OB POGLEDU NA DRUGE PLANINE SE NE POČUTIM VEČ TAKO OSAMLJENO!

»Moja naloga je, da čuvam 1.200 ovac na pašniku in poskr­bim, da živali poletje preživijo žive in zdrave. Planina, po kateri vodim čredo, se razteza na veliki površini. Živali čuvam pred divjadjo, jih negujem in zdravim, če zbolijo ali se poškodujejo. Skrbim pa tudi za to, da je upravljanje pašnikov in sploh gor­skega okolja trajnostno.

Še zlasti mi je všeč 360-stopinjski pogled z naše planine. Ta leži visoko v gorah, je pa zato teren precej raven. V dalja­vi lahko tako vidim druge pastirje. Ta odprtost dobro deluje tudi na vzdušje, saj se mi pred nosom ne vzdiguje tesnobo zbujajoča gorska stena. Ko vidim druge planine, se počutim manj osamljeno. Lani smo imeli v poletnih mesecih vsak dan neurje, kar je za to regijo nenavadno. In tudi nevarno, saj ni hleva, ovce so stalno zunaj.«

Emilie Richard-Freve (38), pastirica, Alpes de Haute-Provence/F

NARAVA JE POSTALA VADBIŠČE

»Zelo sem hvaležen, da lahko vse štiri letne čase preživim na prostem: smučam, hodim na smučarske in gorniške ture, ple­zam, pri tem pa opravljam delo gorskega vodnika. Pokrajina se na mojem delovnem mestu stalno spreminja.

Moje delo je postalo zahtevnejše, predvsem zaradi taljenja le­denikov. Danes je občutno topleje, kot je bilo pred tremi dese­tletji. Razmere so na mnogih turah danes bolj nevarne zaradi padajočega kamenja in taka nepredvidljivost me precej teži.

Včasih sem bil na turi z istimi ljudmi po več dni. Danes ti priha­jajo le še na posamezne dneve, se odpravijo na kratko turo in spet hitro odidejo, saj jih drugje spet čaka drug program. Vse se odvija občutno hitreje, ritem je bolj intenziven. Tudi števil­ni gorski vodniki ne zaznavajo več narave, saj so v ospredju športni dosežki. Narava je postala vadbišče.«

Hansjürg Müller (69), gorski vodnik od leta 1972, Reichenbach im Kandertal (Švica)

NA VRTU MORAMO BITI PRAV OBUTI!

»Na naš vrt prihajam s svojo mamico, pogosto tudi z očijem pa z babi. Rada pobiram sadje in ga potem pojem. Moja naj­ljubša zelenjava so kumare, všeč so mi tudi lešniki, kosmulje in češnjevi paradižniki. Tudi stebelno zeleno imam rada, naše želve pa je ne marajo.

Imam tudi svoj vrt, na dvignjeni gredici, kjer rastejo jagode, krompir, volčja jabolka in buče. Rastline sem lahko sama izbrala. Na vrtu bi rada imela še melone in špinačo. Pa še trampolin za skakanje!

Na vrtu moram biti pravilno obuta. Če delam na vrtu, nosim tudi svoje roza vrtnarske rokavice. Sicer se pa ob pašniku rada igram s svojo punčko. V našem vrtu mi je skoraj vse všeč, samo kopriv ne maram. Lahko pa iz kopriv skuhamo juho. Pa polžev tudi ne maram.«

Sola Linde Kindle (4), »vrtičkarica«, Triesen (Lihtenštajn)

DELO POD ZEMLJO OPRAVLJAM Z VESELJEM!

»Kot inženirka, specializirana za področje predorogradnje, sem zaposlena v lokalni enoti za nadzor gradnje v bodočem bazičnem predoru Brenner. Kot predstavnica investitorjev projekta, so moje delovne naloge koordinacija podzemnega delovišča, izvajanje nadzora del in nadziranje kakovosti opra­vljenega dela.

Delo opravljam 900 do 1.200 metrov pod zemljo. Da pridem do svojega delovnega mesta v predoru, trenutno z avtomobi­lom prevozim 16 kilometrov skozi predor do stroja za vrtanje. Sicer pa je v predoru vse leto 25 stopinj in večinoma prašno.

Vsesplošno delovno vzdušje je dobro. Ljudje, ki delajo pod zemljo, so direktni, vendar zelo pozitivni, vsi so sorazmerno mladi, stari so od 20 do 40 let. Delo pod zemljo rada opra­vljam. Vidljivost je res lahko nekoliko manjša, a takrat malce počakaš, spiješ skodelico kave proti utrujenosti in dela se na­daljujejo.

Edina stvar, ki me v mojem delovnem okolju zelo moti, je hrup, ki ga povzročajo gradbeni stroji. Brez ščitnikov za ušesa je delo komajda mogoče. Tudi v pisarni poleg avtoceste je zara­di prometa precej glasno.«

Anna Ruepp (25), inženirka v Innsbrucku/A, iz Prato allo Stelvio/Prad am Stilfser Joch/I

SKUPNOSTNI VRT JE LAHKO TUDI PRILOŽNOST ZA POGOVOR

»Posebnost našega skupnostnega vrta se skriva v tem, da lahko tako rekoč pred domačo hišo pobiramo zelenjavo z vrta, čeprav živimo sredi mesta. Ta romantični kraj ob starem mestnem obzidju mi je zelo pri srcu. Sem prihajam enkrat do dvakrat na teden, potem pa okopavam in plejem, zalivam in se veselim pisanih in bujnih rastlin.

Na začetku se je bilo treba kar navaditi, da si pri vrtnarjenju na očeh javnosti, a zdaj mi je to v veselje, saj so mimoidoči doslej naš način sooblikovanja mesta vedno le pohvalili. Vrt daje tudi priložnost za pogovor z obdelovalci sosednjih vrtov, s starši in otroki, ki pridejo na igrišča, ali pa z obiskovalci starega me­stnega jedra, ki pogosto posedajo na bližnjem zidu in uživajo ob pogledu na naš vrt.«

Anna Wächter-Mittersteiner (34), urejevalka skupnostnega vrta, Beljak (Avstrija)

POSEBNOST JEZERA JE INDUSTRIJSKO OKOLJE

»Velenjsko jezero je umetno, nastalo je zaradi izkopavanja premoga. Za razvoj jezera sem se začela aktivno in kot pro­stovoljka zavzemati že v študentskih letih. Prek domačega turističnega društva in športnega društva mi je uspelo prido­biti finančno podporo za različne inovativne manjše projekte. Tako organiziramo – če navedem le nekaj primerov – vadbo vodne joge na deski z veslom, zdrave zajtrke z živili, pridela­nimi in predelanimi v domačem okolju, ali pa tekmovanja v jadranju na deski ali deskanju z veslom.

Ironija je, da je posebnost jezera njegovo industrijsko okolje, ki stalno poudarja nasprotja med preteklostjo in sedanjostjo: včasih je bilo jezero ekološka katastrofa, danes pa je dober primer, kako revitalizirati degradirana zemljišča. V centru za deskanje na vodi se zbirajo ljudje, ki so različno stari, prihajajo iz različnih okolij in imajo različne interese, a ko gre za jezero, vsi delujemo z istim ciljem: da še naprej živimo z jezerom, uživamo v možnostih, ki nam jih daje, in ohranimo njegovo sedanjo obliko.«

Nela Haliliović (26), strokovna sodelavka občine in prostovoljka v lokalnem centru jadranja na deski, Velenje/Sl

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru