Upadanje pestrosti naših živalskih in rastlinskih vrst je eden najbolj perečih problemov sodobnega časa, močno prizadeta je tudi pestrost voda. Več kot petina vrst, ki jim grozi izumrtje ali so na območju Švice že izumrle, je povezana z vodotoki, druga petina pa z brežinami in mokrišči, kar je nenazadnje tudi posledica drobitve in uničevanja njihovega življenjskega prostora. V Švici je, denimo, od leta 1850 izginilo več kot 90 odstotkov aluvialnih območij, medtem ko za okoli 19 odstotkov švicarskega ozemlja še vedno velja, da gre za neokrnjen naravni prostor. Ta območja so večinoma v visokogorju in na območjih poledenitve.

Vroča točka biotske raznovrstnosti, ne pa kamnita puščava

Ledeniki, ki se žal talijo, razkrivajo površine, te pa dajejo prostor razvoju narave, na katerega lahko ljudje le minimalno vplivamo. V depresijah lahko nastanejo jezera, dolgoročno tudi nizka barja. Ob vtokih v jezera se ustvarjajo delte, na plitvih poplavnih območjih pa predeli, ki imajo značilnosti poplavnih ravnic. Tako kot vsa poplavna območja imajo tudi takšne aluvialne ravnice ogromen potencial za razvoj bogate biotske raznovrstnosti. Kar je včasih na prvi pogled videti kot kamnita puščava, je habitat živalskih in rastlinskih vrst. Navedimo primer: leta 2012 se je na območju Furke v Švici zbralo okoli 50 švicarskih in tujih strokovnjakov in strokovnjakinj za biotsko raznovrstnost in opravilo različne meritve v tamkajšnji edinstveni naravni pokrajini. Namesto »kamnite puščave« so odkrili 2.098 vrst – območje je torej prava vroča točka biotske raznovrstnosti in to na 2.500 metrih nadmorske višine! Da bi razumeli, kako se narava razvija brez antropogenih vplivov, potrebujemo divjino, ta pa je v Švici velika redkost. Dopustimo rečno dinamiko in ne začnimo takoj spet izkoriščati in uničevati te edinstvene in impresivne pokrajine. Z novo nastalimi aluvialnimi ravnicami imamo edinstveno priložnost, da naravi vrnemo vsaj nekaj, kar je njeno.

Alpski vodotoki pod pritiskom

A kljub takim priložnostim so razmere zaskrbljujoče: CIPRA je že leta 1992 ocenila, da le še 9,6 odstotka vodotokov v Alpah ohranja svoje naravne lastnosti, leta 2014 pa je WWF temu pritrdil v študiji Save the Alpine Rivers. 89 odstotkov rek je že močno prizadetih. Uravnavanje alpskih rek se je začelo v začetku 19. stoletja, ko je bilo treba najprej izboljšati razmere za rečno plovbo, zaščititi naselja pred poplavami in pridobiti obdelovalno zemljo. Konec 19. stoletja so v Alpah zgradili prve velike hidroelektrarne, razvoj hidroenergetskih virov pa se sistematično nadaljuje, vse do danes. V 20. stoletju so bili zgrajeni številni dolinski pregradni objekti, namenjeni za uravnavanje odtekanja vode oz. poplavno varnost in proizvodnjo električne energije. Struge nešteto alpskih rek so bile izravnane, regulirane, pozidane, zajezene ali preusmerjene. Neustrezni minimalni vodostaji, umetna nihanja vodne gladine in pretokov ter prečne pregrade negativno vplivajo na odtočne razmere in vzdolžno povezljivost glavnega toka reke s stranskimi pritoki ter povzročajo motnje v prenašanju plavin v vodotokih. Stanje flore in favne se je posledično močno poslabšalo. Vodilne vrste, značilne za naravno ohranjene alpske reke, kot je nemški strojevec (Myricaria germanica), so zdaj ogrožene. Enako resno grožnjo predstavlja tudi obsežna mreža podzemnih zbiralnikov, ki spodkopava Alpe. Kljub zakonsko določenim predpisom o preostalih količinah vode danes še vedno v več kot 100 zajetjih vodnih virov deloma vsa voda naših alpskih potokov izginja v podzemne tunele, kar za seboj pušča mrtva, izsušena korita. Soočiti se moramo z velikimi in v prihodnost usmerjenimi izzivi: z varstvom naravnih habitatov in povečanjem njihove vrednosti, da bi zajezili ogromen upad biotske raznovrstnosti, ter zmanjšanjem emisij CO2, da bi upočasnili podnebne spremembe. Oba izziva sta medsebojno povezana, zato v kontekstu energetskega prehoda ne smemo pozabiti na pestrost vrst in habitatov. V Švici je izkoriščenih 99,5 odstotka hidroenergetskega potenciala, vodotoki pa so posledično najbolj ogroženi habitati. Danes je le okoli 5 odstotkov naših vodotokov bolj ali manj neokrnjenih, kar je občutno premalo. Sonaravni vodni habitati morajo kot ekološka infrastruktura obsegati znatno večji delež državnega ozemlja. Čeprav je vodna energija obnovljiv vir za proizvodnjo električne energije, pa njena raba močno obremenjuje vodotoke in pokrajino. Da bi preprečili nadaljnjo izgubo dinamičnih vodotokov, pa je nujno potreben holističen pogled na dane razmere, ki bo upošteval že obstoječa uničenja in škodljive učinke.

Salome Steiner je direktorica podjetja Aqua Viva. Na Univerzi v Bernu je študirala biologijo s poudarkom na ekologiji.