Avtor zopemaster
—
objavljeno
19.06.2013
—
Zadnja sprememba
07.07.2021 01:08
—
shranjeno kot:
Glasba,
Družba, kultura,
Dialog med generacijami,
Družba, kultura,
Identiteta,
Družba, kultura
Isabelle Herlin, gospa drobnejše postave, ki je s svojimi širokimi kretnjami objela ves orkester, je zamahnila s taktirko, ki jo je imela v eni roki, v drugi roki pa je držala kot dlan velike liste papirja, na katerih so bile s črno pisavo zapisane posamezne velike črke, in jih kazala glasbenikom. Oči flavtistov in tolkalcev v rjasto rdečih suknjičih so pozorno spremljali vsak njen gib. Med nastopajočimi so bili tudi njihovi starši, ki so, za poslušalce tiho in nevidno, v zboru mrmrali melodijo. Skoraj nihče od glasbenikov ne pozna not, vsa glasbena dela - od Habanere Georga Bizeta do največjih uspešnic skupine Queen - so se naučili na pamet. Člani francoskega orkestra Tétras Lyre so skoraj izključno glasbeniki z motnjo v duševnem razvoju. Mrmranje njihovih spremljevalcev in listi dirigentke jim bi bilo v pomoč, če bi slučajno zgrešili takt ali pozabili kakšno noto.
Ki se nahaja v
Novice