Image caption:

Predsedniki in predsednice CIPRE (od leve proti desni): Charles Jean Bernard, Nathanael Georg Zimmerli, Émile Dottrens, Willy A. Plattner, Fritz Lense, Curt Fossel, Mario F. Broggi, Josef Biedermann, Andreas Weissen, Dominik Siegrist, Katharina Conradin, Bianca Elzenbaumer in Serena Arduino. (c) IUCN, A. Zimmerli, G. Wendelberger, W. A. Plattner, F. Lense, G. Prügger, M. F. Broggi, J. Biedermann, CIPRA International, Rainer Kwiotek/Zeitenspiegel, Martin Walser, Stefano Ceretti

Zgleden primer takega razvoja so okoljska ministrstva v alpskih državah: kot vsi vplivni politični položaji so bila še nedolgo tega tudi ministrstva v moških rokah. V zadnjih letih pa se kažejo spremembe dosedanjega trenda, saj so v petih od sedmih alpskih držav zdaj ženske tiste, ki krojijo politiko na področju varstva okolja in narave, v nemško govorečih državah pa si kljuko kar podajajo. Ali to pomeni, da je delež žensk na vodstvenih položajih zagotovljen? Temu bi težko pritrdili, saj razen v nekaj izjemah na teh mestih v neprimerno vplivnejših gospodarskih ministrstvih še vedno sedijo moški. Ženske so dobrodošle, aktivne in vidne tam, kjer je maloštevilne lovorike težje osvojiti, predvsem pa je treba trdo delati.

CIPRA KOT HVALEVREDNA IZJEMA?

Vodenje CIPRE International je od leta 2014, po desetih predsednikih, domena ženske. Tudi za to, da CIPRA sploh obstaja, se moramo zahvaliti ženski: predstavnike Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) iz alpskih držav je leta 1952 v nemški Rottach - Egern na ustanovni sestanek CIPRE povabila Edith Ebers (1894–1974). Ali je zato organizacija za varstvo Alp hvalevredna izjema? Ali je CIPRA ženska organizacija? Bojim se, da ne. Zgodovino CIPRE so pisali moški. In zasluge Edith Ebers je ob petdesetletnici CIPRE odkrila ženska, zgodovinarka Gertraud Sanin. Zgodba Edith Ebers nam kaže, kako težko je bilo in še vedno je uspešnim ženskam, ki se javno izpostavijo. Po ustanovitvi CIPRE se je ugledna znanstvenica, verjetno neprostovoljno, od nje odmaknila. Njena prizadevanja za varstvo narave naj bi bila mnogim trn v peti. Tudi podpora druge ženske, slovenske predstavnice Angele Piskernik, pri tem ni kaj dosti pomagala. Poleg tega moramo vedeti, da je bilo sodelovanje pri CIPRI takrat vprašanje prestiža, ki je prinašalo mednarodno znanstveno prepoznavnost. In šele ko ji je moški, takratni predsednik Emile Dottrens, trinajst let pozneje izrazil priznanje, so Edith Ebers vnovič sprejeli v krog sodelavcev insodelavk CIPRE, v katerem je sodelovala do svoje smrti leta 1974. Kot mednarodno delujoča organizacija opravlja CIPRA pionirsko delo, saj presega kulturne in geografske meje. Tovrstne medkulturne kompetence so se v zadnjih letih še okrepile z interdisciplinarnimi in medsektorskimi kompetencami. Znanstvenoraziskovalno naravnana »komisija« se je razvila v komunikacijsko vozlišče na območju Alp. Vprašanje, ali je CIPRA ženska organizacija, je treba zato razširiti: je CIPRA drugačna? S svojimi organi in skupinami zaposlenih že danes potrjuje svojo izjemno raznolikost. Prav združena moč najrazličnejših ljudi in pristopov je njen eliksir življenja – in če bo še naprej skrbno vzdrževana, ji bo ta v pomoč pri obvladovanju prihodnjih izzivov.

Barbara Wülser, vodja Urada za enake možnosti v Graubündnu/CH, nekdanja sodirektorica CIPRE International