Image caption:

Udeleženci dogodka "Koliko več je preveč?" © Samo Kham

Odgovor na vprašanje “koliko več je preveč”, je za vsakega udeleženca drugačen. Že hitro smo namreč ugotovili, da nekaterim preobremenjeno okolje predstavljajo velike organizirane skupine ljudi, spet drugi pa preobremenjenost čutijo, ko si določen košček narave želijo doživeti v samoti a ga ne morejo. Gre namreč za osebnostno doživljanje prostora, veliko pa na to vpliva tudi naše trenutno razpoloženje in predstava ali si v določenem trenutku preživetem v naravi želimo samote ali družbe. 

Večinoma se upošteva socialna oz. turistična nosilna zmogljivost, ki je določena z maksimalnim številom obiskovalcev na določeni destinaciji, ki še nima negativnega vpliva na naravno in družbeno okolje ter ne zmanjšuje kvalitete doživljanja. Določitev nosilne zmogljivosti je metodološko razmeroma kompleksno, temelji pa na odnosu med obiskovalci in naravnim ter družbenim okoljem.

 Kdaj je območje preobremenjeno?

Skozi delavnični del so udeleženci kljub raznolikim pogledom prišli do nekaterih skupnih indikatorjev, s katerimi v prostoru zaznavajo preobremenjenost. Npr. ko v okolju ne moreš uživati, ker se moraš neprestano odmikati drugim obiskovalcem in paziti, da drugim nisi v napoto; ko je zaradi motornega prometa in ljudi preglasno, da bi se pogovarjal ob mormalni jakosti; ko so živalske in rastlinske vrste zaradi prisotnosti ljudi izrinjene iz prostora; ko so v naravi pojavljajo odpadki; ko je pritisk na naravo tako velik, da jo ni možno več povrnit v naravno stanje; ko v vrsti čakaš, da si nekaj ogledaš ali prideš na vrh; ko so kapacitete parkirišč zapolnjene in posledično prihaja do divjega parkiranja; ko je potrebno plačati vstopnino in ko se domačini v svojem lokalnu okolju ne počutijo več dobro, so an nek način izrinjeni in nespoštovani.

S preusmerjanjem obiska lahko določene kraje razbremenimo

Z dogodkom smo želeli opozoriti tudi na konfliktno rabo prostora naravnih vrednot in na nujnost celovitega in streteškega upravljanja tokov obiskovalcev. Ob razmišljanju, kako vidimo različne načine preusmerjanja obiska in kateri so za nas sprejemljivi smo ugotovili, da so za udeležence sprejemljive. Najbolj sprejemljive in učinkovite so se jim zdele usmerjevalne table in zemljevidi, talne označbe, verodostojne in lahko dostopne informacije na spletu, omejevanje dostopa za osebna motorna vozila, obvezna rezervacija terminov prek aplikacije (iz rezervacijskega sistema so izključeni posamezniki, ki jim sodobna tehnologija ni blizu) in spletna komunikacija drugih manj obremenjenih območij v bližini.

Skozi debato smo ugotovili, da je usmerjanje obiska učinkovito, če to počnemo na osebnosten in čustven način skozi resnične zgodbe. Na primer obiskovalcu v prostoru razložimo, da je lastnik tega travnika kmet Mitja, ki mu veliko pomeni, da obiskovalci hodimo po poti, saj tako ne bomo teptali trave.
Hkrati je pomembno, da je komunikacija na tablah poučna, svetovalna in pozitivna. Obiskovalci si ne želijo brati o prepovedih, pač pa se bodo obnašali bolj spoštljivo, če bodo razumeli zakaj nečesa ni primerno početi v tem prostoru.

Če bi vedel kakšen vpliv na naravo ima moj obisk, se tja ne bi odpravil

Dogodek smo zaključili z razmislekom, kaj bi se moralo zgoditi, da se sam ne bi odpravil na območje, ki je ekološko občutljivo in prekomerno obiskano. Udeleženci so delili, da bi se za to odločili, če bi se zavedali posledic, videli slabo prakso drugega že degradiranega okolja, imeli več informacij zakaj je primerneje, da se na ta kraj ne odpravijo, če bi bile njihove vrednote bližje varovanju in ohranjanju narave in če bi videli simulacijo tega okolja v prihodnosti (npr. s fotografijo, videoposnetkom kako bo ta kraj izgledal v prihodnje v primeru takih pritiskov kot jih ima danes). 

Na dogodku je poleg organizatorjev CIPRE Slovenije, sodeloval tudi mag. Peter Zajc. Geograf zaposlen na regionalni razvojni agenciji za Koroško regijo, ki nam je predstavil problematiko obiskovanja in športov na prostem na Pohorju nekoč in danes. Na območju Pohorja se vse bolj soočajo s prisotnostjo dvokolesnikov in motornih sani v zimski sezoni. Kazni za tovrstno početje so prenizke, prav tako pa ni zadostnih kapacitet za nadzor.

Podatki so ključ do primernega usmerjanja

Podatki, ki jih dobivamo v okviru projekta so zelo pomembni za nadaljno načrtovanje usmerjanja obiska, predikcije tokov obiskovalcev in potrebne ukrepe.

Na območju Lovrenških jezer velja, da so viški obiskovalcev med konci tedna, obremenjenost je višja tudi v času praznikov (npr. marijino vnebovzetje - 15.8.2022), ter tudi med lepimi dnevi tekom tedna v poletnem času (npr. 9.8., 10.8.2022). Kot najbolj obremenjena izstopa pot Lovrenška jezera - Bivak na Roglji, sledi jih Lovrenška jezera - Koča na Pesku. Opazno je, da obiskovalci za pot navzgor izberejo pot Lovrenška jezera - Bivak na Roglji, za navzdol pa Lovrenška jezera - Koča na Pesku (krožna pot). Ob največjih obremenitvah je bilo na Lovrenških jezerih (15. 8. 2022) skupno več kot 1600 ljudi.

Na dogodku smo prišli do zaključka, da se obisk na Lovrenških jezerih večkrat približa oziroma v določenih obdobjih presega nosilno zmogljivost okolja, zato je potrebno aktivno ukrepanje. Ena izmed predlaganih rešitev za ohranitev tega območja je vzpostavitev Regijskega parka Pohorje, ki bi prevzel upravljanje. 

Ker bi upravljanje potekalo participativno, vanj bi bili vključeni vsi ključni deležniki (predvsem turistične organizacije) bi bilo tudi usmerjanje obiska oz. upravljanje z obiskovalci bolj usklajeno. S participativno pripravo smernic upravljanja prostora bi bili tudi vsi deležniki seznanjeni s trenutnim stanjem okolja in se uskladili na ukrepih usmerjnaj obiska.

* Projekt Planinstvo 4.0 izvajajo Planinska zveza Slovenije, CIPRA Slovenija in Planinsko društvo Tržič in je financiran s sredstvi Ministrstva za javno upravo. 

V okviru projekta Planinstvo 4.0 vzpostavljamo platformo (nadgradnjo brezplačne spletne aplikacije maPZS) za takojšnje javljanje, poročanje poškodovanega dela planinske poti ter spletno aplikacijo za digitalno spremljanje obiska planinskih poti, saj huda preobremenjenost občutljivih gorskih ekosistemov in presežene nosilne zmogljivosti območij zahtevajo nove ukrepe za učinkovito razpršitev in pravočasno preusmerjanje tokov planincev.