Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

»Za ustvarjanje pristne slike moramo poskrbeti sami «

Verena Winiwarter raziskuje povezavo med idiličnimi razglednicami in realnostjo turizma. © Lukas Schiemer

Verena Winiwarter raziskuje povezavo med idiličnimi razglednicami in realnostjo turizma. © Lukas Schiemer

Verjamemo, kar vidimo. A slikovna upodobitev alpskega sveta ne posreduje objektivne realnosti, sestavljajo jo namreč njegove značilne, določevalne lastnosti, pojasnjuje okoljska zgodovinarka Verena Winiwarter. V ozadju se pogosto skrivajo ekonomski interesi.

Ga. Winiwarter, kako postane kraj turistična znamenitost?
Nekateri bodo zatrjevali, da je določen kraj vreden ogleda – to so ljudje, ki tako občutijo na podlagi lastnih doživetij. Gre za vprašanje razlikovanja: turistične znamenitosti ustvarimo tako, da za določen del pokrajine trdimo, da ima v primerjavi z drugimi več dobrih lastnosti. Kreatorje alpskih znamenitosti sicer najdemo že med angleškimi popotniki v 18. stoletju. Potovali so v kraje, kjer je ustrezala infrastruktura in kjer je bilo mogoče videti kaj posebnega. Kar je vredno ogleda, je vedno nekaj enkratnega. Ali bomo nekaj občutili kot znamenitost ali ne, je odvisno od naših kulturnih preferenc, ki se s časom spreminjajo. Tu so še procesi oblikovanja, ko npr. turistične znamenitosti ustvarjajo turistična podjetja. Poudarjajo njihovo enkratnost, da bi jih lahko primerno tržila.

Ali je zunanji pogled tisti, ki bo določil, da je nekaj vredno ogleda, ali lahko to izhaja tudi od znotraj?
Vid kot prevladujoči čut za zaznavanje prihaja pogosto od zunaj, je način zaznavanja, kot ga poznamo pri nekdanjih pohajkovalcih 19. stoletja (flâneur), popotnikih, turistih. Za ljudi, ki živijo v Alpah, so seveda pomembna druga vprašanja: je ta pot varna pred plazovi, je planšarija donosna, kolikšna je nevarnost, da se krave v planini poškodujejo, je vreme ugodno? Pokrajina se ocenjuje z zornega kota tistih, ki v njej živijo in morajo z njo živeti in delati vse leto.

Katere znamenitosti so za Alpe najbolj značilne?
Če v spletni iskalnik odtipkam Alpe, bom na prvih petnajstih fotografijah, ki nam jih ta prikaže, videla prav vse, kar je značilno za alpski svet. Obstajata namreč dva načina zaznavanja. Prvi se odraža kot sneg, Alpe pozimi – prav tako je med prvimi petnajstimi fotografijami vsaj ena, ki prikazuje žičnico. Mene osebno pritegnejo fotografije, ki upodabljajo posledice človekovih dejavnosti, kot so smučine, stopinje v nedavno zapadlem snegu. In potem je tukaj še podoba Alp v poletnih mesecih: pohodniki, kolesarji, alpsko cvetje. Jaz temu pravim »alpska trikolora« – planika, dlakavi sleč, encijan. Če alpskega cvetja ni, ga je treba pač dodati. Sčasoma se take fotografije povsem ločijo od kraja in tako popolnoma enake fotografije z alpskim cvetjem zagledamo na razglednicah iz Schladminga, Fieberbrunna ali Absama. Vidna zanimivost je tako po eni strani nekaj edinstvenega, po drugi strani pa predstavlja idealen vzorec.

Kako so te znamenitosti predstavljene turistom?
Obstajajo različne slikovne upodobitve Alp, denimo na razglednicah ali prospektih. So vsenavzoče in splošno razširjene, najdemo jih celo na smučarskih vozovnicah, prospektnem materialu turističnih kapacitet ali turističnih zemljevidih. Vsi ti tiskani mediji in turistično oglaševanje na spletu sledijo enakemu procesu: fotografija, ki se uveljavi, vpliva na zaznavanje mnogih, učinkuje pa tudi retroaktivno na tiste, ki so jo izdelali. V nekem trenutku bodo tudi fotografi lahko Alpe fotografirali le še na način, kot se Alpe pač fotografirajo, saj v nasprotnem primeru ne bo nihče kupil njihovih izdelkov. V uporabni grafiki se morajo avtorji fotografij prilagoditi vnaprej oblikovanemu okusu in podajati vedno enak, popolnoma standardiziran vizualni svet.

Vizualno podajanje torej vedno sledi isti logiki?
Na področju turizma je to res tako. Seveda obstajajo tudi drugačne upodobitve Alp, npr. v umetnosti ali znanosti. Prevladujoči in turistično zaznamovani vizualni svet vpliva celo na raziskovalce kulturne krajine. Tudi na področju socialne topografije, torej tam, kjer gre za upodobitve ljudi, so fotografije narejene na podlagi značilnih lastnosti: prikazujejo avtohtono ruralno prebivalstvo v njihovem življenjskem okolju, ljudje v narodni noši so fotografirani pred značilnimi hišami, cerkvico in gorami v ozadju. To retrogradno vpliva na tiste, ki so predmet teh fotografij. Prebivalci teh krajev občutijo kot del svoje identitete to, kar jim predlaga produkcija turističnih fotografij.
Drugačna podoba Alp se pojavlja v lokalnem časopisju: prikazuje se namreč tisto, kar je pomembno za ljudi, denimo nov gasilski dom ali protiplazne zagradbe – torej, kar je pomembno v vsakdanjem življenju.

V kolikšni meri pa zaznavanje Alp vpliva na samozavedanje prebivalcev?
V času, ko sem preučevala razglednice, je sodelavec poleti obiskal Sankt Aegyd am Neuwalde. Gostilničarko, ki je prodajala tudi razglednice, je vprašal, ali ima na prodaj tudi razglednice s poletnimi motivi. »Pri nas je lepo samo pozimi,« mu je odgovorila. Gre za enega od načinov odtujenosti od domačega okolja, kar pripisujem dejstvu, da je za ljudi »lepa« samo tista pokrajina, ki ima ekonomsko dodano vrednost. Če v Alpah res želimo uresničevati trajnostni razvoj, bomo morali vplivati tudi na to, kako ga ljudje vizualno zaznavajo. Dokler pa bodo o tem, kaj je lepo in kaj ni, odločali turistični trendi zunaj lokalnega okolja, se bodo ljudje pač stalno soočali s takim zunanjim zaznavanjem.

Kaj se je po določenem času spremenilo pri tipičnih temah?
Ne prav veliko. Že razglednice iz dvajsetih let prejšnjega stoletja prikazujejo prevladujoči pogled na Alpe od zgoraj in te obstajajo še danes. Takrat so že bile na voljo razglednice s humorno obarvanimi dopisi, ki so se oddaljile od upodobitve samega kraja. Danes tako najdemo razglednice s satelitskim posnetkom Zemlje in na njem puščico z napisom, denimo, »Kitzbühel«. Tovrstna virtualizacija fotografije je možna,saj razglednic ne pošiljamo več domov, da bi naš obisk fotografsko dokumentirali – fotografije naredimo tako ali tako sami. Največja sprememba so slikovne upodobitve, ki so v bistveno večji meri usmerjene v
določeno ciljno skupino. Produkcija fotografij, ki je postala večja, se je izdiferencirala.
Včasih so obstajale fotografije, ki so jih izdelovali fotografi domačini. Fotograf iz Bregenzenwalda je fotografije naredil, razvil in prodajal v Bregenzenwaldu. Danes take fotografije izdelujejo založbe. Spremembo morda predstavlja tudi dejstvo, da se je abstraktnost kraja še povečala.

Nekatere destinacije poskušajo posredovati pristnejšo sliko Alp, na primer z upodobitvijo biosfernih ali naravnih parkov. Jim to uspeva?
Ekonomska logika trženja je parke prisilila, da so tudi sami pripravili svojo turistično ponudbo. S slogani, kot je Ne hodite sem, pustite naravo pri miru, seveda ni mogoče financirati delovanja parkov. Ti se morajo odpreti ljudem, tudi iz didaktičnih razlogov. Opažam, da so tudi narodni parki popustili in se podredili prevladujočemu turističnemu načinu upodabljanja, ki je že definiral, kakšen mora biti lep košček Alp. Pritisk izvajata tudi filmski in televizijski svet. Narodni parki so se prisiljeni ukvarjati z doživljajskim turizmom: odvijati se mora nekaj dramatičnega, tudi če se nič ne dogaja. Morda na poti srečamo medveda. Če pa medveda ne srečamo, mora biti nadzornik v narodnem parku sposoben vsaj prepoznati medvedje iztrebke in opozoriti, da je medved vendarle bil ... Parki bi morali spodbujati ljudi, da bi občudovali majhne stvari.

Ali med alpskimi državami obstajajo razlike v podajanju upodobitve alpske pokrajine?
Obstajajo in to občutne razlike. V švicarskih Alpah je vse polno krav in alpskih rogov. Švicarji imajo številne kantone s prav tako številnimi grbi, tukaj se pojavlja simbol dostopnosti Alp, namreč alpske železnice.Na mnogih razglednicah je prikazan vlak. Avstrijske Alpe so polne cvetja, krav je zelo malo, tu in tam ovce, železnic ni, so pa včasih gorske ceste. V Italiji obstaja nekakšno soglasje glede urbanosti Alp: razglednice prikazujejo jezera z obalo, mesta s promenado in palmami, v ozadju gorska kulisa. Tako nastanejo določeni regionalni vzorci, ki potem prevladajo nad ostalimi.

Kakšna bi morala torej biti pristnejša upodobitev Alp?
V socialnem sistemu, v katerem te fotografije delujejo, se pristnost sploh ne zahteva. Razglednice so retuširane, pa saj to je splošno znano dejstvo. Če boste v Schladmingu preživeli štirinajst dni, vreme prav gotovo ne bo vsak dan táko, kot je na razglednici. To potrošnikov ne preseneča, s tem smo se sprijaznili. Vprašanje je treba zastaviti drugače: ali lahko izdelamo slikovno gradivo, ki bo imelo drugačen namen, tak, ki ne bo spodbujal širjenja alpske turistične infrastrukture in nadaljnje kolonizacije Alp.
Spremeniti estetske preference je seveda zelo težko. Sama bi poskusila ljudi spodbuditi k temu, da si ustvarijo svojo podobo, sliko. V turističnih krajih bi razpisala natečaj, na katerem bi fotografije, ki so jih ustvarili gostje, ocenjevali domačini, in obratno, natečaj, na katerem bi vlogo ocenjevalcev imeli gostje, fotografije pa bi naredili domačini – s tem bi lahko svoje mesto dobili tudi lokalni prebivalci. Odgovornost za pokrajino prevzamemo, ko to ni nekaj, kar uporabljamo, temveč je nekaj, kar ustvarimo sami. Sprožimo lahko proces samorefleksije. Lotite se fotografiranja, a ne tako, da s pametnim telefonom fotografirate, kar je tipično, temveč kar je za vas pomembno. To je lahko tudi zgrbančeno rušje, ki zaznamuje določen del poti, pomemben za vas. Če hočemo ustvariti alternative »diznilendsko« zasnovanim tematskim parkom na prostem, potrebujemo drugačne, spoštljive slike. Za ustvarjanje takih slik pa bomo morali poskrbeti sami.

Pogovor je vodila Bettina Hug
Foto: Lukas Schiemer

Okoljska zgodovinarka prodornega duha

Verena Winiwarter, avstrijska znanstvenica v letu 2013 in predavateljica na Univerzi Alpe – Adria v Celovcu, kjer ima odločilno vlogo pri pripravi znanstvenih podlag za področje avstrijske zgodovine okolja. Rojena Dunajčanka je pozornost širše javnosti pritegnila s svojo raziskavo alpskih razglednic, poleg tega si za uveljavitev zgodovine okolja kot raziskovalnega področja prizadeva tudi zunaj znanstveno-raziskovalnega področja. Je avtorica učnih gradiv za poklicnoizobraževalne višje šole tehniške, poslovno-ekonomske in umetnoobrtne smeri.

www.umweltgeschichte.uni-klu.ac.at (de, en)

shranjeno pod: ,
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.