Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Pravzaprav imamo skoraj vse, kar potrebujemo za kakovostno življenje

26.08.2021
Lihtenštajn premore vse, kar zagotavlja kakovostno življenje, saj ima dovolj denarnih rezerv, dobro delujoč družbeni sistem, visoko zaposlenost in neokrnjeno naravo. Pozornost pa si zasluži tudi povsem drugačen vir: družbeni konsenz v majhni alpski državi, kjer je prostorsko načrtovanje trčilo ob svoje meje.
Image caption:
Sodelujmo v skupni razpravi o kulturi prostora – izmenjava idej in vizij je dragocena dobrina. © Simon Egger

Le 160,5 km2 veliko ozemlje lihtenštajnske države zaznamuje strmina in to v več pogledih. Medtem ko je veliko število malih kmetov v preteklosti na gorskih pobočjih pridobivalo seno za svojo živino z nevarnim in mukotrpnim ročnim delom, je od šestdesetih let dalje v dolinskih predelih začelo rasti zlasti gospodarstvo. Devet od desetih prebivalcev se je do srede 19. stoletja še preživljalo na malih kmetijah, leta 2019 pa se je s kmetijstvom ukvarjalo le še 0,6 odstotka prebivalcev. Nove zaposlitvene možnosti so spremenile odnos ljudi do okolja in zemlje kakor tudi do različnih možnosti in načinov življenja – izjava dolgoletnega prostorskega načrtovalca o preobrazbi nekdanjih pašnikov v naselja enodružinskih hiš slikovito prikaže, v čem je bistvo: »Kjer so se nekoč pasle krave, se danes pasejo enodružinske hiše.« 

Hitrejša je vožnja, pomembnejša je izbrana smer 

Bregove nevarnih hudournikov in Rena smo zabetonirali, mokriščna zemljišča v dolinah izsušili, zgradili ceste in mostove. Marsikaj smo spremenili, ukrotili in preoblikovali in to je danes zanimivejše z ekonomskega vidika. Zgodovinar Christoph Maria Merki je svojo knjigo, v kateri razmišlja o novejši zgodovini lihtenštajnskega gospodarstva, pomenljivo naslovil Lihtenštajnski gospodarski čudež. Hitra modernizacija majhnega narodnega gospodarstva v 20. stoletju. Vse do srede petdesetih let so se bili ljudje prisiljeni preživljati kot dnevni migranti ali pa so kot sezonski delavci služili v tujini, nekateri so se iz države tudi izselili. Danes se okoli 40.000 dnevnih migrantov vsak dan iz ene od sosednjih držav pripelje čez mejo v Lihtenštajn, kjer so zaposlitev našli v številnih bankah, tovarnah in drugih podjetjih. 

Finančni viri, ki so bili prihranjeni v času omenjene rasti gospodarstva, pomagajo zdaj blažiti finančne posledice pandemije. A tako kot vsaka sprememba je tudi gospodarski razcvet terjal svoj davek. Cestno omrežje, območja razpršene gradnje, industrijski, storitveni in poslovni ter športni objekti zasedajo precejšnji delež zazidljivih površin v Lihtenštajnu in ta delež se še povečuje. Na stranski tir potisnjeno kmetijstvo varuje preostala obdelovalna zemljišča in jih – skladno s prevladujočim prepričanjem o nujni dobičkonosnosti – intenzivno kultivira, kar pa negativno vpliva na biotsko raznovrstnost.

Po drugi strani se v družbi povečuje raznolikost vrednot. Nove tehnološke rešitve obetajo nove manevrske prostore, vendar pa najpogosteje niso sposobne nadomestiti vedno večjih razlik znotraj interesnih skupin. Številna temeljna vprašanja zahtevajo jasna stališča, o katerih pa se je mogoče prej odločiti na podlagi vrednot in načel, ki so deležna široke podpore, kot na podlagi golih dejstev. To v družbi, ki se vedno bolj umika v zasebno in v kateri obstajajo različne življenjske stvarnosti, pogosto postaja vse težje. 

Prišli smo daleč, a kako naprej? 

Generacija naših staršev je vedela, kaj je njihov končni cilj. Številni se niso želeli več seliti ali si kot sezonski delavci služiti kruh daleč stran od družine, zato so bile tovarne, banke in druga podjetja zanje zelo pripravna rešitev. Prebivalstvo Lihtenštajna živi danes v eni najbogatejših držav na svetu, ki ima tako rekoč vse: lepo alpsko okolje, blaginjo, denarne rezerve, visoko stopnjo zaposlenosti, ljudi, dobre odnose s sosednjima Avstrijo in Nemčijo. Pa vendar ima Lihtenštajn v zadnjem obdobju precejšnje težave pri iskanju in doseganju soglasja, ko gre za sporna vprašanja, kakor tudi pri sprejemanju jasnih in pravih odločitev – volivci tako vedno znova zavračajo velikopotezne projekte, kot je gradnja mestne železnice. Nekdanji dolgoletni vodilni prostorski načrtovalec Walter Walch ob vsem tem povzame: »Kot družba soglasja ne znamo več doseči.« 

Razmišljajmo skupaj, sooblikujmo prihodnost, prevzemimo odgovornost 

Živimo v svetu, v katerem družba razpada na delne javnosti in na bolj ali manj zaprte mehurčke. V takih okoliščinah so konkretna izmenjava ter medsebojno razumevanje in zaupanje vredni zlata. S prijateljem arhitektom sem zato ustanovil društvo, ki daje prostor konstruktivni izmenjavi. Naše društvo se vsakokrat za leto dni ustavi v eni od enajstih lihtenštajnskih vasi in skupaj s prebivalci išče, kje so tiste možnosti za razvoj podeželja, da bo to postalo prijetno za bivanje. Z vprašanjem kulture prostora smo v središče pozornosti postavili ravnanje družbe s skupnim življenjskim prostorom. Ljudi želimo z razstavami, okroglimi mizami, delavnicami in ekskurzijami spodbuditi k razmisleku, kakšen je sploh njihov odnos do prostora kot dobrine, ki je v Lihtenštajnu postala zelo redka. Dokumentiranje in objavljanje opažanj in idej najrazličnih ljudi naj bi pripomogla k boljšemu razumevanju in bolj ozaveščenemu ravnanju s pokrajino in tlemi. Ravnanje z našim življenjskim prostorom razumemo kot družbeno odgovornost in kulturno vprašanje. Prepoznati rezultate izmenjave naših idej in vizij, na katere gledamo kot na dragoceno dobrino, zame pomeni to, da enkrat pozabimo na vsakodnevne izzive, se namesto tega z užitkom in neobremenjeno skupaj ozremo v prihodnost in se vprašamo, kako želimo v bodoče živeti drug z drugim v tem prostoru.

Zgodovinar in novinar Toni Büchel raziskuje vprašanja, ki temeljijo na preučevanju preteklega in sodobnega razvoja lihtenštajnske kulture, prostora in družbe. Leta 2019 je z Luisom Hiltijem ustanovil društvo ELF, s katerim želi v enajstih lihtenštajnskih občinah do leta 2030 ustvariti prostor dialoga in razprave. 

https://vereinelf.li/