Potreben je pogum za preučitev, ali je stanje današnje poselitve v Alpah mogoče povsod ohraniti – po drugi strani pa ljudje, ki si v teh dolinah prizadevajo za ohranitev kulturne pokrajine, potrebujejo podporo, spodbudo in pomoč strokovnjakov, da bi lahko v regiji, kjer število prebivalcev upada, samostojno oblikovali svoje življenje.

* Protokol Alpske konvencije o urejanju prostora in trajnostnem razvoju, zlasti čl. 1c), 2c), 3c), 4(2), 8(4), 9(4); Protokol Alpske konvencije o varstvu narave in urejanju krajine; Protokol Alpske konvencije o turizmu: zlasti čl. 10; Protokol Alpske konvencije o varstvu tal, zlasti čl. 7.

**eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:52011DC0571