10. februarja 2019 bo v Švici šlo zares, namreč za zemljo in tla. Tega dne bodo švicarski državljani in državljanke odločali o ljudski pobudi stranke Mladi zeleni, po kateri bi bila nova zazidljiva zemljišča dovoljena le, če so zanje na voljo nadomestna zemljišča, in da bi bila stanovanjska pozidava možna le v obliki strnjene gradnje, pri čemer pridejo v poštev le trajnostne oblike bivanja in dela. 

V Švici vsako sekundo izgubijo kvadratni meter kmetijske zemlje. Kot ugotavlja Švicarski prometni klub, se v pokrajino drastično zajedajo zlasti avtoceste. Od leta 1980 se je obseg avtocest povečal za okoli 65 odstotkov, medtem ko celotna dolžina železniških tirov ostaja tako rekoč nespremenjena. Medtem ko želijo zagovorniki ljudske pobude, katere namen je zaustavitev razpršene gradnje in spodbujanje trajnostnega poselitvenega razvoja, preprečiti razsipno ravnanje s kmetijskimi zemljišči, zelenimi površinami in sonaravnimi pokrajinami, pa nasprotniki pobudo zavračajo, da je preveč radikalna in toga – zanima jih predvsem cvetoče gospodarstvo, to pa pomeni še več stanovanjskih, trgovinskih in industrijskih objektov, cestnih povezav in parkirišč. Tudi druge alpske države se srečujejo s podobnimi razvojnimi trendi kot Švica. Tako nikjer v Evropi ne izgubijo toliko rodovitne kmetijske zemlje zaradi stanovanjske gradnje kot v Avstriji, kjer vsako leto pozidajo površino v velikosti Salzburga.

Ko postane rast škodljiva

Z ekonomskega vidika je pritisk na rabo zemljišč nenehen. Velja namreč prepričanje, da ima pokrajina vrednost le takrat, ko se uporablja v ekonomske namene in kot naravni vir. Naj gre za proizvodnjo umetnega snega za potrebe zimskega turizma ali prekomerno izkoriščane travnike in izkrčene gozdove: gospodarstvo je tisto, ki oblikuje in vpliva na to, kakšni so v Alpah gozd, sneg in pokrajina, pojasni Irmi Seidl, predavateljica ekološke ekonomije na švicarskem ETH in züriški univerzi in predstojnica švicarskega Inštituta za gozd, sneg in pokrajino ter članica t. i. sounding boarda pri CIPRI International, in nadaljuje: »Če si danes ogledamo pokrajino, bomo ugotovili, da je pozidana in da se uporablja v kmetijske namene.« Vedno je gospodarstvo tisto, ki določa, kako se bo uporabljal tak prostor. »Kadar gospodarstvo raste, porabi tudi več naravnih virov, torej tudi več pokrajine.«  

Kot je prepričana Irmi Seidl, je le malo pokazateljev, da bo prišlo do ločitve gospodarske rasti od porabe virov. Čezmerna poraba virov ogroža ekološko eksistenčno osnovo naše družbe. »Dejansko je danes celotna okoljska politika pogojena z rastjo.« To pomeni: okoljska politika da, a le takrat, ko ne škodi gospodarski rasti. Ta pa ne more trajati večno, kot kaže upad gradbenega sektorja v marsikateri od švicarskih regij.

Vedno bolj so zato potrebni alternativni, manj potratni modeli gospodarjenja, ki so manj odvisni od ekonomskih nihanj. Ena od možnosti bi bila zadostnost, meni Irmi Seidl: »Zadostnost pomeni, da iščemo ustrezno ravnovesje in z obstoječimi viri ravnamo gospodarno.«   

CIPRA v spletnem dosjeju Narava in človek zbira primere dobre prakse iz vseh alpskih držav – in ti so dokaz, da je ekonomsko in okoljsko trajnostno ravnanje s pokrajino izvedljivo.  

Viri in nadaljnje informacije:

www.zersiedelung-stoppen.ch (de, fr, it), www.nzz.ch/schweiz/die-zersiedelungsinitiative-auf-einen-blick-ld.1448742 (de), www.wienerzeitung.at/themen_channel/wz_reflexionen/vermessungen/859658_Raubbau-an-der-Landschaft.html (de) www.cipra.org/sl/dosjeji/narava-in-clovek/pokrajina