Med Ligurijo in Piemontom se vije kakšnih 2.000 kilometrov vojaških cest, ki so jih gradili od leta 1700 pa vse do tridesetih let prejšnjega stoletja – skupaj s številnimi obrambnimi objekti obsegajo visokogorske ceste tako imenovani zahodni Alpski zid. S prenehanjem vojaške funkcije je ta zgodovinska in kulturna dediščina sčasoma propadla in šele kasneje so se neutrjene ceste, ki deloma potekajo na več kot 2.000 m. n. v., začele nadzorovano uporabljati v turistične namene. Prevozne so skoraj izključno poleti, vodijo pa skozi neokrnjeno naravo mimo visokih planot in alpskih travnikov, gorskih masivov in vzdolž visoko se dvigajočih skalnih sten. Eden najbolj poznanih odsekov visokogorske ceste je Alta Via del Sale. Ta prek Ligurijskih Alp povezuje Piemont z Ligurijo, od tam pa vodi vse do morja, pri čemer na nekaterih odsekih poteka čez francosko ozemlje.

MANJ PROSTORA ZA MOTORNA KOLESA IN TERENSKA VOZILA

Konec devetdesetih let je bilo na tem občutljivem območju vsako poletje kot na divjem zahodu, saj pravil in nadzora ni bilo. Bil pa je pravi raj za terenska vozila na dveh ali štirih kolesih, tudi iz držav, kjer tovrstni izleti po razpotjih nikoli niso bili dovoljeni. Končno se je Naravni park Marguareis vendarle odločil ukrepati in poskusil omejiti parkirne površine, francoske in italijanske občine pa spodbuditi k omejitvi motoriziranega prometa. Hiter razvoj kolesarskega turizma in zlasti razmah električnih gorskih koles sta pokazala, da ne obstajajo le motorna kolesa in terenska vozila – cesta bi lahko postala pomemben adut za razvoj turizma v regiji. Že nekaj let gnečo omejujeta cestnina in predvsem omejitev števila vozil na 80 avtomobilov in 140 motornih koles dnevno. Poleg tega lahko cesto dva dni v tednu uporabljajo izključno popotniki in kolesarji, ki takrat resnično uživajo v naravi brez hrupa, oblakov prahu in nevarnosti, da jih bo kdo povozil. V prihodnje bi si želeli, da bi število dni, ko je cesta zaprta za motorizirani promet, povečali in da bi začeli tudi nadzorovati upoštevanje dovoljene omejitve hitrosti. Bi se zaradi manjšega števila avtomobilov in motornih koles zmanjšali tudi prilivi, potrebni za vzdrževanje cest? Menim, da bi bili kolesarji pripravljeni plačati pristojbino za dostop do ceste, če bi jim le bilo omogočeno uživanje v vedno redkejših naravnih lepotah, seveda pod pogojem, da si tega ne bi morali deliti z avtomobili in pri tem požirati oblake prahu, ki ga ti dvigujejo. Seveda pa bi s tem največ pridobila tudi občutljiva narava.