Image caption:

Marjeta Keršič-Svetel (c) Samo Kham

Pred 70 leti je bila CIPRA pionir svoje vrste.  Kako bi opredelili pionirja?
Pionir je nekdo, ki ga zanima, kaj je na drugi strani gore, ki ga ni strah vzeti pot pod noge in je preplezati, da bi pogledal na drugo stran. Sledi svoji svetli zvezdi vodnici – tudi, če okolica misli, da je trapast. Ve, da ima prav. Tvega svoj propad, a do zadnjega verjame v svoj uspeh.

V katerem smislu ste bili pionir tudi sami?
V marsičem: pri treh letih sem jo pobrisala staršem in se šla po svoje potepat po gorah… Že takrat je postalo jasno, da bodo z menoj težave. Moram priznati, da mojih pionirskih idej – ustvarjanje televizijskih programov, razvijanje turizma na zavarovanih območjih narave ali pristopa h komuniciranju z različnimi deležniki – ni nihče resno jemal. Lahko bi rekli, da sem ena tistih pionirskih rastlinskih vrst, ki se je hotela naseliti na aktivnem melišču, kamor se znova in znova zvalijo velike količine grušča.

Katere so po vašem mnenju prednosti CIPER?
Velikanska prednost te mreže je nabor znanja in izkušenj o Alpah in o življenju v njih – tako akademskega kot izkustvenega znanja domačinov. Povezava obojega je namreč nujna za načrtovanje razumnih ukrepov za kakovostno življenje. Mreža nudi tudi povezovanje znanstvenikov, strokovnjakov, lokalnih skupnosti in posameznikov z različnimi interesi in izkušnjami.

Katere dosežke bi izpostavili kot posebej pomembne?
Na mednarodni ravni je zagotovo najbolj pomembna Alpska konvencija s protokoli. Potem je tu seveda povezovanje različnih organizacij. So pa ogromne razlike med delovanji posameznih nacionalnih organizacij CIPRE. V nekaterih državah je to vpliven partner v javnem diskurzu, kadar gre za Alpe – ne pa povsod.

Kaj bi izpostavili kot dandanes glavno težavo Alp?
Alpe so zmeraj bile v težavah, a se te zdaj zelo stopnjujejo. Prebivalci Alp so nekoč res zelo dobro obvladali veščine, danes poimenovane kot trajnostna raba virov. Ampak te generacije so že odšle. Pritisk množice, ki v Alpah ne živi, ampak tam le zasleduje svoj vpliv, še nikoli ni bil tako velik. Alpe in dragocene vire tega prostora si prilašča kapital, mladi se odseljujejo, podnebne spremembe postajajo vedno očitnejše … Brez modrega vodenja se bo ta velika kepa težav samo valila navzdol in večala. Ne bo prizadela le prebivalstva v Alpah. Takim izzivom lokalne skupnosti ne morejo biti kos same. Za trajnostni razvoj Alp se moramo povezati na mednarodni ravni.

Kaj si želite za prihodnost Alp?
Želim si, da bi lokalne skupnosti v Alpah ohranile svoje vrednote in kulturno identiteto. Ne le ohranjale dediščine preteklosti, ampak krojile razvoj po lastni meri. Tudi, da bi zavarovana območja v Alpah vsi jemali resno in z njimi upravljali po strokovnih načelih IUCN. Za CIPRO Slovenija pa, da bi imela tako podporo in težo, kakršno ima v drugih alpskih državah.

Intervju: Katarina Žakelj, CIPRA Slovenija