Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Biotska raznovrstnost se izplača - Zavarovana območja dajejo alpskemu svetu prijetno podobo ter pomagajo človeku in naravi

Ustanavljanje velikih zavarovanih obmoèij je postalo za naravovarstvenike, prostorske naèrtovalce in politike eden veèjih izzivov 21. stoletja. © CIPRA International

Pri uspešnem upravljanju lahko zavarovana območja prispevajo tako k ustvarjanju dodane vrednosti na regionalni ravni kot tudi k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Okolju prijazni počitniški kraji, ki so pridobili znak kakovosti, npr. Gîtes Panda v francoskih Alpah, povečujejo kakovost življenja na zavarovanih območjih in v njihovi okolici.
Gneča na postajah v dolini, umetno zrasli smučarski kraji, parkirišča v velikosti nogometnih igrišč: nebrzdana rast turizma in mobilnosti, po drugi strani pa propadanje krajine zaradi nazadovanja kmetijstva ogrožajo biotsko raznovrstnost na območju Alp. Ustanavljanje velikih zavarovanih območij je postalo za naravovarstvenike, prostorske načrtovalce in politike eden večjih izzivov 21. stoletja.
Treba je vedeti, da obstaja cela vrsta kategorij zavarovanih območij, ki na prvi pogled ustvarjajo zmedo (narodni parki, naravni rezervati, krajinsko zavarovana območja, naravni parki, regijski parki, biosferni rezervati, območja, za katere veljajo pogoji krajinskega varstva itd.), poleg tega so posamezne kategorije v vsaki alpski državi definirane drugače. Nekatera zavarovana območja so namenjena zlasti regionalnemu razvoju in ohranjanju kakovosti življenja tamkajšnjih prebivalcev in sosedov, druga izključno ohranjanju biotske raznovrstnosti. CIPRA meni, da so zavarovana območja pomemben "steber" pri uveljavljanju trajnostnega razvoja, obenem pa zahteva njihov kakovosten razvoj. Za vse kategorije je treba uvesti merila, ki bodo zavezujoča na celotnem območju Alp.
Ekspertna skupina, ki jo je pooblastila CIPRA, se je v svojih raziskavi, opravljeni v okviru projekta "Prihodnost v Alpah", osredotočila zlasti na projekte, ki jim je uspelo uskladiti na prvi pogled kontradiktorne interese, kot so regionalni razvoj in kakovost življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. V skupini so si pri tem zastavili naslednja vprašanja:

o Pod katerimi pogoji lahko večja zavarovana območja prispevajo tako k ustvarjanju dodane vrednosti na regionalni ravni kot k ohranjanju biotske raznovrstnosti?
o Ali obstajajo uspešne razvojne strategije za zavarovana območja?
o Ali obstoječa zavarovana območja pripomorejo k ohranjanju vrst in habitatov?
o Kako naj ohranjanje biotske raznovrstnosti postane osrednja tema?

Zavarovana območja skrbijo za svoje dobro ime
Praviloma lahko izhajamo iz dejstva, da ustanovitev zavarovanega območja pozitivno vpliva na regionalni razvoj. Zaradi tega se izredno izboljša že sama podoba. Vsekakor ustvarjanja dodane vrednosti na regionalni ravni ni tako preprosto meriti in le za področje upravljanja parka je mogoče dokazati, da so bila ustvarjena nova delovna mesta (biologi, parkovni čuvaji oz. naravovarstveni nadzorniki). Odgovor na vprašanje, ali si je mogoče zaposlitev v domači kavarni ali v pekarni razlagati z željo zunanjih obiskovalcev ali domačinov po kavi, ostaja še naprej nejasno.
CIPRA poudarja, da se zavarovanih območij zaradi pomena, ki ga ta imajo za regionalni razvoj, ne sme obravnavati zgolj enostransko, z vidika ustvarjanja dodane vrednosti. Njihov pomen je večstranski in ga je pogosto težko točno izmeriti. Primer iz ekologije: biološki sistemi so neverjetno kompleksna zadeva in jih ni mogoče izraziti le v nekaj vrsticah. Znanstveni raziskovalci so sicer poimenovali nekaj relevantnih kazalcev, npr. pojav ogroženih vrst ali pa velikost zavarovanega območja. Prava vrednost biotske raznovrstnosti je neprecenljiva in sega od estetskih in kulturnih vidikov reguliranja podnebja in vode ter sestave tal do opraševanja poljščin z žuželkami, od katerih je odvisno, ali bo žetev v kmetijstvu sploh uspešna.

Triglavski svišč in planinski mak je treba ohraniti
Na splošno je biotska raznovrstnost v Alpah bogatejša kot v ravninskih predelih. Razlog je v raznovrstnih ekoloških nišah, ki nastajajo zaradi višinskih razlik, ki znašajo več kot 3000 metrov, zaradi različnih topografskih razmer in ekstremnih podnebnih razlik, ki se pojavljajo na tako ozkem prostoru, ne nazadnje tudi zaradi tradicionalnega kmetijstva. V Alpah najdemo rastišča ne samo tretjine evropske flore, marveč je med njimi tudi 400 edinstvenih rastlinskih vrst, ki uspevajo tukaj in nikjer drugje (npr. triglavski svišč, ledeniški klinček, planinski mak). A kljub vsemu se biotska raznovrstnost zmanjšuje z veliko naglico, v zadnjih letih pa se je izginjanje vrst celo povečalo.
CIPRA zato zahteva sprejem ustreznih protiukrepov, na podlagi katerih bodo zavarovana območja z drugimi območji z bogato biotsko raznovrstnostjo povezovali ekološki koridorji. Raznolikost vrst in ekološko zmogljivost je treba seveda ohraniti in podpirati tudi zunaj zavarovanih območij.

Izzivi za upravljavce zavarovanih območij
Marsikateri odgovorni za varstvo narave se pritožuje, da tako pri njem samem kot pri sodelavcih obstaja cela poplava nepotrebnih informacij, obenem pa spet ugotavlja, da tako njemu samemu kot sodelavcem primanjkuje strokovnega znanja. Številne interesne skupine - kmetje, lastniki gozdov, lovci, lastniki žagarskih obratov, hotelirji in gostilničarji - je o prednostih, ki jih nudijo zavarovana območja, zelo težko prepričati, saj se bojijo, da bodo morali omejiti svoje dejavnosti in pravice.
Različne okoljevarstvene skupine občutljivost in bojazni vpletenih prepogosto podcenjujejo: primer za to je projekt o varstvu volka na območju naravnega parka Bavarski gozd, ki se je izjalovil zaradi nezadostne pripravljenosti prebivalstva za sodelovanje. Podobno se je zgodilo pri neprimernem poimenovanju biosfernega rezervata Rhön: prebivalci so dobili občutek, da živijo v indijanskem rezervatu nekje v Ameriki, kjer so vsem na ogled. Torej le v primeru, da vsem udeleženim uspe najti skupen jezik, imajo naravovarstveni projekti možnost, da bodo uspešni dolgoročno in jih bo pri tem podprlo tudi lokalno prebivalstvo.

Doživetje narave kot pomembna počitniška dejavnost
K dejstvu, da sta varstvo narave in biotska raznovrstnost zlasti v državah na severni strani Alp, npr. v Nemčiji in Avstriji, ocenjena zelo pozitivno, veliko pripomoreta ozaveščanje in seznanjanje javnosti na terenu. 83 odstotkov vseh Avstrijcev meni, da je ustanavljanje narodnih parkov pomembno ali zelo pomembno, tri četrtine vseh prebivalcev Alp ocenjuje narodne parke kot pomembno gospodarsko vejo, 95 odstotkov jih meni, da pospešujejo turizem. 78 odstotkov vseh Nemcev je prepričanih, da je doživljanje narave v času počitnic izredno pomembno, pri čemer je zlasti pohodništvo ena najljubših počitniških dejavnosti.
Za potrebe raziskovalnega dela je ekspertna skupina raziskala 17 pilotnih projektov, od katerih pa se vsi ne izvajajo na območju Alp. Osredotočila se je na zavarovana območja, kjer med seboj tesno sodelujejo turizem, kmetijstvo in podjetja. Skupina je sprejela naslednja priporočila:

- Projekt mora biti že na začetku jasno začrtan, da pri prebivalcih ne bi vzbudil lažnih pričakovanj. Kritike projekta je treba od začetka vključiti v dialog. če ne sodelujejo tudi vodilna lokalna društva oz. združenja in podjetja, so številne pobude obsojene na propad.

o Da bi se konflikti z vpletenimi subjekti lahko reševali že vnaprej, je za upravljanje projekta potrebno ne le strokovno znanje, temveč tudi socialna kompetenca. Spremenjene potrošniške navade (npr. pri rabi energije) in način življenja (kolesarjenje namesto vožnja z avtomobilom) v korist trajnostnega varstva narave zahteva od udeleženih veliko ustvarjalnosti in potrpljenja.

o Zavarovana območja morajo vedno znova dokazovati, da imajo pravico do obstoja, če želijo doseči potrebno soglasje in subvencije. Redno ocenjevanje gospodarskih, socialnih in ekoloških procesov prispeva k pozitivni motivaciji odgovornih in k večji pripravljenosti javnosti, da zavarovana območja tudi sprejme.

o Posledica vzpostavljanja ekoloških mrež med zavarovanimi območji in njihovo neposredno okolico so sinergijski učinki in varovanje narave, ki zavzema večje prostorske razsežnosti.

o Za ustanovitev velikih zavarovanih območij je potrebna vodilna osebnost, ki jo javnost pozna in jo tudi sprejema. Tako je za podporo lažje pridobiti tudi politiko in gospodarstvo.

Biotska raznovrstnost še ni dovolj raziskana
Pereča tema v znanosti sta merljivost in vrednotenje biotske raznovrstnosti. Kot kaže ena od anket, naj bi sicer kar 96 odstotkov vseh svetovnih zavarovanih območij imelo nadzorni sistem za biotsko raznovrstnost oz. je tik pred uvedbo tovrstnega sistema, vendar pa so bile metode, ki so bile uporabljene doslej, le deloma uspešne.
Strokovnjaki, ki jih je pooblastila CIPRA, navajajo Naturo 2000, tj. sistem čezmejnih zavarovanih območij za ogrožene živalske in rastlinske vrste ter redkih habitatov znotraj Evropske unije. Natura 2000 sicer postavlja za zavarovana območja in njihov nadzor zelo visoke standarde, vendar premalo upošteva posebne razmere, značilne za visokogorske krajine. Tako, denimo, številne edinstvene rastlinske vrste, ki rastejo na območju Alp, niso bile katalogizirane. Posledica varstva t.i. flagship species, torej še posebej priljubljenih in fotogenih živalskih vrst, kot sta npr. planinski orel ali brkati ser v narodnem parku Visoke Ture, je sicer velik odziv medijev in večje zavzemanje številnih prijateljev narave, z znanstvenega vidika pa za ekološko vrednost celotnega območja nima posebne sporočilne moči.
Biosferni nadzorni sistem Biosphere Reserve Integrated Monitoring - BRIM izhaja iz širšega naravoslovnega in socialnoekonomskega pristopa, se je pa doslej v praksi malo uporabljal. Potrebno bo nadaljnje raziskovanje, če želimo konkretne odgovore na vprašanje, v kolikšnem obsegu lahko zavarovana območja prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Od 17 vzorčnih projektov, ki jih je po pooblastilu CIPRE raziskala ekspertna skupina, so v nadaljevanju predstavljeni trije, ki veljajo za uspešne projekte znotraj obstoječih zavarovanih območij in spodbujajo tako regionalni razvoj kot biotsko raznovrstnost:

1. primer: Koroška (Avstrija)
www.hohetauern.at
Ohranjanje naravne in kulturne krajine v narodnem parku Visoke Ture
Prvi avstrijski narodni park Visoke Ture, ustanovljen leta 1981, sega na ozemlje treh zveznih dežel: Koroško, Tirolsko in Salzburg. Sestavni del parka so alpske prakrajine: ledeniki, skalnate in kamnite puščave, slapovi, neokrnjeni gorski travniki, gozdovi in planine, ki jih človek neguje že stoletja. Na potovanju po vegetacijskih pasovih iz doline do vrhov tritisočakov lahko spoznavamo biotsko raznovrstnost alpskega sveta.

Trajnostna raba zemljišč pod nadzorom uprave narodnega parka
Na začetku devetdesetih je postalo poleg varstva narave aktualno tudi varstvo kulturne krajine. Uprava narodnega parka je kartirala in ovrednotila zemljišča, ki so v ekstenzivni rabi in so pomembne za varstvo krajine. Regionalno društvo ustanoviteljev parka je uvedlo plačevanje nadomestil kmetom, ki so želeli nadaljevati z obdelovanjem zemljišč v parku: šlo je za novo obliko spodbujanja kmetijstva. Danes se v koroškem delu narodnega parka namenjajo sredstva podpore za trajnostno kmetijstvo na površini 6000 ha. Ta del, ki ima vlogo "pufrskega območja", obdaja osrednji del parka, za katerega velja strog varstveni režim.

Varstvo krajine in ustvarjanje dodane vrednosti sta med seboj povezana
Poleti 2003 je uprava narodnega parka opravila štetje obiskovalcev. Delež tistih obiskovalcev, ki so navedli, da so prišli zgolj zaradi narodnega parka, je bil s 16 % presenetljivo visok. Nadaljnjih 34 % obiskovalcev je park obiskalo iz drugih vzrokov, kot sta pohodništvo ali rekreacija. Številni hoteli, planinske koče in restavracije so v tem že zaznali svojo priložnost. Na domači spletni strani narodnega parka se predstavljajo "partnerska gostinska podjetja", ki gostom ponujajo proizvode ekološkega kmetijstva z območja narodnega parka. Gostinci seznanjajo obiskovalce tudi o vodenih izletih in drugih oblikah ponudbe trajnostnega turizma. V podporo domačim kmetom so v restavracijah združenja gostincev na območju narodnega parka Visoke Ture pripravili ponudbo "kreativnih jedi iz domače govedine".

2. primer: Francija
www.wwf.fr
GîtesPanda
Naselje počitniških stanovanj Gîtes Panda so posrečena marketinška domislica, kako spodbuditi ekološki turizem v Franciji, saj se je obnesla zlasti v odmaknjenih predelih francoskih Alp. V nekaj letih so počitniške nastanitve Gîtes Panda postale blagovna znamka za naravi prijazne počitnice pod nadzorom WWF Francija.
Počitniška stanovanja so last velikega hotelirskega združenja Gîtes de France in izpolnjujejo tri pogoje: počitniške hiše morajo biti postavljene na območju enega od regijskih narodnih parkov ali narodnih parkov, izpolnjevati morajo minimalne standarde, ki jih za prenočišča zahteva hotelirsko združenje Gîtes de France, gostitelji pa se morajo izkazati kot zavzeti glasniki narave.

Doživljanje narave in prenočevanje v izbranih prenočiščih
Prvi primer: lastnik podeželske gostilne A la Crecia, ki leži na 1100 m.n.v. v naravnem parku Vercors v Dofineji, je začel za ogrevanje in pripravo tople vode izkoriščati sončno energije. Poleg tega ima njegova družina čredo ovac merino, ki se poleti pasejo na planini. Drug primer: lastnik Ferme Les Transhumances je na območju narodnega parka v regiji Visoke Alpe za svoje goste sam uredil naravoslovno učno pot. Komur ni do planinarjenja, lahko pomaga domači gospodinji pri vkuhavanju marmelade ali pri gradnji kamnitih zidov na tradicionalen način, lahko se preizkusi tudi kot pastir. Z uspešnim sodelovanjem med različnimi turističnimi in okoljevarstvenimi inštitucijami se tako ustvarjajo izdelki najvišje kakovosti, ki upoštevajo ekološka načela.

3. primer: Slovenija
www.logarska-dolina.si
Nagrajeni projekt natečaja CIPRE "Prihodnost v Alpah" 2005
Logarska dolina - park za ljudi
Logarska dolina v Sloveniji je pravi "krajinski biser". V približno 250 metrov široki dolini, ki jo je v zadnji ledeni dobi preoblikoval ledenik, najdemo rastišča macesna, tise, lipe in bresta. Svoj pečat so podobi krajine vtisnile tudi kmetije, ki so skozi stoletja ustvarjale kulturno krajino in jih danes obdajajo značilne travnate zelenice, raztegnjene po dnu doline.
Občina Solčava, v katero sodi tudi Logarska dolina, je že leta 1987 ustanovila krajinski park, vendar zanj ni zagotovila financiranja. Park je zaživel šele pet let kasneje, ko so se zanj zavzeli prebivalci.

Razvoj v skladu z varstvom narave
Občina je dovoljenje za gospodarjenje s parkom izdala neprofitnemu podjetju, ki je bilo ustanovljeno prav na pobudo lokalnega prebivalstva. V podjetju sodelujejo številni partnerji: lastniki zemljišč, prebivalci doline, tudi obiskovalci in ljubitelji doline ter strokovnjaki iz organov, pristojnih za načrtovanje. Osnovno vodilo njihovega delovanja je ustvarjati gospodarski razvoj na način, ki bo upošteval interese varstva narave in okolja.
V družbi so sredstva podpore, ki so jih prejeli na natečaju "Prihodnost v Alpah", izkoristili za vzpostavitev infrastrukture, potrebne za ekološki turizem (npr. čistilna naprava), in skupnega sistema ogrevanja na lesno biomaso, pa tudi za ureditev učnih poti in revitalizacijo tradicionalnih stavb. Kako resno so se vodilni v podjetju odločili za ekološki turizem, dokazuje že dejstvo, da niso le uredili parkirnih mest ob robu parka, temveč tudi uvedli vstopnino, ki jo plačajo lastniki avtomobilov ob vstopu v dolino. Poleg tega so v dolini omejili število postelj, da bi tako zaustavili razpršeno gradnjo.
Samo poleti obišče Logarsko dolino okoli 100.000 gostov, kar omogoča neposredno trženje proizvodov tradicionalnega kmetovanja, zlasti živil. Prav tako tudi ustrezni ukrepi, ki so jih sprejeli v dolini, pripomorejo k ohranjevanju kulturne krajine in tamkajšnjih edinstvenih kmečkih domačij. In medtem ko sta pred ustanovitvijo parka večini prebivalcev pogosto le skromen dohodek zagotavljala kmetijstvo in gozdarstvo, danes številne družine doživljajo pravi "razcvet" zaradi možnosti zaslužka, ki jim jih ponuja sonaravni turizem.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter