»Vse je v glavi, tudi gibanje,« se je prav poznavalsko zasmejala Andrea. »Kar seveda ni, zato ker sem na invalidskem vozičku, omejeno le na telo. Zame je pomembno zlasti, da sprejemam različnost tako ljudi kot tudi sebe.« Najin pogovor je potekal po spletu, a njena energija je bila nalezljiva, ko je pripovedovala o plezanju, turnem smučanju in alpinizmu. V poznih dvajsetih je osvojila Aconcaguo, najvišji vrh Južne Amerike. »Ko me ljudje sprašujejo, kako mi uspeva premagovati krize, se vedno spomnim te gore in vprašanja, ki sem si ga takrat postavila: boš zmogla nadaljevati pot?« Pri 31 letih je bila v vrhunski formi, ukvarjala se je z različnimi športi in bila tudi poklicno zelo aktivna. Vodila je usposabljanja na področju doživljajske pedagogike na snegu. In nekega dne je kar tako, za hec, skupaj s sodelavko naredila dvojni preval po hribu navzdol in pristala z glavo v snegu. Takoj je začutila, da si je zlomila hrbtenico. S helikopterjem so jo odpeljali v bolnišnico, operirali so jo in postavili diagnozo po[1]polne paraplegije. Sprva je objokovala svoje prejšnje življenje, nato pa si je postavila cilj, da bo iz bolnišnice odkorakala na lastnih nogah, kar ji je tudi uspelo. Odločilno vlogo je pri tem imel njen mož, »Če sem naredila nekaj korakov in nato padla, me je pustil, da sem se pobrala sama,« se spominja. V vsakdanjem življenju Andrea uporablja invalidski voziček. Biti prilagodljiva in spontana, še naprej hoditi v hribe, vedno višje in vedno hitreje – tega ne zmore več. »V nekem trenutku pa sem se bila sposobna razveseliti vsake malenkosti in počutila sem se kot takrat, ko sem osvojila osemtisočaka. Zame je bilo naravnost razodetje, ko sem ugotovila, da se gibanje dogaja tudi v glavi in da bi bilo dobro spremeniti stari pogled na svet.«

Usposobila se je za učiteljico smučanja z monoskijem in v vlogi doživljajske pedagoginje v letih 2018 in 2019 spremljala skupino članov Avstrijske planinske zveze pri prečkanju Alp, pri tem pa ves čas sodelovala pri pripravah, od seznanjanja in načrtovanja ture do njene izvedbe. Skupina športnih navdušencev je na gorskih in posebnih ročnih kolesih, prilagojenih za invalide, v več etapah po večinoma neutrjenih poteh od Scharnitza v Nemčiji do kraja Torbole ob Gardskem jezeru prekolesarila več kot 500 kilometrov in 10.000 višinskih metrov. V skupini so bile gibalno ovirane, a tudi neovirane osebe. »Na poti pa smo se v nekem trenutku vprašali: kdo od nas je sploh ‘pravi’ invalid? Nekdo ne more premikati nog, drugi pa je včasih negibljiv in neprilagodljiv v svoji glavi.« Vse je pač vzajemno učenje. Zelo zahtevno, a povsem uresničljivo je biti kot uporabnik invalidskega vozička mobilen in obenem prijazen do okolja. Naj si bo nakupovanje, obiskovanje terapij ali plavanje: Andrea opravi številne vsakdanje poti na vozičku z električnim priklopom. Na tečaje monoski smučanja se sicer vozi z avtomobilom, saj takrat ostane teden ali dva v kraju, kjer poteka tečaj, na športnih izletih pa uporablja ročno kolo ob pomoči motorja – na šesttedenskem potovanju s kolesom po Španiji je prevozila več kot 2000 kilometrov! Redkeje potuje z letalom. Turo Inklusive TRANSALP do Gardskega jezera je njena skupina opravila kljub snežnim metežem in prekinjeni etapi. »Naš največji uspeh je bil to, da smo težave preživeli in jih skupaj premagali.«