Image caption:

Trajnostni razvoj v Alpah – CIPRA združuje ljudi in organizacije prek jezikovnih, kulturnih, geografskih in političnih meja. (c) Friedrich Boehringer

V marsikateri krizi je tudi kaj pozitivnega: na konferenci Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) leta 1974 v italijanskem Trentu so udeleženci ob robu zasedanja konference razpravljali tudi o tedanjem kriznem položaju CIPRE in ponovni obuditvi njenega delovanja. Sprejeli so Akcijski načrt za Alpe in sklenili, da je treba v vsaki od alpskih držav ustanoviti predstavništvo CIPRE. Sam sem bil stalni predstavnik Lihtenštajna na letnih konferencah CIPRE od leta 1976, ko je strokovna letna konferenca CIPRE potekala v Heiligenblutu v Avstriji. Takrat se je CIPRA ukvarjala predvsem z velikimi infrastrukturnimi projekti na področju turizma in rabe vodne energije. Priporočila so se sprejemala v obliki resolucij. Pod okriljem CIPRE so vse do osemdesetih let delovala tudi nekatera slavna imena iz raziskovalne skupnosti, javnih organov in nevladnih organizacij, pri čemer jih je večina prihajala iz nemško govorečega okolja.

RAZNOLIKOST KOT BLAGOVNA ZNAMKA

Maloštevilni mlajši udeleženci, kot sta bila poleg mene tudi žal že pokojna Walter Danz z Bavarske in Jürg Rohner iz Švice, smo se počutili kot nekakšni uporniški »mladi Turki«, kot se je v osmanskem cesarstvu imenovalo gibanje, ki se je borilo za liberalne reforme. Pripadniki mlajše generacije smo želeli, da bi CIPRA svoje delovanje vsebinsko razširila in da bi za izvajanje svojih aktivnosti ustvarila ustrezne okvirne pogoje. Zahtevali smo vnovični razmislek o življenju v Alpah, pri čemer mora biti v ospredju neukalupljen in široko zastavljen pogled. Leta 1983 so nas po letni konferenci CIPRE, ki je potekala na Bledu, takrat še v Jugoslaviji, zadolžili za reorganizacijo CIPRE. Walter Danz je postal njen podpredsednik, jaz predsednik. Jezikovna raba pojmov, kot sta disident in mladi Turki, je sicer danes obremenjena, a prvotna želja oz. potreba ostaja. Kulturna pestrost alpskega sveta je eden njegovih zaščitnih znakov. Potem ko sem leta 1983 prevzel predsedovanje CIPRI, sta status uradnega jezika v CIPRI poleg nemščine in francoščine pridobili še italijanščina in slovenščina. Slovenijo smo kot neodvisno državo priznali leta 1990 še pred uradno razglasitvijo, kar so v Sloveniji sprejeli z naklonjenostjo.

ZGODNJA POKAZATELJICA NOVIH RAZVOJNIH TRENDOV

Zaželeni »vnovični, neukalupljeni in širokogledi razmislek« se je denimo odražal v tem, da je CIPRA ob stalni izmenjavi informacij postala zgodnja pokazateljica novih razvojnih trendov na območju Alp, kot so problematika vožnje z motornimi sanmi v naravnem okolju, sistemov za umetno zasneževanje ali igrišč za golf. Na letni strokovni konferenci leta 1984 v švicarskem Churu smo seznam naših tem in krog udeležencev še razširili ter s turističnimi delavci odprli razpravo o trajnostnem turizmu. Zgodaj smo opozorili tudi na skrb vzbujajoče ekološko stanje tekočih voda. Poleg »trde« vodogradnje je hidrobiološki kontinuum začela resno ogrožati tudi uporaba vodne energije skupaj z jezovi in negativnimi vplivi umetnih nihanj vodne gladine, ki so posledica obratovanja hidroelektrarn. Z deklaracijo o vodi, sprejeto leta 1990 v slovenskem Martuljku, smo se zavzeli za ohranitev naših alpskih rek in leta 1992 prvič popisali tekoče vode na alpskem območju, pri čemer se je izkazalo, da je z ekološkega vidika naravno ohranjenih le še kakšnih deset odstotkov tekočih voda. Menili smo, da je uporaba vodne energije izrabljena, mejne koristi uporabe energije iz alternativnih virov pa prekoračene.

PRVA MEDNARODNA ORGANIZACIJA S SEDEŽEM V LIHTENŠTAJNU 

Z vsakokratno menjavo predsednika se je sedež sekretariata CIPRE selil v državo, od koder je ta prihajal. Leta 1990 smo opustili delovanje na izključno prostovoljni osnovi in Ulf Tödter je postal direktor s polnim delovnim časom in lastnimi pisarniškimi prostori v Lihtenštajnu. Sklenili smo, da sedež ostane v Lihtenštajnu – ne glede na to, kdo je trenutni predsednik. K uveljavitvi CIPRE je veliko prispeval moj naslednik iz Lihtenštajna, Josef Biedermann. Sedež v Lihtenštajnu se je dejansko izkazal kot posrečena izbira: medtem ko bi v večjih državah lahko prišlo do zamer, se Lihtenštajna nihče ni »bal«. Vsaka štiri leta je lihtenštajnski parlament sedežu CIPRE namenil zaprošeni finančni prispevek, kar pa ni bilo povsem enostavno: v Lihtenštajnu takrat še niso imeli veliko izkušenj z mednarodnimi organizacijami in tako se je vsakokrat pojavilo vprašanje, čemu bi morala država visok finančni prispevek sploh odobriti. Predno so v najbolj alpski državi pričeli ceniti delovanje CIPRE, je tako moralo miniti kar nekaj časa.

OD VARSTVA NARAVE DO ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTNEGA ŽIVLJENJA

Zasluga CIPRE je tudi sklenitev Alpske konvencije, čeprav smo politično podporo takrat našli le pri nemškem okoljskem politiku Klausu Töpferju. Ta leta 1991 podpisana mednarodna pogodba je in ostaja tudi danes povezana s CIPRO. Resda bi si želel nekaj manj birokracije in seveda jasnejših izjav, a Alpska konvencija je bila zgled tudi drugim gorskim območjem, kot so Karpati ali Kavkaz. V desetletjih se je CIPRA iz naravovarstvene organizacije spremenila v organizacijo, ki si prizadeva življenje v Alpah trajnostno oblikovati prav v vseh pogledih. Na letni konferenci leta 1995 v lihtenštajnskem Triesenbergu je bil pod geslom Delovati in opustiti trajnostno zasnovan celostni pristop, pri nadaljnjem delovanju pa so se upoštevali predvsem interesi in potrebe gorskega prebivalstva. CIPRA je danes s svojimi nacionalnimi predstavništvi izjemno uveljavljena organizacija v svetu komuniciranja in posredovanja znanja, vse pa se je opazno začelo z izdajanjem poročil o Alpah. Prav tako ni mogoče spregledati vključevanja mladih v delovanje CIPRE. Da povzamem: če CIPRE danes še ne bi bilo, bi jo bilo treba zagotovo ustanoviti kot izredno pomembno zastopnico interesov alpskega loka.

PIONIR NA PODROČJU TRAJNOSTNEGA RAZVOJA

Mario Broggi, rojen leta 1945 v švicarskem kraju Sierre v kantonu Valais, je po končanem študiju gozdarstva na Visoki tehniški šoli ETH v Zürichu ustanovil zasebno svetovalno podjetje s sedeži v Lihtenštajnu, Švici in Avstriji. Poučeval je na dunajski in baselski univerzi. V letih 1997–2004 je bil na čelu Švicarskega zveznega inštituta za raziskovanje gozdov, snega in pokrajine (WSL). Svojo vizijo o prihodnosti alpske pokrajine je orisal v številnih publikacijah. V letih 1983–1992, ko je bil njen predsednik, je CIPRO temeljito reorganiziral in profesionaliziral ter tako dosegel, da je trajnostni razvoj postal ključno področje delovanja CIPRE. Broggi je pomembno sodeloval tudi v procesu nastajanja Alpske konvencije. Za svoj prispevek k varstvu narave na območju Alp in zunaj njega je prejel številna priznanja.