Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Energijsko učinkovita gradnja: preverjeno uresničiti in razširiti

Passivhaus

Energijsko učinkovite novogradnje so vedno bolj razširjene – avstrijska dežela Vorarlberg prevzema na tem področju vodilno vlogo in se obenem pogosto zavzema za uporabo lesa iz regije. © CIPRA International

Pasivne hiše in energijsko učinkovita sanacija zgradb resda niso več v fazi eksperimentiranja, a ukrepi energijsko učinkovite gradnje še zdaleč niso uveljavljeni kot standard, čeprav se prav v njih skrivajo številne možnosti za zmanjšanje emisij CO2, ki so tudi stroškovno sorazmerno ugodne. Z vrsto dejavnosti, ki so prilagojene posameznim regijam, ozaveščevalna kampanja CIPRE climalp prav v tem oziru prispeva k širjenju uspešnih zasnov energijsko varčne gradnje in k njihovem uresničevanju v praksi.
Manj CO2, manj stroškov, več udobja
Velik potencial za prihranek emisij CO2 se skriva v zmanjšanju potreb po toploti za ogrevanje prostorov s pomočjo izvajanja ustreznih gradbenih ukrepov. Približno 30-odstotni delež, kolikor ga zavzemajo zasebna gospodinjstva v celotni porabi končne energije v alpskih državah, je enak deležu, ki ga ima celoten prometni sektor. Največji delež v gospodinjstvih, tj. več kot 70 %, odpade na ogrevanje prostorov, pri čemer se za proizvodnjo toplote najpogosteje uporabljata kurilno olje in zemeljski plin. Gradnja hiš, ki niso sprejemljive za okolje in energijsko varčne, bo še mnoga desetletja negativno vplivala na porabo energije in obremenjevanje podnebja.
V EU trenutno poteka razprava, da bo do leta 2020 emisije CO2 potrebno zmanjšati za 20 do največ 30 % glede na izhodiščno leto 1990. V primerjavi s Kjotskim protokolom se to sliši morda zelo ambiciozno, vendar se z vidika možnosti varčevanja pri zgradbah cilji zdijo skromni. Z dobro premišljenimi toplotnimi sanacijami in novogradnjami je mogoče na sorazmerno preprost način privarčevati 70-90 % emisij CO2, ki jih povzroča ogrevanje.
Zaradi stalnega naraščanja stroškov kurilnega olja in plina v prid energijsko učinkovitim zgradbam ne govorijo le argumenti varstva podnebja, temveč zelo prepričljivo tudi pomisleki finančne narave. Verjetno ni mogoče na nobenem drugem področju ceneje in učinkoviteje privarčevati primerljivih količin CO2 kot pri zgradbah. To ugotavljajo tudi t.i. McKinseyjevo poročilo (Enkvist et al. 2007) in priporočila Komisije EU. Ne nazadnje izpolnjujejo pasivne zgradbe tudi zelo visoke zahteve po udobju (stalno dovajanje svežega zraka v vse prostore, obremenjevanja okolja zaradi prahu ali peloda ni, hrupa s ceste je manj, v prostorih ni koncentracije onesnaževal itd.).
Da pri nizkoenergijskih hišah, kot je pasivna hiša, ne gre za znanstveno fantastiko, temveč da zadeva dejansko deluje, dokazuje tisoče primerov. Samo v Avstriji je danes skorajda 2.000 pasivnih hiš, ki so bile zgrajene v zadnjem desetletju, pri čemer beležimo trend izrazitega naraščanja.
Zasnova pasivne hiše poleg tega ni vezana na določeno vrsto rabe ali tip zgradbe: pasivna hiša je lahko zgrajena v sodobnem ali klasičnem slogu, lahko je eno- ali večdružinska hiša, pasivne hiše so lahko šolski, upravni, industrijski ali celo cerkveni objekti. Zasnova pasivne hiše je enostavna: zmanjšati toplotne
izgube na najmanjšo možno mero in sočasno povečati toplotne dobitke.

climalp - dejavnosti med Nico in Dunajem ter vse do alpskih višav
Večina nizkoenergijskih hiš je danes zgrajenih na nemškem jezikovnem področju. Jezikovne meje pa so še vedno velika ovira za širjenje zasnove nizko-energijskih zgradb, zato se je na tem področju v francoskem, italijanskem in slovenskem alpskem prostoru doslej sorazmerno malo storilo za večjo energijsko učinkovitost tovrstnih objektov. Celo v Vorarlbergu, avstrijski zvezni deželi z najbrž največjo gostoto pasivnih hiš v alpskem prostoru, v nizkoenergijskih hišah živi ali dela, gledano v odstotkih, zanemarljivo malo ljudi: v Vorarlbergu je danes v skladu z zahtevami standarda pasivne hiše zgrajenih okoli 1 ‰ stanovanjskih enot. Iz tega sledi, da tudi v najnaprednejših regijah še vedno obstaja velik potencial za varčevanje z energijo.
CIPRA si s projektom climalp že več kot tri leta prizadeva za spodbujanje gradnje energijsko učinkovitih hiš iz domačega lesa na celotnem območju Alp. Pri tem upošteva najrazličnejše izhodiščne položaje in okvirne kulturne pogoje v različnih alpskih regijah. Temu ustrezno različne so tudi dejavnosti, ki potekajo v okviru projekta (prireditve, razstave, strokovne ekskurzije, publikacije, domača spletna stran www.cipra.org/climalp) CIPRA povezuje ljudi in znanje v celotnem alpskem prostoru. Poglobljeno sodelovanje s t.i. vzorčnimi regijami ali razpis natečaja za gradnjo pasivnih hiš iz gradbenih materialov domačega izvora prav tako sodita k dejavnostim projekta climalp.
Trenutno je projekt climalp usmerjen na objekte na višjih nadmorskih višinah, denimo planinske koče v Alpah, kajti tam, kjer je treba veliko ogrevati in so zato stroški visoki, so največje tudi možnosti varčevanja. Poleg tega so možnosti za rabo tako pasivne kot aktivne sončne energije redko kje na območju Srednje Evrope tako velike kot v visokogorju, kjer prevladuje intenzivna osončenost in se megla ne pojavlja pogosto. Dokaz, da je mogoče zasnovo pasivne hiše uresničiti tudi v alpskem visokogorju, je leta 2005 zgrajen planinski dom Schiestlhaus na avstrijskem Štajerskem (podrobnejši opis projekta je v okvirčku na naslednji strani).
Projekt climalp tako ne spodbuja le gradnje nizkoenergijskih zgradb na splošno, temveč tudi rabo lesa regionalnega izvora, ki se uporablja za njihovo gradnjo. Po eni strani ima regionalni les visoko vsebnost sive energije, po drugi strani pa njegova raba tudi pozitivno učinkuje na regionalno gospodarstvo, česar ni mogoče zanemariti - na regionalni ravni se ustvarjajo delovna mesta, obenem pa se povečuje tudi ustvarjena dodana vrednost.

Pasivne hiše - nič več izjema, temveč pravilo?
Kolikšno količino emisij CO2 bi lahko prihranili, če bi si na območju Alp v prihodnje v večji meri prizadevali za dejansko uveljavljanje energijsko učinkovite gradnje in sanacije? Na to vprašanje bi lahko odgovore poiskali v scenariju za novogradnje in scenariju za sanacije. Zaradi poenostavitve je osrednja pozornost usmerjena v stanovanjske zgradbe. Na območju Alp obsega stanovanjski fond približno 5,5 mio. stanovanj (stanje: 2004), seveda pa je tudi na področju nestanovanjske zgradbe prav tako mogoče privarčevati veliko količino CO2.
Za scenarij "Novogradnje" so bile postavljene naslednje predpostavke: stopnja rasti števila novogradenj znaša okoli 1 %, kar pomeni, da bo letno na celotnem alpskem območju zgrajenih okoli 55.000 novih stanovanj. Povprečna površina novega stanovanja znaša 100 m2. Pri pasivni gradnji dosegajo potrebe po toploti za ogrevanje največ 15 kWh/m2a, za kar se uporablja les, vendar zgorevanje lesa na podnebje ne učinkuje negativno. Nasprotno pri klasično grajenih novogradnjah potrebe po toploti za ogrevanje dosegajo 100 kWh/m2a, za ogrevanje pa se uporablja kurilno olje ali zemeljski plin.
Þe bi se namesto konvencionalnih hiš leto dni gradile le pasivne hiše, bi v tem letu na račun neporabljenega kurilnega olja in plina privarčevali 15.000 ton emisij CO2, po petih letih pa že 75.000 ton emisij CO2 letno. To ustreza letni količini emisij CO2 povprečnega evropskega mesta z 90.000 prebivalci.
V primeru scenarija "Sanacije", ko bi se namesto konvencionalne, ki nima vpliva na energijsko učinkovitost objektov, izvajala le energijsko učinkovita sanacija objektov, so možnosti za prihranek emisij CO2 celo večje kot v primeru scenarija za novogradnje. Opirajoč se na domnevo, da potrebe po ogrevani toploti v starih stanovanjih povprečne velikosti 100 m2 pred sanacijo znašajo povprečno 220 kWh/m2a (z uporabo kurilnega olja in plina), po sanaciji pa le še 60 kWh/m2a (z uporabo lesa), lahko ocenimo, kolikšne so možnosti za prihranek emisij CO2.
Pri trenutni enoodstotni stopnji izvedenih toplotnih sanacij se lahko z energijsko dobro zasnovanimi sanacijami na leto "izognemo" okoli 320.000 tonam emisij CO2. Þe se sanacije izvajajo vsako peto leto, lahko govorimo že o 1,6 mio. tonah prihranjenih emisij CO2. In če bi se sanacijska stopnja povečala na predpostavljene 4 %, bi po petih letih prihranili že okoli 6,5 mio. ton emisij CO2, kar ustreza letni količini emisij CO2 mesta, ki je veliko kot italijanski Torino in šteje približno 900.000 prebivalcev.
Za natančnejše izračune glejte poročilo, ki ga je CIPRA pripravila v okviru projekta climalp (www.cipra.org/climalp).

Potencial je velik, gradbeni standardi pa ne zadostujejo
Medtem ko je v avtomobilski industriji še zelo daleč prehod z dvanajstlitrskega na enolitrski avtomobil, ki bi se obnesel na trgu ter dajal enako udobje in enako moč, je do primerljivega razvojnega koraka pri gradnji že prišlo. Stare zgradbe potrebujejo letno 15-25 litrov ekvivalenta kurilnega olja na kvadratni meter za proizvodnjo energije za ogrevanje, pasivne hiše pa le še največ 1,5 litra!
A čeprav danes poznamo številne uspešne primere energijsko učinkovite novogradnje in obnove, ki dokazujejo, kako velike so možnosti za zmanjšanje emisij CO2 na področju zgradb, današnji gradbeni standardi glede zahtev po energijski učinkovitosti najpogosteje ne zadostujejo. Posamezne alpske regije v nemškem jezikovnem prostoru sicer intenzivno spodbujajo izvajanje energijsko varčnih ukrepov v gradbeni praksi in lahko že pokažejo lepe uspehe, vendar pa bo treba tudi na tem področju še marsikaj postoriti: treba se bo začeti učiti od najboljših in širiti znanje o energijsko varčni gradnji na vsealpski ravni ter povsod spodbujati njeno izvajanje v praksi.
Največ energije pa je mogoče prihraniti pri toplotnih sanacijah, zato bi se moral povečati delež sanacij, ki upoštevajo vidik varstva podnebja. Z optimalnimi sanacijami in sploh z večjim deležem izvedenih sanacij bi ustvarili zelo veliko delovnih mest in spodbudili razvoj domačega gospodarstva, pri novogradnjah pa bi seveda najvišja stopnja energijske učinkovitosti morala postati standard.
shranjeno pod:
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter