Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Banke bi morale biti zavezane skupni blaginji

Za Christiana Felberja bi bila pravno zavezujoča bilanca stanja skupne blaginje pomemben korak na poti do družbe, ki bo dopuščala več socialne pravičnosti ter učinkovitejše varstvo podnebja in okolja. (c) www.friedlundpartner.at

Christian Felber, avstrijski politični aktivist, pisatelj in predavatelj, dejavno podpira mednarodno gibanje za promocijo in izvedbo ekonomije skupne blaginje. Z njim smo se pogovarjali o razmerju med trajnostnostjo in skupno blaginjo, pa tudi o tem, kako lahko banke te vrednote dejansko uresničijo.

Gospod Felber, kaj je tisto, kar se vam osebno zdi pomembno, če bi vložili denar v banko?

Zame so najprej pomembni splošni cilji banke: ali ta posluje s pridobitnim namenom ali jo zanima skupna blaginja? Drugič: natančno želim vedeti, kaj počne banka z denarjem, ki ga ima na razpolago. Tu pričakujem popolno transparentnost poslovanja. Seveda je nujno tukaj tudi nedvoumen etični poslovni profil, ki ga je mogoče opredeliti in voditi, denimo, v obliki bilance stanja skupne blaginje. In kot tretje: da banka pri dodeljevanju posojil ne preverja le finančnih kazalnikov – pomembneje je namreč preveriti, kako bosta investicija in s tem projekt vplivala na naravno okolje, podnebje, biotsko raznovrstnost, socialno kohezijo in načelo pravične porazdelitve.

Kako bi definirali skupno blaginjo?

Moje razumevanje skupne blaginje je procesne in ne vsebinske narave, kar pomeni, da mora vsakokratna demokratična skupnost ustvariti skupno razumevanje. Naš konkreten predlog je postopek sodelovanja, v okviru katerega bi ugotavljali izpolnjevanje 20 kriterijev oziroma vidikov skupne blaginje oziroma sestavne dele proizvoda skupne blaginje, pri čemer bi zadnje nadomestilo BDP v smislu merila za uspešnost nacionalnega gospodarstva. Globalne študije opozarjajo, da bodo v proizvodu skupne blaginje zelo verjetno upoštevani kriteriji, kot so npr. zdravje, zadovoljstvo, kakovost odnosov, zaupanje, socialna kohezija, demokratična udeležba, človekove pravice, neokrnjeni ekosistemi in mir.

Skupna blaginja ali trajnostnost: kaj je pomembneje, ko gre za družbeno in ekološko odgovornost bank?

Trajnostnost je imanentni del skupne blaginje, brez trajnostnosti torej ni skupne blaginje. Skupna blaginja pa je občutno širša in obsežnejša. Če upoštevamo samo ekološko trajnostnost, lahko grobo kršimo številne kriterije, ki sicer pogojujejo obstoj skupne blaginje, torej lahko zaposlujemo otroke, kršimo človekove pravice, dopuščamo ekstremno neenakost, diskriminiramo ženske, rušimo demokracijo – vse bi bilo super trajnostno. Zato je trajnostnost bistvenega pomena, vendar ne zadostuje. Pojem skupne blaginje je občutno starejši. V 13. stoletju ga je ustvaril Tomaž Akvinski; od leta 1946 je v bavarski ustavi zapisano, da vsa gospodarska dejavnost služi skupni blaginji. Seveda je tu zajeta tudi ekološka trajnostnost. Že antična oikonomia vključuje blaginjo vseh ljudi in naravnega okolja. Zato je že prvotna oikonomia ekonomija skupne blaginje. Definicijo skupne blaginje bi moral danes podati demokratični suveren. In zelo sem prepričan, da bi iz tega izšlo nekaj podobnega ali še boljšega, kot je 17 globalnih ciljev trajnostnega razvoja OZN.  

Številne banke so že na tej poti in ponujajo trajnostne naložbe.

To zame ni dovolj. Pa ne zato, ker so moje zahteve ali predstave o vrednotah pretirane, temveč zato, ker s povsem objektivnega vidika obstaja velika negotovost glede tega, o katerih informacijah, glede na veljavno zakonodajo, sploh morajo poročati gospodarski subjekti. Odgovornost za to nosi po mojem prepričanju gospodarstvo, ki se je v zadnjih 150 letih osredotočalo izključno na finančne kazalnike. Podjetja so tista, ki so dolžna poročati o svojih finančnih kazalnikih. Ta zakonska obveza posredovanja informacij pa ne velja za dejavnike, kot so varstvo okolja in podnebja, socialna kohezija in pravičnost ali vprašanja moči, enakosti spolov in demokracije. Tu je nujno uvesti obvezno razkritje navedenih informacij.

Poročila o trajnostnosti se – v odvisnosti od usmeritve posamezne banke – med seboj zelo razlikujejo. Ali ne mešamo tukaj jabolk s hruškami?

Prav iz tega razloga trenutno vodim raziskovalni projekt, kjer poskušamo jabolka, hruške, slive in marelice združiti v en sadež. Podobno kot zakonsko zavezujoča in enotna finančna bilanca stanja bi imeli tudi zakonsko zavezujočo in enotno etično bilanco ali bilanco skupne blaginje za isto skupino podjetij kot pri finančni bilanci. Sploh pa ta ne velja za vse, temveč le za večja podjetja. In dokler bo lahko vsako podjetje samo določalo, kaj razume pod trajnostjo, to pomeni samovoljo in neprimerljivost: jabolka, slive, hruške, marelice.  Preverjanje, ki bi ga opravila tretja stran, je dejansko nemogoče, saj gre za neskončno široko in neprimerljivo morje podatkov.    

Katere konkretne ukrepe lahko banka sprejme, da bi spodbudila skupno blaginjo?

Imel bi tri predloge o tem, kaj lahko naredi vsaka banka. Prvič, banka naj tudi sama sestavi bilanco skupne blaginje: ko bom nekega dne, da bom lahko sprejel odločitev glede odobritve kredita, od drugih podjetij zahteval, naj mi predložijo bilanco skupne blaginje, je smiselno, da sam postavim dober zgled. Drugič, banka naj uvede segment kreditov za podjetja, ki vodijo bilanco skupne blaginje. S tem bo gospodarstvu sporočila naslednje: sestavite bilanco skupne blaginje in kredit boste v prihodnje dobili enostavneje in z večjo verjetnostjo. Tretjič, banka omogoči odprtje tekočih računov skupne blaginje in varčevalne račune skupne blaginje, katerih poraba na računih je v celoti trajnostna ali usmerjena v skupno blaginjo.   

Kako ravna podjetje, ki želi sestaviti bilanco skupne blaginje?

Z naše spletne strani si lahko brezplačno prenese naš priročnik o matriki skupne blaginje ali pa se obrne na najbližjo regionalno skupino za promocijo in izvedbo skupne blaginje v Nemčiji, Švici, Avstriji in Italiji. Svetujemo, da ustanovi enakovredno skupino, ki jo sestavlja tri do sedem podjetij iz različnih panog – delovati skupaj je lažje in to spodbuja znanje in inovacije. Znotraj podjetja je priporočljivo, da se zaposleni vključujejo prostovoljno. Pri hranilnici v Dornbirnu je na primer sodelovalo 60 od več kot 200 zaposlenih. Na željo lahko proces, ki običajno traja pol leta, spremljajo usposobljeni svetovalci s pridobljenim certifikatom. Na koncu proslavimo doseženo in javnosti predstavimo bilance.

Projekt ustanovitve banke za skupno blaginjo v Avstriji zaenkrat ni uspel. Bo model take banke ostal utopija?

Zavrnjena je bila samo prva prošnja za dovoljenje za bančno poslovanje, a to ne pomeni, da je projekt banke za skupno blaginjo dokončno propadel. Regulativne zahteve so trenutno tako visoke, da je potrebna bilančna vsota več sto milijonov evrov, da je banka ekonomsko sploh sposobna preživeti. Na tem področju čakamo na boljše regulativno okolje. Naš predlog je ustanovitev evropske zveze etičnih bank. Sestavljale bi jo banke, usmerjene v skupno blaginjo, ki bi se zavezale, da bodo delovale z nizkim tveganjem, da ne bi delile dobička in da zato tudi ne bi potrebovale večjega obsega regulativnih ukrepov. Tako bi bile kljub majhnosti sposobne preživeti. Dokler pa to ne bo mogoče, se osredotočamo na kooperacije. Pri banki Raiffeisen v Zgornji Avstriji smo na trg že dali »račun skupne blaginje«, v Vorarlbergu in na Bavarskem so bilanco skupne blaginje izdelale že tri banke. Dejstvo, da so si upale narediti ta korak in da pri tem niso osamljene, kaže, da se je očitno začel novi trend. Upamo seveda, da se bo ta v prihodnjih letih še okrepil, sploh ob soočanju s podnebnimi spremembami in drugimi okoljskimi problemi, kot je izguba biotske raznovrstnosti.

Ali so banke ključne akterke v gospodarskem sistemu?

Nedvomno, banke so del infrastrukture. Same ne proizvajajo ničesar, vendar pa s svojimi vzvodi odločajo, kaj se bo v prihodnje proizvajalo. To je posebna odgovornost, zato pa zahtevam, da so banke načeloma zavezane skupni blaginji in da se ne bi smele organizirati v družbe, ki se usmerjajo v pridobivanje dobička. Denar je javno dobro, a zaradi pridobitne usmerjenosti to orodje postane orožje – ne le zoper trajnostno gospodarstvo, marveč tudi zoper svobodno družbo in delujočo demokracijo. Sam si predstavljam pisano pokrajino, ki jo sestavljajo javne hranilnice, kreditne zadruge in zasebne etične banke – vse pa tvorijo svojo bilanco stanja skupne blaginje in dodeljujejo posojila na podlagi opravljenega preverjanja skupne blaginje.

Do takrat pa: komu lahko sploh še zaupamo naš denar?

Vsaki banki bi zastavil tri vprašanja: ali mi lahko zelo podrobno pojasnite, kaj počne vaša banka z mojim denarjem? Ali mi lahko ponudite račun skupne blaginje? Ali v banki sami pripravljate bilanco stanja skupne blaginje? Mislim, da so to v današnjem času primerna vprašanja za banke.

Na tem mestu smo želeli objaviti že opravljen pogovor s Christianom Felberjem in predstavnico ene od lihtenštajnskih bank, žal pa je banka objavo zavrnila.

Pionir skupne blaginje

Christian Felber je eden od ustanoviteljev avstrijskega dela mednarodnega gibanja Attac Österreich, ki je kritično do globalizacije. Po študiju filologije je leta 2010 ustanovil mednarodno gibanje za ekonomijo skupne blaginje, ki je danes dejavno v 33 državah in ga podpira 3000 podjetij. Zaslužen je tudi za projekt ustanovitve banke za skupno blaginjo. Napisal je 15 knjig s področja ekonomije, izdal pa je tudi pesniško zbirko.

Christian Felber: Die Gemeinwohl-Ökonomie: Ein Wirtschaftsmodell der Zukunft. Predelana nova izdaja. Založba Piper, 2018.

Christian Felber: This is not economy: Aufruf zur Revolution der Wirtschaftswissenschaft. Založba Deuticke, 2019.

christian-felber.at (de), www.ecogood.org (de), www.gemeinwohl.coop (de)


Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru

e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.