Image caption:

Pokrajina je rešena – protokol Alpske konvencije o varstvu narave in urejanje krajine preprečuje načrtovano vzpostavitev povezave med smučiščema na območju naravnega rezervata Wahrscheneck/A. (c) Theo Crazzolara

Čeprav sem bil okoljsko ozaveščen študent, ki se je ob koncu študija ukvarjal zlasti z okoljskim pravom, sem Alpsko konvencijo odkril šele, ko sem se zaposlil v eni od okoljskih organizacij, in skoraj šest let pozneje sem začel dojemati, kakšen je sploh potencial tega pravnega akta: Alpska konvencija je namreč mnogo več kot le mednarodna pogodba. Gre za predpise, ki se uporabljajo – seveda pod pogojem, da je pogodbenica Alpsko konvencijo in pripadajoče izvedbene protokole tudi ratificirala – obenem pa gre za institucijo, ki jo tvorijo strokovnjaki za različna področja alpskih držav. In to je tisto, kar v primerjavi z drugimi mednarodnimi pogodbami Alpsko konvencijo dela tako posebno. Podpis Alpske konvencije 7. novembra 1991 v Salzburgu v Avstriji ne pomeni le začetka dejanskega uresničevanja načel iz okvirne konvencije z izvajanjem osmih izvedbenih protokolov, temveč pomeni tudi izpolnitev cilja, ki je bil že leta 1952 zapisan v akt o ustanovitvi Mednarodne komisije za varstvo Alp, tj. izdelave vsealpske mednarodne pogodbe, katere osnovni namen bo zagotavljati varstvo in trajnostni razvoj alpskega sveta. Za alpske države je čas, da Alpsko konvencijo prenesejo v svoj pravni red, prišel z izdelavo in podpisom osmih izvedbenih protokolov. Dejstvo, da ta dokument tudi tri desetletja po podpisu upravnim organom in tudi prebivalstvu ni dovolj znan, pa priča o tem, da so bile pri njegovem izvajanju storjene napake – Alpska konvencija je bila po začetni pozornosti v prvem desetletju tega tisočletja potisnjena v ozadje.

ZAVEZUJOČA, A PREMALO UPOŠTEVANA

Zakonodaja je lahko učinkovita in zavezujoča le, če jo odgovorni (zakonodajalci, upravni organi) izvajajo in naslovniki (regionalne oblasti, alpski prebivalci, gospodarstvo, varstvo okolja) poznajo. Da pri Alpski konvenciji ne gre za ‚neuporabne‘ pravne predpise, dokazuje prav 44 mnenj, ki so jih izdelali v Pravni službi Alpske konvencije, katere delovanje se usklajuje v okviru CIPRE Avstrija, in na podlagi katerih so bili nekateri projekti delno zavrnjeni ali umaknjeni (projekti kot npr. širjenje območja smučišč, umestitve visokonapetostnih daljnovodov ipd.). Za tako učinkovitost ukrepanja je pomembno nenehno ozaveščanje in zahteva, da se določbe Alpske konvencije v postopkih izrecno uporabljajo in upoštevajo. 30 let Alpske konvencije priča o tem, da je proces seznanjanja javnosti s konvencijo, ki sega od vseh upravnih ravni do prebivalstva, dolgotrajna in težka naloga – v tem pogledu je posredovanje vsebine zato še posebno pomembno. Razlog za to bi lahko bila večkrat kritizirana pomanjkljiva natančnost določb kot tudi napačna domneva, da je vsebina Alpske konvencije v celoti zajeta že v nacionalnih zakonodajah. Zaradi številnih deklarativnih določb, ki ne vsebujejo konkretnih obveznosti ali prepovedi, ampak predvsem cilje, deluje pogodba voluminozno. A prav te določbe zagotavljajo, da je mogoče nacionalno zakonodajo razlagati v smislu Alpske konvencije, odločitve pa upravičiti v skladu s trajnostnim razvojem Alp. Kar je tu nujno, je pogum odločevalcev za uporabo določb. V tej točki morajo tudi alpske organizacije, zlasti CIPRA, izraziti zahtevo po upoštevanju in uporabi Alpske konvencije, saj bo ta posebna pogodba lahko le tako uveljavila svoj vpliv.

V PRIHODNOST USMERJENO IN MEDSEKTORSKO DELOVANJE

Bistveni element Alpske konvencije je delovanje njenih organov: Stalnega odbora, Odbora za preverjanje izvajanja Alpske konvencije in Alpska konferenca, ki poteka vsako drugo leto. Pogosto so manj opazne tematske delovne skupine, v okviru katerih predstavniki in predstavnice pogodbenic ter organizacije s statusom opazovalcev – ena od njih je CIPRA – sodelujejo pri obravnavanju vprašanj s področij prometa, prostorskega načrtovanja in trajnostnega razvoja ali varstva tal. Pozabiti ne smemo na leta 2016 ustanovljeni Posvetovalni odbor za alpsko podnebje, ki je izdelal alpski sistem podnebnih ciljev 2050 (www.alpineclimate2050.org), in Akcijski načrt za podnebje 2.0.. Alpske države so se s tem zavezale, da bodo do leta 2050 Alpe preoblikovale v podnebno nevtralno in odporno regijo ter bistveno prispevale k varovanju tega izredno ranljivega prostora pred posledicami podnebnih sprememb. Alpsko območje je danes pritiskom izpostavljeno bolj kot kdaj koli doslej, zato je bila leta 1991 ideja, da bo Alpska konvencija temeljila na večsektorskem pristopu (okolje, gospodarstvo, socialne zadeve, kultura), naravnost vizionarska, enako pomembna kot takrat je tudi danes. Želim si, da bi bila ta obsežna pogodba deležna kar največje pozornosti in upoštevanja, ki bi segalo prek meja njenih pogodbenic, obenem pa upam, da bodo vsi deležniki, odgovorni za varstvo in trajnostni razvoj Alp, vsaj še naslednja tri desetletja čezmejno sodelovanje spodbujali in krepili.

Paul Kuncio, direktor CIPRE Avstrija in koordinator v Pravni službi Alpske konvencije

PIONIR SVOJE VRSTE

V devetdesetih letih je Alpska konvencija postala svojevrsten pionir, saj mednarodno gorsko območje kot v svetovnem merilu prva pravno zavezujoča mednarodna pogodba prvič opredeljuje kot funkcionalno geografsko enoto. Alpsko konvencijo je podpisalo osem alpskih držav (Avstrija, Francija, Italija, Lihtenštajn, Monako, Nemčija, Slovenija in Švica) ter Evropska unija, veljati pa je začela leta 1995. www.alpconv.org