Gozdarski ukrepi imajo dolgoročne učinke, zato je prilagoditev gozdov novim podnebnim pogojem nujno potrebna, vendar pa mora biti ta zelo premišljena. Izkoristiti moramo tudi zmožnost gozdov, da skladiščijo ogljik. Les se mora v prvi vrsti uporabiti kot surovina in gradbeni material, le pod posebnimi pogoji naj bi se uporabljal za ogrevanje. Vzpostaviti je treba kratke krogotoke izrabe regionalnega lesa. Z gozdovi je potrebno sonaravno gospodariti in tako povečati njihovo prilagoditev na podnebne spremembe. Lastnikom gozdov, ki se zaradi izvajanja ukrepov varstva podnebja odpovejo delu prihodka, je potrebno zagotoviti nadomestilo. Nenazadnje mora ciljno raziskovanje praktičnih podnebnih prilagoditvenih ukrepov postati pomembna dolgoročna naloga.

Alpske reke oskrbujejo z vodo 170 milijonov ljudi. Zaradi podnebnih sprememb se bo razpoložljivost vode v Alpah in zunaj njih občutno zmanjšala. Manj padavin, vedno pogostejša sušna obdobja poleti in občutno manj snežnih padavin pozimi so le nekatere od napovedanih posledic. Temu ustrezno se bodo povečevale zahteve po rabi vode kot naravnega vira, vedno večja bo tudi konkurenca med različnimi skupinami uporabnikov.
V Alpah je le še okoli 10 % tekočih voda, ki so ekološko neokrnjene, kar pomeni, da niso onesnažene ali regulirane in da njihove pretočne lastnosti niso spremenjene. Ekološko kakovost vodotokov in njihovih habitatov je zato treba izboljšati in ne še naprej zmanjševati. Ne smemo dopustiti, da se pod krinko varstva podnebja ali prilagajanja podnebnim spremembam zadnje neokrnjene reke regulirajo ali obremenjujejo s prekomernimi odvzemi vode.

Postati neodvisen od uvoza energije je vizija, ki marsikatero regijo močno privlači. Samozadostnost je danes modna zadeva in obstajajo že številne dobre zasnove in poskusi, kako se podati na to pot. Bistvo omenjenih zasnov je zadovoljevanje potreb po energiji z obnovljivimi viri iz domače regije ter varčna in učinkovita raba energije. Kdor bo na poti do energijsko samozadostne regije ta načela upošteval dosledno, bo celovito spremenil podobo in strukture svoje regije v dobro lastnega gospodarstva, družbe in tudi okolja.

Kmetijski sektor so podnebne spremembe neposredno prizadele, obenem pa tudi sam prispeva k izpustom toplogrednih plinov (TPG) in povečuje njihovo vsebnost v ozračju. Trajnostna strategija odzivanja na podnebne spremembe v kmetijstvu vključuje predvidevanje, načrtovanje in dolgoročen pogled od kmetije do mednarodne ravni. Pomembna področja delovanja so trajnostno upravljanje zemljišč in tal, trajnostno upravljanje voda, ravnanje z gnojili in ogljikom v tleh ter organsko kmetijstvo kot splošna strategija.
Na področju kmetijstva, ki je visoko subvencionirana gospodarska panoga, je ustrezen vzvod tudi usmerjanje politike spodbujanja: finančnih spodbud je lahko deležno le trajnostno in podnebju prijazno kmetijstvo!

Alpske države obsegajo številne obrobne regije z marsikdaj nemajhnim deležem v celotni površini države. Med posameznimi območji obstajajo velike socialne in ekonomske razlike, zato bi morala tudi politika bolje razlikovati med vrstami regij. Trenutno je za razvoj v Alpah značilen model urbanizacije, ki za potencialno šibke gorske regije predvideva manj razvojnih možnosti. V smislu socialne kohezije in vseobsegajoče odgovornosti pa je pomembno, da alpske države ter njihovi lokalni in regionalni organi dajo zavezujoče izjave o prihodnosti perifernih območij.

Podnebne spremembe postavljajo alpski turizem pred velike izzive, saj se jim mora ta prilagajati, obenem pa tudi sam postati sprejemljivejši za podnebje. Zlasti na tako kljuènih podroèjih, kot sta promet in energija, so potenciali za omejevanje izpustov CO2 precejšnji. Turizem je panoga, ki je deležna precejšnjih sredstev podpore, zato mora javni sektor prav s spodbujanjem turizma razvoj usmerjati v trajnostno smer. V trenutni razpravi o razvojnih trendih v turistièni industriji prevladujejo stališèa velikih žiènièarskih podjetij, ki se osredotoèajo predvsem na smuèarski turizem in ohranjanje statusa quo. Kdor vse polaga le v smuèanje in sneg, spodbuja kapitalsko intenzivno, visoko tehnizirano obliko alpskega turizma, v kateri prevladujejo monostrukture in ki ni prijazna ne za podnebje ne za okolje.

Alpe so najvišje gorovje v zahodni Evropi. So življenjski prostor skoraj 14 milijonov ljudi, 30.000 živalskih in 13.000 rastlinskih vrst, posebna regija, ki z Alpsko konvencijo razpolaga s posebnim sporazumom, katerega namen je zagotavljati trajnostni razvoj na tem obmocju. Mednarodna komisija za varstvo Alp (CIPRA) spremlja sporazum že od samega zacetka, saj je pripravo tovrstne konvencije zahtevala že leta 1952, ko je bila ustanovljena. Danes je CIPRA zagotovo najbolj angažirana organizacija s statusom opazovalke, ki veliko energije in financnih sredstev porabi za izvajanje in nadaljnji razvoj Alpske konvencije. Kljub svoji ozki povezanosti z Alpsko konvencijo ali pa prav zaradi nje mora biti dvajsetletnica Alpske konvencije povod, da CIPRA preveri in aktualizira svoj odnos do te edinstvene pogodbe.

Postati neodvisen od uvoza energije je vizija, ki marsikatero regijo močno privlači. Samozadostnost je danes modna zadeva in obstajajo že številne dobre zasnove in poskusi, kako se podati na to pot. Bistvo omenjenih zasnov je zadovoljevanje potreb po energiji z obnovljivimi viri iz domače regije ter varčna in učinkovita raba energije. Kdor bo na poti do energijsko samozadostne regije ta načela upošteval dosledno, bo celovito spremenil podobo in strukture svoje regije v dobro lastnega gospodarstva, družbe in tudi okolja.

Vedno bolj je jasno, da preprost recept, po katerem naj bi blaginjo in kakovost življenja dosegli z gospodarsko rastjo, ne deluje vec. Najocitnejši primeri za to so podnebna in okoljska problematika ter naftni vrh (peak oil). Poleg tega sedanja financna in gospodarska kriza zahtevata nov nacin razmišljanja in delovanja ter socasno odpirata priložnosti za ukrepanje, ki jih moramo izkoristiti. Ponavljanje dosedanjih vzorcev nima prihodnosti ne z ekonomske ne z ekološke perspektive.

Alpe so drugaène. Za alpski lok so znaèilne posebnosti, ki jih je pri prostorskem razvoju in varstvu podnebja potrebno upoštevati.

Energija je prevec dragocena, da bi jo zapravljali! A dogaja se prav to: po vsem svetu se, kot ocenjujejo, polovica energije porabi za gradnjo, rabo in odstranitev zgradb. V Alpah, a tudi povsod po Evropi je delež zasebnih gospodinjstev v strukturi porabe koncne energije ravno tako visok, kot ga dosega prometni sektor v celoti. Dalec najvecji delež v strukturi porabe odpade na ogrevanje prostorov, sledi mu priprava tople vode. Kurilno olje in zemeljski plin sta pri tem najpomembnejša vira energije. Najbolj energijsko potratne so stare, slabo izolirane zgradbe.

Spreminjanje podnebja mocno obcuti tudi narava. Gorska obmocja so na spremembe še posebno obcutljiva, kar se odraža v visoki izgubi biotske raznovrstnosti. Po napovedih znanstvenikov grozi na obmocju Alp do leta 2100 izumrtje skoraj vsaki drugi rastlinski vrsti. Za vrstno najbogatejše obmocje flore v Srednji Evropi bi to pomenilo neizmerno izgubo. Življenjske razmere v Alpah pa se bodo zaradi globalnega segrevanja obcutno poslabšale tudi znanim živalskim vrstam, kot so kozorog, belka in planinski zajec.

Da bi omejili globalno segrevanje, moramo najprej doseci ucinkovitejšo rabo energije. Kljub temu pa zgolj ucinkovitejša raba še ne bo zadostovala za okolju prijazno gospodarjenje. Ko-renito moramo spremeniti svoje navade pri porabi energije ter energijsko intenzivnega blaga in storitev. Izkušnje kažejo, da se poraba zmanjšuje le takrat, ko so ustrezni politicni signali dovolj jasni. Mednje sodijo tudi zakonski ukrepi, ki nagrajujejo varcno ravnanje z energijo, zapravljanje pa kaznujejo.
Spodbujati moramo prehod s fosilnih na obnovljive vire energije, a ne v škodo narave. Proi-zvodnja lesne biomase, namešcanje vetrnic in nove hidroelektrarne v Alpah so lahko vir številnih konfliktov. Ekološke, socialne in ekonomske posledice energetskih ukrepov je treba natancno preveriti in med njimi poiskati ravnovesje.

Promet, zlasti še promet osebnih in tovornih vozil, je eden glavnih povzrociteljev podnebnih sprememb. Na obmocju Alp znaša delež prometa v strukturi izpustov toplogrednih plinov vec kot 25 %. Od vseh udeleženih pri tej problematiki je prav promet podrocje, za katero je od leta 1990 dalje znacilna najintenzivnejša rast izpustov toplogrednih plinov. Omenjeni razvoj gre v napacno smer in je v navzkrižju s politicnim ciljem zmanjšanja toplogrednih plinov. Delež poti, opravljenih z osebnim avtomobilom, je v Alpah višji, kot je evropsko povprecje.

"..., izraža velika pricakovanja glede rezultatov petnajste konference pogodbenic okvirne konvencije o klimatskih spremembah Združenih narodov, ki bo potekala decembra 2009 v Kobenhavnu, poziva vlade alpskih držav in vse druge gospodarsko razvite države, da kar najbolj okrepijo prizadevanja, da bo konferenca v Kobenhavnu v luci novih dokazov in potrditev resnosti podnebnih sprememb bistveno pospešila oblikovanje politik za preprecevanje le-teh."

CIPRA je leta 2006 alpske države pozvala k sprejetju Akcijskega nacrta za podnebje. Okoljski ministri pogodbenic Alpske konvencije so poziv sprejeli. IX. alpska konferenca je 9. novembra 2006 v Alpbachu Stalni odbor pooblastila, da "do X. alpske konference na ustrezen nacin pripravi akcijski nacrt za izvajanje deklaracije o podnebnih spremembah s posebnimi priporocili za delovanje na obmocju Alp in oblikuje dolgorocne pobude vkljucno s casovnim nacrtom".
V prizadevanju, da bi akcijski nacrt napolnila s konkretno vsebino, CIPRA sedaj predstavlja svoj dokument zahtev na podrocju varstva podnebja.
Socasno vabi clanske in partnerske organizacije, omrežja in institucije, da skrajšano verzijo dokumenta podpišejo kot Pakt o podnebju ter s tem ustvarijo pritisk na alpske države, da bodo sprejele konkretni Akcijski nacrt za podnebje.

Evropska komisija je javnosti predstavila t.i. kampanjo ozkih grl (campaign against bottleneck), katere cilj je opredeliti in odpraviti ovire za nemoten potek verige tovornega prometa v Evropi. Vsi, ki so pri tem udeleženi oziroma za to zainteresirani, so sedaj pozvani, da obveščajo o administrativnih, operacionalnih in zakonodajnih "ozkih grlih" v logistiki tovornega prometa ter predlagajo ustrezne rešitve. Tako bo mogoče zagotovili optimalno rabo obstoječih razpoložljivosti, znižati stroške in izboljšati varstvo okolja. Kampanja je del Akcijskega načrta za področje logistike, po drugi strani pa naj bi tako v javnosti vzbudili vtis, da se z izboljšanjem prometnega toka omogoči nadaljnjo prometno rast in upravljanje z njo.
Mednarodna komisija za varstvo Alp (CIPRA) ima sedaj možnost, da pri tem sodeluje in predloži analize o 15 ozkih grlih ter predloge za sprejem protiukrepov. Tako zahteva npr. gradbene in tehnične izboljšave v železniškem omrežju, decentralne tovorne terminale za preusmeritev prevozov na železnico, ukrepe za ureditev prometa, katerih cilj je upoštevanje mejnih vrednosti za škodljive snovi in hrup, ter rabo potencialov za prihranek CO2.

Prihodnost pripada tistim, ki jo sooblikujejo. V Alpah delujejo številne spodbude z več tisoč aktivisti v vlogi snovalcev prihodnosti, a mnogi od njih se ne zavedajo, da poskušajo iste probleme kot oni sami rešiti tudi drugi. Na tem mestu nastopi "Prihodnost v Alpah", projekt Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA), katerega namen je na celotnem območju Alp zbrati obstoječe strokovno znanje, pridobljeno z izkušnjami, ga urediti in ponuditi tistim, ki ga potrebujejo. Projekt je razdeljen na naslednje tri faze: zbiranje oz. popis znanja in dobrih projektov (alpKnowhow), obdelava in posredovanje zbranega znanja (alpService) in uporaba znanja v praksi (alpPerformance).
CIPRA ni raziskovalna ali izobraževalna ustanova, temveč je nevladna organizacija. Zato se zanjo sedaj postavlja vprašanje, kaj rezultati, doseženi v projektni fazi "alpKnow-how", pomenijo s političnega vidika in katere zahteve je mogoče izpeljati iz teh rezultatov. Da bi lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje, je bila 8. in 9. decembra 2006 v Schaanu v Lihtenštajnu organizirana delavnica, ki so se je udeležili predstavniki CIPRE iz sedmih držav. Zahteve in politične sklepe za vsa navedena področja vsebuje pričujoči Schaanski memorandum za prihodnost v Alpah.

Alpski prostor je izjemno mocno izpostavljen globalnim podnebnim spremembam, ki so tudi posledica clovekovega delovanja. Alpe so bolj kot drugi ekosistemi obcutljive na napovedane spremembe, kot so porast povprecnih temperatur, pogostejši ekstremni vremenski dogodki, suša v toplem obdobju leta ali taljenje ledenikov.
CIPRA meni, da sodijo podnebne spremembe k najvecjim izzivom 21. stoletja, zato Evropsko unijo, organe Alpske konvencije, vse alpske države, zvezne dežele, regije, kantone ter druge državne in nedržavne organizacije poziva k vecjim prizadevanjem za varstvo podnebja, z namenom zmanjšanja ucinkov tople grede; oblikovanju trajnostnih strategij za obvladovanje vedno hujših posledic spremenjenega podnebja.

At a conference on the Role of Local Governments and Administrations in Sustainable Development held in 2005, representatives of the mountain regions of Central Asia, the Caucasus, the Carpathians, the Alps, the Altai and Mongolia adopted a resolution with recommendations aimed at managers involved in the development of mountain areas. In it they called for an exchange of positive experience between different mountain regions, education in sustainable development as a condition for active participation, and also for research and the transfer of technology and methodology. The resolution also contains concrete recommendations on decentralisation and reliable dialogue structures as a basis for sustainable development, sustainable economic development, and the role of local governance in the management of natural resources. It also underscores the importance of information and the role of women in sustainable development. Finally it sets out conditions for the effectiveness of alliances and conventions.