Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Od posameznih varstvenih con do regionalnega upravljanja

Švicarski narodni park: največje naravovarstveno območje v Švici je bilo kot prvi narodni park na območju Alp velik zgled za sosednje dežele. © padmanaba01, flickr

Švicarski narodni park v kantonu Graubünden bo praznoval stoletnico obstoja. Prvi narodni park v Alpah je še vedno model dobre prakse, a razmere na zavarovanih območjih niso ravno najboljše.

Ko je bil davnega 1. avgusta 1914 pod okriljem takratne Švicarske zveze za varstvo narave, danes Pro Nature, ustanovljen prvi narodni park v Alpah, je bila v ospredju ideja o varstvu narave. Površina parka se je do leta 1932 s prvotnih 100 povečala na 170 kvadratnih kilometrov. Vzpostavitev tako obsežnega jedrnega območja, kjer poseganje človeka ni predvideno, bi bila danes komajda izvedljiva, je prepričan Thomas Scheurer, direktor raziskovalne komisije narodnega parka. Pri novih zavarovanih območjih je namreč najpomembnejša dodana vrednost, ki jo ustvarjajo zavarovana območja.

Raznolikost nalog

Okrepili so se zunanji vplivi, npr. zaradi podnebnih sprememb, turizma, prometa in proizvodnje energije. Povečala se je tudi raznolikost in kompleksnost nalog, ki jih mora opravljati vodstvo parka. Pogajati se je treba z različnimi partnerji, pojasnjuje Scheurer: „Rešitve, ki bi veljale samo za park, ne obstajajo, obstajajo samo rešitve za celotno regijo.“ Za „vzorčni primer sodelovanja“ je znanstvenik označil sanacijo preostalih vodnih količin v potoku Spöl. Odprto pa ostaja vprašanje stalno naraščajočega prometa na cesti čez prelaz Ofenpass in v Livigno/I, ki pelje po narodnem parku.

Narodni park je od leta 1914 dalje botroval ustanovitvi številnih drugih zavarovanih območij v Alpah z deloma zelo različnimi usmeritvami in nalogami. Kot je dejal Guido Plassmann iz Mreže zavarovanih območij v Alpah, so se vzpostavljala predvsem zavarovana območja, ki so bila poseljena in poleg dejanskih naravovarstvenih nalog opravljajo tudi naloge na področju regionalnega razvoja. Zavarovana območja naj bi zagotavljala tudi številne ekološke storitve, ki jih pa v celoti ni mogoče izraziti v denarni vrednosti. „Ohranjanja biotske raznovrstnosti ni mogoče izmeriti v evrih.“

Oviranje razvoja zavarovanih območij

Številna zavarovana območja nimajo dovolj finančnih sredstev, kompetenc in jasne strateške usmeritve. V Italiji imajo, denimo, od 24 narodnih parkov le trije izvoljeno upravo, kar pomeni, da nimajo niti strateškega vodstva in so tako še bolj izpostavljeni pritiskom od zunaj. Eden od najstarejših parkov – Narodni park Stelvio/Stilfserjoch v italijanskih Alpah – naj bi žrtvovali regionalnim interesom in ga razdelili na tri cone, kar bo povsem onemogočilo enotno gospodarjenje. Tudi v Franciji je razvoj zavarovanih območij oviran. Občinski svetniki so pri odločanju o vprašanju nadaljnjega razvoja najstarejšega francoskega narodnega parka Vanoise iz strahu pred vmešavanjem preprečili sprejetje razvojnih usmeritev, ki so bile izdelane v okviru širokega procesa participacije, ki bi omogočil trajno sodelovanje med parkom in sosednjimi občinami.

Viri in več informacij: http://www.nationalpark.ch/go/jubilaeum/jubilaum/entsehung-und-entwicklung (de), http://www.wwf.it/news/sala_stampa/?8880/Ripartiamo-dai-parchi (it), http://www.mountainwilderness.fr/se-tenir-informe/actualites/parc-de-la-vanoise-une-charte.html (fr)

shranjeno pod:
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter