Če verjamemo najnovejšim anketam, si občutno več kot polovica evropskega prebivalstva želi hitrega trajnostnega preoblikovanja evropske družbe in gospodarstva. Kot izhaja iz poročila Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), bi lahko trajnostno gospodarstvo že samo do leta 2030 na globalni ravni ustvarilo 395 milijonov zaposlitev in okoli devet bilijonov evrov, obenem pa to pomeni, da nas bodo, če do preobrazbe ne bo prišlo, podnebne spremembe, ki jih povzroča gospodarstvo, na globalni ravni stale najmanj 38 bilijonov evrov. Evropski zeleni dogovor (Green Deal, gl. str. 8) daje smernice glede finančnih spodbud gospodarstvu v naslednjih letih. Vse to nakazuje, da bo koncept trajnostnosti kmalu postal nova normalnost.

Vprašanje, ki bi si ga zdaj morali postaviti v podjetjih, pa ni, ali oblikovati preobrazbo lastnega podjetja, marveč kako in kako hitro to storiti. Pri tem bi morala podjetja upoštevati naslednjih pet izhodiščnih točk:

• vizija razvoja: prizadevanja za uresničevanje okoljsko-socialne trajnostnosti se upoštevajo v viziji razvoja in na tej podlagi se vnovič pretehtajo dosedanje najboljše prakse, poslovne prakse, vzorci mišljenja, strategije, postopki, proizvodi in poslovni modeli. Vizija razvoja se lahko zgleduje tudi po ciljih Agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in prikaže, kako se na to odzovejo podjetja;
• nova vodstvena mentaliteta: spremembe navzven predpostavljajo spremembe navznoter: miselnost, etika in ravnanje vodstvenih kadrov vplivajo na strategije, proizvode in poslovne modele. Da bi lahko temu prilagodili kompetence in odnos vodstvenih kadrov, so morda potrebni izobraževalni programi;
• podnebna nevtralnost in podnebna pozitivnost: ravnanje podjetja, v katerem sami izračunajo svoj okoljski odtis in uresničujejo strategijo zmanjševanja in kompenzacijo izpustov, je gospodarno z viri. Tako podjetje lahko uporablja obnovljive vire energije, ki povečajo učinkovitost lastnih proizvodnih procesov, in se odloči, da ne bo več uporabljalo ali izdelovalo strupenih snovi in da bo še izboljšajo lastno mobilnost in logistiko;
• »dobri« proizvodi in proizvodnja: podjetje si lahko postavi za cilj, da bo v prihodnje izdelovalo predvsem »dobre« proizvode, zato uporablja okoljsko primerno zasnovo izdelkov in koncepte krožnega gospodarstva (str. 12-13). Poleg tega lahko razvija poslovne modele, ki presegajo tradicionalno lastniško razmišljanje. Uspešne so tiste inovacije, ki razvijajo rešitve za naraščajoče okoljske probleme, kot so izguba biotske raznovrstnosti in rodovitne kmetijske zemlje, pomanjkanje vode, zmanjševanje in podražitev surovin ali ekstremni vremenski dogodki;
• digitalizacija: številna podjetja izvajajo digitalne poslovne procese kakor tudi delo na domu ali ponujajo storitve v virtualni obliki. Tako privarčujejo čas, denar in zmanjšajo izpuste CO₂. Prehod v trajnostno poslovno okolje bo enostavnejši, če bodo pri tem na voljo pametna orodja, kot so energijski cockpit za vizualizacijo proizvodnje oz. porabe energije, kalkulatorji izračuna emisije CO2, instrumenti za anketiranje zainteresiranih strani, orodja za poročanje v zvezi z izpolnjevanjem trajnostnih meril ali načrti za razvoj trajnostnega poslovnega modela.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru