Image caption:

© Matteo Pra Mio

Izza ovinka se na kolesu, okrašenem s pisanimi zastavicami, pripelje Flora Mammana, nasmejana mlada ženska s kratko pristriženimi lasmi. Na njenem kolesu je pritrjena tudi potujoča pečica – forno vagabondo, prava pečica za peko kruha. Flora namreč organizira v Roveretu/I in njegovi okolici tečaje peke kruha, na katerih skupaj z udeleženci »mesi želeno prihodnost«. V pogovoru omeni »divjo fermentacijo« in pove, da jo razume kot metaforo za družbene in kulturne spremembe. Sicer pa Flora, hči matere iz nemškega Allgäua in sicilijanskega očeta, ki je odraščala na Bavarskem, ni pekovka. Izučila se je za šiviljo. Pet let je živela v Berlinu, kjer je študirala tekstilno inženirstvo, nato je odpotovala v Indonezijo, v Džakarto, da bi tam opravila prakso. Kot pojasni, jo je že takrat začel skrbeti vpliv, ki ga ima množična proizvodnja na okolje: »Izgubili smo odnos do mnogih vsakdanjih stvari, ki jih danes občutimo le kot nezanimivo blago in ne kot nekaj, kar bi bilo povezano z našim življenjem.« Besedo viri Flora sploh nerada uporablja, saj ta, kot pravi, namiguje, da je svet vir surovin, ki jih lahko uporabljamo ali črpamo.

Potem ko se je vrnila v Nemčijo, ji je prijatelj podaril pripravek droži, ki se uporabljajo pri peki kruha. »Takrat sem odkrila, da je to živ organizem, ki ga je treba gojiti in ga ni mogoče popolnoma nadzirati. Mikroorganizmi, podnebje, naše roke, ki gnetejo testo – vse ima svoj vpliv.« Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Braunschweigu je začela študirati dizajn transformacije (transformation design), droži pa so jo spremljale tudi na študijsko izmenjavo v Bolzano, kjer živi danes. V sodelovanju s socialno-kulturnim društvom La Foresta je raziskovala okolico Rovereta, tako pa je tudi prišlo do skupne ideje o pečici, ki »po dolini resda potuje kot tujec, a obenem deluje povezovalno«. Vse to naj bi pokazalo, kaj vse se skriva za kruhom kot živilom. Ideja je bila raziskati obstoječe povezave in se povezati z lokalnim okoljem. »Vzbuditi smo želeli pozornost, ki bo usmerjena na prepletenost gospodarskih in okoljskih vprašanj, vendar na način, ki bi bil sprejemljiv za širši krog ljudi in ne le za posameznike, ki se s tovrstnimi vprašanji že ukvarjajo ali so z njimi že seznanjeni.« Zato tudi Forno Vagabondo sodeluje npr. z zeliščarko ali lutkarico. Moko kupuje društvo od lokalnih kmetov, nastala je tudi lokalna skupina za neposredno prodajo.

»S peko kruha poskušamo ustvariti priložnost za pogovor z ljudmi,« pojasni Flora in doda, da najprej ni bila povsem prepričana, ali bodo idejo ljudje sploh lahko sprejeli, saj se s pečico med pandemijo ni smela ustavljati na lokacijah, ki bi bile sicer najbolj obiskane. »Prepričana sem bila, da ne bo nikogar in da je ves trud zaman. A ljudje so se nepričakovanega obiska razveselili. Spraševali so me, kako to, da sem prišla prav k njim, in me prosili, naj jim pomagam pri peki kruha. To je krasno! Dober način, kako priti v stik z ljudmi, ki se s takimi temami sicer nikoli ne bi srečali.« Potujoča pečica je torej tista, ki ljudi lahko spodbudi k pogovoru o zdravi domači hrani, biotski in mikrobiotski raznovrstnosti, krožnem gospodarstvu in ohranjanju pokrajine ter trajnostni mobilnosti. Na vse te različne, pogosto nevidne odnose, ki bogatijo naš način življenja, gleda Flora kot na prave alpske zaklade: »Eden od namenov potovanja s pečico po dolini Vallagarina je bil namreč pridobiti pozornost za vse te odnose in medsebojne povezanosti, ki mrgolijo okoli nas.«