Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

10 argumentov proti zimskim olimpijskim igram v Alpah

© Sylvia Hamberger, Gesellschaft für ökologische Forschung.

1. Slepeče obljube

Zimske olimpijske igre naj bi bile „snežno bele“ in „trajnostno zelene“. Zaradi podnebnih sprememb pa so, in bodo tudi v prihodnosti, pravzaprav „rjave“. Mamljive obljube, ki sicer nikoli niso izpolnjene, stojijo v ospredju sleherne kandidature. Zimske olimpijske igre ne predstavljajo več športnega dogodka, ki bi združeval narode, temveč bajen posel za tovarno denarja, imenovano Mednarodni olimpijski komite (MOK).

2. Nenaden olimpijski ogenj, ki hitro ugasne

Projekt, imenovan zimske olimpijske igre, se organizatorjem dolgoročno ne splača. Večmilijardne investicije v infrastrukturo sicer botrujejo kratkoročnemu razcvetu gospodarskega sektorja v gostiteljskih krajih, v času tik pred, med, in tik po koncu olimpijskih iger je število turističnih nočitev na vrhuncu, a izkušnje kažejo, da je veliki dogodek srednje- in dolgoročno povezan z več gospodarskimi tveganji kot pa dejanskimi priložnostmi. Študij, ki bi dokazovale, da zimske olimpijske igre botrujejo trajnemu razvoju gospodarstva v gostiteljskih regijah, ni na voljo. Izkušnje kažejo, da je olimpijske igre mogoče primerjati z nenadnim ognjem, ki hitro ugasne, in ne z gonilom gospodarskega razvoja. Tovrstni dogodki botrujejo rasti cen za osnovne življenjske potrebščine ter stroškov bivanja na dotičnem območju.
Številni poslovneži so bili, na primer, globoko razočarani nad svetovnim prvenstvom v alpskem smučanju, ki je bilo leta 2011 prirejeno v nemškem Garmisch-Partenkirchnu. Negativni učinki neprimerno obsežnejših in dalj časa trajajočih olimpijskih iger sorazmerno večji. Po koncu projekta zimskih olimpijskih iger „Vancouver 2010“, bodo davkoplačevalci še lep čas primorani odplačevati dolgove.

3. Zimske olimpijske igre presegajo mere površinsko omejenih alpskih območij

Zimske olimpijske igre predstavljajo prevelik zalogaj za Alpe tudi kar zadeva obseg. Število vsakokratnih športnih panog in tekmovanj ob vložitvi kandidature še ni natančno opredeljeno. V preteklih letih se je število panog, športnikov in športnic, predstavnikov in predstavnic medijev, prostovoljk in prostovoljcev, gledalk in gledalcev, funkcionarjev, sponzorjev ter posebnih gostov in gostij MOK občutno povečalo.
V soju vključevanja novih panog in disciplin postaja vse bolj očitno, da bi organizacija zimske olimpijade predstavljala preveliko breme za gorske kraje in doline.

4. Neuresničljivi načrti

V obdobju priprave na kandidaturo so načrti preveč ambiciozni, predstavljeni v pretirano pozitivni luči in pomanjkljivi (nepopolna izvedbena dokumentacija). Pri kandidaturi za organizacijo zimskih olimpijskih iger „München 2018“ so se obljube, izrečene v obdobju pred izdelavo dokumentacije za kandidaturo, ob snovanju slednje razblinile. Lastniki zemljišč v Garmischu so bili prisiljeni dele slednjih organizatorjem prepustiti za namen olimpijske kandidature. Nekaterim so celo grozili z razlastitvijo. Navedbe, da naj bi bilo pred vložitvijo kandidature na voljo 84 % ustreznih objektov, so se izkazale za izmišljene.

5. Zimske olimpijske igre so predrage in povezane s preveliko mero tveganja

Stroški so vrtoglavi. Načrti za kandidaturo St. Moritza za organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2022 so predvidevali 2,8 milijarde švicarskih frankov odhodkov za samo izvedbo iger in še dodatne 1,6 milijarde za gradnjo potrebne infrastrukture. Dobiček iz naslova prodaje pravic za televizijske prenose in sponzorskih sredstev pripada MOK, ki je oproščen plačila davka. Primanjkljaj bi morala kriti država in kanton. Stroški za zagotavljanje varnosti so nepredvidljivi.
Dejanski stroški za infrastrukturo in izvedbo zimskih olimpijskih iger so znani šele po koncu dogodka. Praviloma so vsaj trikrat višji od načrtovanih. Stroški za kandidaturo St. Moritza za organizacijo zimske olimpijade leta 2022, na primer, so že v obdobju odločanja o kandidaturi s predvidenih 36 milijonov narasli na 60 milijonov frankov. Za zagotavljanje varnosti v Graubündnu v času zimskih olimpijskih iger je bilo predvidenih 250 milijonov frankov, kar pa dejansko ne bi zadostovalo. Stroški za zagotavljanje varnosti v času zimske olimpijade „Vancouver 2010“ so znašali 900 milijonov kanadskih dolarjev – petkrat več od predvidenega zneska.

6. MOK ni pošten partner

Mednarodni olimpijsko komite (MOK) s pogodbo o organizaciji zimskih olimpijskih iger vsakokratno gostiteljsko mesto oropa sleherne pravice do samoodločanja. Samovoljno nalaganje dolžnosti in tveganj na pleča gostiteljskih mest in prizorišč ter pripoznavanje slehernih pravic MOK je vzdramilo tudi prebivalstvo prizadetih pokrajin, ki se vse bolj odločno izreka proti olimpijadi.
Mednarodni olimpijski komite (MOK) v hipu, ko odobri kandidaturo mesta, ki se poteguje za organizacijo olimpijskih iger, prevzame vladarsko žezlo in vsakokratnim uradnim kandidatom vsili izpolnjevanje natančno določenih pogojev za izbor gostitelja. Mednarodni olimpijski komite (MOK) ne podaja nobenega pravno zavezujočega zagotovila, da po obveznem ljudskem referendumu, na katerem bi se večinsko prebivalstvo izreklo za kandidaturo mesta in posledično tudi za sprejetje pogojev MOK, ne bo enostransko spreminjal zahtev.

7. Poglabljanje gospodarskih problemov

Kadar se zimske olimpijske igre oglašujejo kot sredstvo za razvoj turizma v posamezni alpski regiji, takšno prepričanje temelji na površni analizi učinkov ali na pehanju za kratkoročnim dobičkom. Vsaka verodostojna analiza stroškov in koristi organizacije zimskih olimpijskih iger davkoplačevalce odvrne od podpiranja takšnega projekta. Zimski šport je napačni trg, na katerega stavi projekt zimske olimpijade, ki tako s tržnega vidika daje prednost uveljavljenim alpskim zimskim turističnim središčem. Olimpijski megadogodek kazi ugled zimskega športa, razširjenega na območju Alp, povzroča presežek turističnih kapacitet, ne spodbuja ustaljenega povpraševanja po storitvah in botruje rasti cen zemljišč.

8. Nobene povezave z načeli trajnostnega razvoja

Številni objekti, ki so namenjeni zgolj začasni uporabi, so po koncu olimpijskih iger le deloma odstranjeni. Krajino – kljub odločnemu zagotavljanju, da bodo obstoječi športni objekti svojemu namenu služili tudi po olimpijskem spektaklu – vedno znova kazijo propadajoče razvaline. Alpske doline izčrpavajo promet, vložek za vzpostavljanje varnosti in zagotavljanje ustreznih nastanitvenih zmogljivosti za udeležence, prostovoljce in funkcionarje. Zimske olimpijske igre niso združljive z načeli trajnostnega razvoja. Ko se vrvež poleže, se mora vsakokratni gostitelj soočati z dolgoročno kvečjemu neznatno gospodarsko koristjo, vrtoglavim dolgom v breme davkoplačevalcev in nepopravljivo škodo za okolje.

9. Posegi v naravo in krajino

V pogodbi o organizaciji zimskih olimpijskih iger, ki obsega več kot 60 strani, je temama podnebja in trajnostnega razvoja namenjenih vsega osem vrstic. Presoje izvedljivosti olimpijskega projekta ne vključujejo konkretnih ukrepov. Pri organizaciji dogodka olimpijskih razsežnosti, ki vsak dan gosti več kot 100.000 obiskovalcev in ki ga zaznamujejo gradbeni projekti, so posegi v naravo in krajino neizbežni. Prostorske in energetske potrebe ter naprave za izdelovanje umetnega snega so velikanske. Deset let intenzivne, z najrazličnejšimi posegi in obilo hrupa povezane gradnje, močno obremenjuje okolje in ozračje občutljivega območja Alp in povzroča veliko škode.

10. Podnebne spremembe narekujejo trende

Vse toplejše in spremenljive zime kažejo na to, da se obdobje velikih, od snega odvisnih prireditev na prostem, nagiba h koncu. Prirejanje tekmovanj v alpskem smučanju, deskanju na snegu, nordijskih disciplinah in biatlonu je vse bolj odvisno od umetnega snega ter s pripravo slednjega povezanih infrastrukturnih zmogljivosti, ki obremenjuje okolje. Ali so zimske olimpijske igre res vredne trajnih posledic?

 

Viri:

Stefan Grass; povzeto iz prispevkov Silve Semadeni, poslanke zgornjega doma (Nationalrat) parlamenta Švicarske konfederacije:
www.olympia-nein.ch/go/argumente/kritik.php (de)

in Jona Pulta, predsednika Socialdemokratske stranke (SP) kantona Graubünden:
www.olympia-nein.ch/go/argumente/spgr.php (de)

Axel Doering; povzeto iz prispevkov uredniškega odbora platforme Nolympia, ki ga sestavljajo Silvia Hamberger, Wolfgang Zängl ( Družba za ekološko raziskovanje – GöF), Axel Doering, Andreas Keller (Zveza za varstvo narave na Bavarskem – BN) in novinar Thomas Pampuch:
www.nolympia.de/grunde-gegen-olympia-2018 (de)