Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Alpska narava - proizvod zgodovine

Alpe kot ena zadnjih oaz neokrnjene narave? Pogled na nekatere močno urbanizirane alpske doline razblini idealistične predstave o alpski naravi. © Frank Schultze/Zeitenspiegel

Za popotnika, turista, ki prihaja iz velikih mest ali urbaniziranih območij, so Alpe eno zadnjih pribežališč neokrnjene narave. Ta vtis se še okrepi zaradi številnih pravno zavarovanih območij, ki poudarjajo in popularizirajo izjemnost alpske narave.
Drži, da je v Alpah poseljenost redkejša kot drugod in da so njihove naravne značilnosti zelo očitne in posebne. Visoki vrhovi, globoke doline, zasnežene zime, ledeniki ter gozdovi prevladujejo v predstavah ljudi, ki prihajajo tja iz nižin. Le po nekaj kilometrih vzpona lahko iz sredozemske pokrajine pridemo do planšarij, kjer naletimo na subarktične rastline ter na nenavadne živali kot so gamsi in svizci. Planinarjenje lahko tako pomeni nekakšen prehod iz civiliziranega sveta v eksotiko.
S takimi občutki so se prvi znanstveniki v 18. stoletju podali v gore, jih opazovali ter zbirali zelišča. Prepričani so bili, da raziskujejo arhaični svet, ki je še zelo blizu začetkom civilizacije. Tak pogled na neokrnjeno naravo, pričo nekega izginulega sveta, še do danes ni izginil iz našega dojemanja Alp.

Nepretrgani vplivi človeka
Od konca kvartarja so lovci in predelovalci kož spremljali ponovno zaraščanje staljenih ledenikov z vegetacijo. Kmalu so jim sledili prvi pastirji iz neolitika, ki so svoje črede koz in ovac gnali proti alpskim tratam. Dokazano je, da je bilo že v davnih časih veliko planšarij. Nekateri botaniki ocenjujejo, da je dokaj nizko grmičasto vegetacijo v južnih francoskih Alpah mogoče pripisati zelo zgodnji prisotnosti čred male rasti, ki so preprečile razraščanje gozda. Zdi se, da je bilo govedo redko prisotno vse do Srednjega veka, ker ga je bilo pozimi težko hraniti in se je tudi počasi razmnoževalo. Poleg tega pa je bilo veliko manjše rasti kot tisto, ki ga poznamo danes.
Þlovekova prisotnost se je večala s prihodom bronaste in železne dobe. Demografski pritisk, potreba po hrani, po ogrevanju, bivališču - vse to je privedlo do vse večjega izkoriščanja bogastva, ki ga je nudilo alpsko okolje. Stalna človekova prisotnost je neprestano obremenjevala alpsko naravo.
Gozdovi so bili vedno najbolj izkoriščani: les za ogrevanje in kuhanje, les za gradnjo bivališč, na posekah paša živine… Les so vozili tudi v doline za gradnjo domov in plovil. Preveč izokriščani gozdovi, ali tudi z administrativnimi ukrepi "ohranjeni gozdovi", v ničemer ne spominjajo na to, kar bi morali biti naravni gozdovi. Določene vrste, kot na primer smreka (picea excelsa), so bile privilegirane, iglavce so vedno sekali, ko še niso dosegli visoke starosti. Podrast in gosto mlado rastje je najpogostejši znak izkoriščanja lesa za kurjavo. Za sekanje s sekiro in za pašo živine je bila najbolj primerna nizka, torej mlada rastlina. Alpski gozdovi, ki jih lahko danes občudujemo, so tako dediščina dolge zgodovine. Demografski pritisk je v prvih obdobjih privedel do intenzifikacije kultur. Od neolitika dalje so bile žitarice osnovna prehrana alpskih prebivlcev, zato so najboljšo zemljo namenili pridelovanju pire, pšenice, rži, ajde. Tako so na majhnih kosih zemlje intenzivno pridelovali žito, ki je zadoščalo za številčno prebivalstvo. Okrog leta 1850 so vasi v alpskem loku doživele domografski vrhunec, kjer je prebivalstvo živelo od žitaric in nekaj let tudi od krompirja. Z začetkom emigracije se je pritisk na zemljo sprostil, razvila se je živinoreja, travniki za košnjo so nadomestili obdelana polja. Fotografije, nastale po letu 1950, pričajo o veliki spremembi krajine. Vasi, obdane z zelenimi travniki, ki so danes videti večni in nespremenjeni, so pravzaprav nastale prav pred kratkim.
Konec demografskega pritiska, bogastvo travnikov, včasih celo opustitev kmetovanja, ponovna pogozditev številnih pobočij - vse to je privedlo do razvoja (s pomočjo lovcev) določene favne, ki je bila doslej v Alpah zelo redka: jelenov, srnjadi, merjascev, ki so za seboj potegnili tudi svoje sovražnike: volkove in rise. Zmanjšano število delovne sile in mehanizacija pa sta povzročila še eno veliko spremembo - zapuščanje najbolj strmih in nedostopnih pobočij. V piemontskih Alpah so terasasta območja še najbolj zapuščena, vendar pa je ta neobdelan svet izredno bogat z živalskimi in rastlinskimi vrstami, vsaj za nekaj časa!

Neokrnjena narava?
Pri dojemanju pokrajine, ki velja za najbolj naravno v Alpah, delamo v glavnem dve napaki: - Prva je razmišljanje, da se je človek naseljeval v neokrnjene kraje, jih koloniziral in uničil. Današnja pokrajina naj bi bila le ostanek, remek delo v ruševinah, ki naj velja kot opomin. V resnici pa je človek prišel skupaj s floro in favno ter naselil predele, kjer je nekoč ležal večni led. Pokrajina je torej produkt stalnega in neprekinjenega človekovega delovanja.
Druga napaka pa je razmišljanje, da je pritisk sodobnosti stalen in pospešen. Dejansko je ta pritisk zelo nenenakomeren. Nekatera območja so močno urbanizirana, predvsem obrobja dolin, kar oblikuje urbanizirane obroče, ki ločujejo gorske masive in izolirajo določeno živalsko in rastlinsko populacijo. Druga območja pa so nasprotno v nekaj desetletjih izgubila bistveni del populacije in s tem tudi človekovega delovanja. Razvoj teh območij, opustelih zaradi pretiranega obdelovanja in izkoriščanja gozdov, je po svoje zanimiv: vzpostavlja se namreč nova dinamika, katere razvoja pa ne moremo predvideti, preden bo vzpostavljeno novo ravnovesje.

Vplivi turizma
Vendar pa se Alpe ne razvijajo le pod vplivom gospodarskih dejavnosti: industrializacije, urbanizacije in upadanja kmetijstva. Kar je bolj poudarjeno in bolj očitno kot drugod po Evropi, je dejstvo, da so Alpe nekaj, kar bi lahko imenovali predmet poželenja, kar prinaša številne posledice. Glavna želja je gotovo turistična: videti in počitnikovati. Þe je dolgo veljalo, da so počitniški kraji, pa naj bo zaradi športa (alpinizem) ali podnebja (čist zrak, zdravilišča), združevali večji del turistov, je bil njihov učinek v Alpah dokaj šibak. Z zimskimi športi pa so stvari že precej drugačne: zimske počitnice so postale množične, posledice pa so nam dobro znane. Urbanizacija se je povzpela vse do planšarij, ekološke posledice so velike. Poleg tega je treba določene športne dejavnosti zakonsko urediti in se tako izogniti škodi, ki bi jo lahko utrpela favna (motenje miru), pa tudi flora. Očitno je, da so najbolj agresivni do okolja mehanski športi, vendar pa tudi na primer smučanje ali hoja s snežnimi krpljami povzročata lokalno škodo.

Estetiziranje pokrajine
V navedenih primerih smo priča dokaj očitnim oblikam okoljskih sprememb oziroma uničevanju prostora. Delovanje naše družbe pa je lahko tudi bolj subtilno in bolj dvoumno, ko poskuša prostore in krajine približati idealu, ki smo ga izoblikovali skozi zgodovino. Tako v nekaterih državah alpskega loka obstajajo prostorski načrti, arhitektonske prepovedi in predpisi, ki težijo k ohranjanju določeneestetike pokrajine. Vedeti pa moramo, da so to estetiko pogosto določili in oblikovali šele v 19. stoletju s slikarstvom in fotografijo in je tako produkt tega, kar bi lahko imenovali zgodovina senzibilitet, kulturna zgodovina. Omenjena prizadevanja za ohranjanje estetske podobe so zanimiva, če se razumno opirajo na zelo dobro poznavanje razvoja kulturne pokrajine, a so zelo vprašljiva, če poskušajo reproducirati nek izmišljen gorski svet. Tako smo včasih priče splošni banalizaciji, ki ji pravimo tudi "disneylandizacija" Alp. Ta poskuša selekcionirati in reproducirati stanja, za katera se predvideva, da so značilna in predvsem komercialno zelo donosna.
Prav tako se lahko vprašamo o pomenu naravnih pokrajin v odnosu do politik ohranjanja favne, flore ter naravnih prostorov. V Alpah so razglasili zavarovana območja predvsem v visokem gorstvu, kjer so se nahajale endemične živali in rastline. Politika varstva pogosto poskuša ustvariti neko ravnovesje, neke vrste samozaščito in urejanje žalskih in rastlinskih vrst. Vendar pa to ne uspe vedno. Določene vrste lahko postanejo vsiljive in prevladujoče, druge se na novo naselijo, tretje začnejo izginjati. Tudi zavarovana območja imajo namreč svojo dinamiko. V nekaterih zavarovanih območjih na primer obstajajo prakse "upravljanja" in reguliranja s pomočjo lova ali s kmetijskimi dejavnostmi, kar nas spet popeočitno lje k našemu idealu o alpski naravi. Temu neprimerno manj sledimo na območju sredogorja in predvsem v velikih medalpskih dolinah, ki so danes že skoraj v celoti urbanizirane.
Alpe so v evropskem prostoru že od 18. stoletja dalje uživale status čudovite in nenavadne pokrajine, kjer je bila narava videti lepša in bolj avtentična kot drugod. Dejstvo pa je, da je človekova prisotnost in delovanje v Alpah stalnica že od taljenja ledenikov dalje in ima tako velik vpliv na izgled pokrajine, ki jo imamo morda za neokrnjeno.
Nenazadnje pa tudi današnje zanimanje družbe za Alpe, pri katerem igra turizem bistveno vlogo, pomembno vpliva na razvoj in izgled alpske narave.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter