Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Od igluja do pasivne hiše - Pocenitev nafte potisnila tradicionalno znanje o izolaciji v ozadje

CIPRA Info Niedrigenergiehaus

Velike zastekljene površine, znaèilne za nizkoenergijske zgradbe, ponujajo èudovite razglede, poleg tega pa skrbijo za veliko svetlobe, ki bivanje naredi še posebej prijetno. © Energieinstitut Vorarlberg

Tradicionalno znanje o tem, kako zmanjšati toplotne izgube, pa naj gre za iglu ali kmečko domačijo v Alpah, je skupaj z novimi razvojnimi trendi že na začetku devetdesetih omogočilo gradnjo prvih pasivnih hiš. V tovrstnih kakovostnih nizkoenergijskih zgradbah v najhladnejših dnevih v letu za prijetno ogrevano 30 kvadratnih metrov veliko sobo zadostuje deset čajnih lučk.
Globalno segrevanje podnebja, za katero je soodgovoren človek, je prizadelo zlasti alpski prostor. Napovedane in že danes jasno vidne spremembe, npr. naraščanje povprečnih temperatur, porast števila ekstremnih vremenskih dogodkov, poletne suše in taljenje ledenikov, so v Alpah naletele na izredno občutljiv prostor. Računano na prebivalca alpske države podnebne spremembe nesorazmerno veliko prispevajo h globalnemu izpustu poglavitnega toplogrednega plina CO2 in s tem seveda k podnebnim spremembam. S preudarno gradnjo bi bilo mogoče na tem področju veliko spremeniti.

Veliko muh na en mah
Potenciali za zmanjšanje potreb po ogrevalni energiji v zgradbah z izvajanjem ustreznih gradbenih ukrepov - s čimer bi tudi privarčevali CO2 - so ogromni. Samo zasebna gospodinjstva v alpskih državah dosegajo s pribl. 30-odstotnim deležem pri rabi končne energije enako visok delež, kot ga sicer v celoti dosega prometni sektor. Največji delež energije, tj. več kot 70 %, pri srednjeevropskih gospodinjstvih odpade na ogrevanje prostorov, pri čemer se za ogrevanje uporabljata večinoma kurilno olje in zemeljski plin. Države članice EU in Švica načrtujejo, da bodo do leta 2020 izpuste CO2 v primerjavi z letom 1990 zmanjšale za 20 do največ 30 %. Najbolj naj bi k prizadevanjem za varčevanje znotraj posamezne države pripomogli preudarno izvedeni obnova in novogradnja. Medtem ko znaša danes v povprečni starejši zgradbi letna poraba energije za ogrevanje več kot 20 l olja (ekvivalenta) na kvadratni meter uporabne stanovanjske površine, pa za sodobne nove zgradbe ali preudarno obnovljene hiše potrebujemo le še enega do tri litre!
Na dlani je, da so optimalno energijsko varčne zgradbe tudi finančno zanimive. Po eni strani lahko njihovi lastniki in uporabniki občutno privarčujejo pri stroških za ogrevanje, po drugi strani pa se strokovnjaki v celoti strinjajo, da ni mogoče nikjer drugje ceneje in učinkoviteje privarčevati primerljivih količin CO2 kot pri zgradbah. Od okrepljenih prizadevanj držav in regij, da bi fond stanovanj čim prej toplotno obnovile, ima domače gospodarstvo velike koristi. Prav za strokovne kadre nastajajo številna nova delovna mesta. Poleg tega se, kar je dobrodošel stranski učinek, manj denarja steka v države, ki proizvajajo nafto ali zemeljski plin - naša odvisnost od držav, kot sta Rusija ali Saudova Arabija, se tako zmanjšuje. Navsezadnje so nizkoenergijske zgradbe tiste, ki izpolnjujejo tudi zelo visoke zahteve glede bivalnega ugodja: svež zrak je stalno prisoten v vseh prostorih, ni obremenjevanja zaradi prahu in peloda, manj je cestnega hrupa, v prostorih ne nastajajo koncentracije škodljivih snovi itd.

nergijsko pametnih hiš ni izumila NASA
Optimalna energijska gradnja ni nekaj novega, prav tako pa ne spada med visoke tehnologije. Neracionalno zasnovane hiše z ogromnimi toplotnimi izgubami je človek začel graditi šele od trenutka, ko sta bila poceni nafta in zemeljski plin na voljo v velikanskih količinah. A naraščajoče cene energije in podnebne spremembe nam sedaj ne puščajo veliko manevrskega prostora za tovrstne nespametnosti.
Načelo delovanja optimalne energijske gradnje je zelo preprosto: zgradba, ki so jo postavili v naših "širinskih stopinjah", mora zmanjšati toplotne izgube, obenem pa povečati solarne dobitke. Zmanjšanje toplotnih izgub je mogoče zlasti po zaslugi "pametnega" ovoja zgradbe, tj. dobre izolativnosti, učinkovitega preprečevanja toplotnih mostov in visoke zrakotesnosti, prav tako lahko ovoj zgradbe ščiti pred pregrevanjem. Načrtovano maksimiranje solarnih dobitkov pozimi in v prehodnih letnih časih lahko dosežemo s pomočjo velikih, sodobnih oken "pasivne hiše", ki so usmerjena proti soncu in v notranjost hiše dovajajo velike dobitke sončnega obsevanja, v zunanjost pa skozi zgradbo preide bolj malo toplote, akumulacijske mase ali pa tudi sončnih modulov za pripravo tople vode. Za vroče dni in mesece je poleg tega treba predvideti zaščito pred pregrevanjem, ki lahko najintenzivnejše sončno obsevanje zadrži z zasenčenjem oken v notranjosti hiše.
Pogled v regije z ekstremnimi podnebnimi razmerami ali pa celo v lastno preteklost kaže, da ne potrebujemo laboratorija visoke tehnologije, kot ga potrebuje, denimo, ameriška vesoljska agencija NASA, če želimo energijsko pametno hišo. Kompaktno izolirane ovoje stavbe ali premišljeno porazdelitev ter lego (oz. deloma popolno opustitev) okenskih odprtin bomo našli tako pri igluju na Grenlandiji, tradicionalni hiši iz ilovice v Maliju ali pri starejši kmečki hiši v švicarskem Engadinu.
Seveda se poslužujemo tudi novejših razvojnih poti. Prezračevalna naprava s toplotnim prenosnikom ali inovativna energijsko varčna okna so, recimo, izdelek našega časa. Vendar pa najsodobnejše nizkoenergijske hiše že dolgo niso več v poskusni fazi. Samo v Avstriji danes stoji več kot 2000 pasivnih hiš, drugod po svetu jih je več kot 10.000. Vse te zgradbe stojijo na najrazličnejših lokacijah in izpostavljenih legah, arhitektura je deloma tradicionalna, deloma sodobna, prav tako v tem standardu obstajajo zgradbe za najrazličnejše namene: od stanovanjske hiše prek poslovno-obrtnega centra in šolskega objekta vse do cerkve. Nizkoenergijsko zasnovo je sicer mogoče najenostavneje izvesti, če je razmerje med prostornino in površino določene zgradbe po možnosti veliko in če so okna usmerjena v južno stran. Številni primeri pa kažejo, da se nizkoenergijske zgradbe lahko zgradijo tudi v različnih oblikah in na najrazličnejših lokacijah.

Ne le prednosti, tudi predsodki
Zdi se, da so predsodki do pasivnih in podobnih hiš skoraj tako številni, kot so številne najrazličnejše prednosti energijsko učinkovitih zgradb. Pogosto pri investitorjih in arhitektih ne povzroča precejšnih dvomov le zamisel, da bi v naših širinskih stopinjah gradili hiše brez ogrevalnega sistema, temveč se velikokrat slišijo tudi naslednja trdovratna mnenja:

"V takih hišah oken sploh ne smeš odpreti!"
Glede na dejavnost, ki jo opravlja, potrebuje človek za dihanje okrog 30 m³ svežega zraka na uro. V pasivni hiši si ni treba beliti glave z vprašanjem, ali so prostori dovolj prezračeni, kajti svež zrak se v tovrstnih hišah dovaja s prezračevalno napravo z rekuperacijo toplote. Seveda lahko okna, če je to potrebno, vedno tudi odpremo, le pozimi je treba paziti, da toplotne izgube niso prevelike, kajti v tem primeru bi potrebovali dodatno ogrevanje (dogrevanje).

"V pasivnih hišah se rada pojavi plesen!"
Prav nasprotno! V slabo izoliranih hišah se topel notranji zrak zbira na mrzlih zunanjih stenah (pojavi se površinska kondenzacija vodne pare), kar povzroči razvoj plesni. Pri konstrukciji pasivne hiše razvoj plesni skoraj ni mogoč: ker je temperatura v gradbenih elementih enakomerno porazdeljena, to pa je pogojeno z zelo dobro toplotno izolacijo in preprečevanjem toplotnih mostov, ne more priti do kondenzacije vodne pare.

"Pasivne hiše so primerne le za južne lege!"
Diogenov izrek "Stopi mi s sonca!", bi bil teoretično lahko osnovno geslo energijsko učinkovite hiše. Kljub temu pa so danes zelo dobre nizkoenergijske hiše zgrajene na najrazličnejših lokacijah, ki dokazujejo, da lahko odmik od idealne južne orientacije zgradbe nadomestimo z drugimi dejavniki. Načeloma velja, da lahko nizkoenergijsko hišo v številnih oblikah danes postavimo na skorajda vsako lokacijo. Bolj je lega stavbe neugodna in večje je zasenčenje prostostoječe zgradbe, manjši so solarni dobitki - to se odraža v dodatnih stroških, npr. za dodatno optimalno delovanje izolacije.
Argument, ki ga je prav tako pogosto slišati, češ da je gradnja nizkoenergijske hiše ali dobro izpeljana obnova (pre)draga, je sprejemljiv, če upoštevamo izključno investicijske stroške. Danes je gradnja nizkoenergijske hiše v primerjavi s konvencionalno novogradnjo povprečno štiri do največ deset odstotkov dražja. če pa prištejemo še obratovalne stroške, se pametna obnova ali gradnja izplača v nekaj letih - odvisno od višine cen posameznega nosilca energije za ogrevanje, od obrestnih mer za posojila in višine morebitnih subvencij, je to lahko prej ali nekoliko kasneje.

Alpska regija kot vzorčna regija
če danes gradijo z ekološkega in energetskega vidika neustrezne hiše, tako početje za dolga desetletja vpliva na porabo energije in s tem na podnebje. A čeprav obstaja že veliko uspešnih primerov energijsko učinkovitih novogradenj in obnove, ki pričajo o neizmernem potencialu za prihranke izpustov CO2 na področju gradnje, današnji gradbeni standardi z vidika energijske učinkovitosti največkrat absolutno ne zadostujejo. Sicer posamezne regije v Alpah izvajanje gradbenih ukrepov za varčevanje z energijo množično spremljajo in lahko beležijo lepe uspehe, vendar bodo morale še marsikaj postoriti. Treba se bo učiti od najboljših, skrbeti za širjenje znanja o energijsko varčni gradnji in njeni izvedbi v praksi. V alpskem prostoru sicer skorajda ni rezerv nafte ali zemeljskega plina, zato pa je na voljo že veliko znanja o inteligentni gradnji - vse to kot idealno izhodišče za alpski prostor, ki naj bi si postal vzorčna regija na področju inteligentne gradnje in s tem varstva podnebja.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter