Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Voda, prekletstvo in blagor

Voda je tisti pojem, ki v nas najprej vzbudi pozitivne občutke, saj predstavlja nenadomestljivo osnovo za ohranjanje zdravega naravnega ravnovesja in pomembno živilo. Istočasno pa, ko pomislimo na sušo, pomanjkanje vode, zastrupljene vodnjake, poplave in hudourniške nanose, je lahko voda brezmejno trpljenje, ogroženost življenja, groza in strah. Voda je življenje, a je tudi smrt. Že od nekdaj se v vodi kot elementu združuje ta nasprotujoči si potencial: voda, prekletstvo, blagor.
"Voda, nimaš ne okusa ne barve ne vonja. Ne da se te opisati. Okušajo te, ne da bi te poznali. Pa ne, da bi te potrebovali za življenje: ti sama si življenje."
(Antoine de Saint-Exupéry: Veter, pesek in zvezde)

Da bi spodbudili ozaveščenost ljudi o tem, kako dragocena je čista in sveža voda za življenje na "modrem planetu", je Generalna skupščina Združenih narodov leto 2003 razglasila za mednarodno leto celinskih voda. Več kot polovica človeštva je odvisna od voda, ki izvirajo v pogorjih. Gore so pravi zbiralniki vode ter simbolizirajo življenje in plodnost. V globalnem vodnem krogotoku imajo osrednjo vlogo. Mednarodno leto celinskih voda se tako idealno dopolnjuje z minulim letom gora. V obeh primerih gre za osnovne vidike trajnostnega razvoja.
71 odstotkov zemeljskega površja pokriva voda in 97 odstotkov te vode je v morjih. Preostali trije odstotki so večinoma nedosegljivi in vezani v ledena pokrova, globoke plasti kamenin, ledenike in oblake. Manj kot pol odstotka predstavlja pitna sladka voda, ki je zelo različno razporejena po Zemljinem površju. Kot povsod, kjer so dragocene dobrine neenakomerno porazdeljene, so tudi pri oskrbovanju s pitno vodo velike težave, predvsem obstajajo velike razlike med revnimi in bogatimi.
Le če bodo imeli vsi prebivalci našega planeta zagotovljene enake pravice do čiste vode, bodo tudi revnejše države imele možnost za trajnostni razvoj. To pa bo seveda mogoče le v primeru, da bo voda ostala splošna dobrina vsega človeštva oz. njenih porabnikov. Pitna voda nikakor ne sme postati zasebna last in ne sme biti prepuščena igri profitnih interesov, kajti dostop do vode je človekova pravica. A kljub temu se multinacionalni koncerni, ki so nekakšen "OPEC za vodo", že danes prepirajo zaradi trženja te dragocene in omejene dobrine.
"Zaradi onesnaževanja okolja in vedno večjih potreb so naravne zaloge vode ogrožene tudi tam, kjer je vode dovolj ali celo v izobilju," je ob svetovnem dnevu voda marca lansko leto opozoril generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan. Po napovedih OZN naj bi leta 2025 zaradi akutnega pomanjkanja vode trpela dva prebivalca od treh. Najbolj prizadeta območja bodo Afrika, Azija ter Bližnji in Daljni vzhod.
Zaloge sladke vode so nenadomestljive in nadvse ogrožene dobrine. Zaradi vodnih rezerv prihaja že danes do silovitih spopadov. OZN je opozorila na dejstvo, da je razlog za nasilne konflikte prav pomanjkanje vode, zato je nujno potrebno spodbujati sodelovanje na globalni ravni pod vodstvom OZN, da do vojaških spopadov zaradi pitne vode v prihodnje ne bi prihajalo. Kofi Annan je izrazil tudi upanje, da problemi zaradi vode niso nujno že razlog za nastanek napetosti, temveč bodo delovali kot "katalizator za sodelovanje".
Osrednjo funkcijo oskrbovanja z vodo v Evropi imajo prav Alpe. Na tem območju izvirajo pomembne reke, kot so Rona, Ren, Pad, ter številni pritoki Donave. Brez teh mogočnih dotokov bi si oskrbo z vodo v večjem delu Evrope zelo težko predstavljali - samo s pitno vodo iz Bodenskega jezera se oskrbuje okrog pet milijonov ljudi.
A tudi na območju Alp je velika koncentracija različnih dejavnosti, kot so turizem, intenzivno kmetijstvo in urbanizacija, povzročila prekomerno rabo in onesnaženje lokalnih naravnih virov. Kmetijstvo, industrija in promet onesnažujejo vodo v vedno večji meri. Vse to povzroča velike obremenitve za tla, kjer so vodne rezerve daleč največje. Podtalnica in izvirna voda zagotavljata v Švici kar 80 odstotkov, v Avstriji pa celo 99 odstotkov pitne vode.
Poplave ter zemeljski in snežni plazovi so nas pred nedavnim ponovno opomnili, da je narava v Alpah že dosegla meje sprejemljivih obremenitev. Da bi zavarovali Alpe in zagotovili okolju prijazen razvoj, danes potrebujemo čezmejno sodelovanje - in to v obliki, kot jo je že predvidela Alpska konvencija.

V 20. stoletju je poraba vode naraščala dvakrat hitreje kot število prebivalstva. V zadnjih petdesetih letih se je poraba povečala za štirikrat. V strukturi rabe sladke vode kar 70 odstotkov zavzema intenzivno kmetovanje, 20 odstotkov industrija in samo 10 odstotkov zasebna gospodinjstva (porazdelitev rabe v Evropi: kmetijstvo - 26 odstotkov, industrija - 53 odstotkov in zasebna gospodinjstva - 19 odstotkov). Zaradi eksplozije prebivalstva in razsipnega ravnanja z vodo so se zaloge čiste vode zmanjšale do dramatičnih razsežnosti. Za razliko od nafte, plina ali urana sta voda in zrak edina naravna vira, ki ju ni mogoče nadomestiti z ničimer.
Po ocenah OZN bo leta 2050 svetovno prebivalstvo štelo približno devet milijard ljudi, torej se bo v 150 letih skorajda pošesterilo.
Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da polovica svetovnega prebivalstva že danes trpi zaradi pomanjkanja vode. To bo v naslednjih 25 letih v največji meri ogrozilo proizvodnjo živil. Voda bi lahko postala dragocenejša od zlata.
Že danes najmanj vsak peti prebivalec (skupno približno 1,2 do 1,5 milijard) nima neposrednega dostopa do čiste pitne vode, vsak tretji (približno dve milijardi) pa ne pozna sanitarnih objektov in sistemov za čiščenje odpadnih voda.
Poročila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) navajajo kot vzrok za 80 odstotkov vseh bolezni v tretjem svetu onesnaženo vodo in neustrezno odvajanje odpadnih voda. Zaradi umazane in onesnažene vode umre vsako leto desetkrat toliko ljudi kot v vojnah, namreč več kot pet milijonov, od tega nekaj več kot dva milijona otrok (okrog 6.000 otrok na dan).
Približno polovica človeštva živi v državah, ki morajo rečne in jezerske sisteme deliti s svojimi sosedami. Več kot dvesto pomembnih vodotokov teče skozi dve ali več držav. Dodelitev in razdelitev mednarodnih voda pa sta natančno urejena le v redkih primerih. Področje, kjer so konflikti zaradi vode v prihodnje zelo verjetni, so povodja Nila, Jordana, Evfrata in Tigrisa (Turčija, Palestina, Jordanija, Egipt, Sudan, Etiopija, Sirija, Irak).
Za eno samo izplakovanje straniščne školjke porabijo v industrijskih državah toliko vode, kolikor jo ima prebivalec države v razvoju na voljo za pitje, kuhanje in umivanje za en dan.

"Reke so tudi v puščavi. Stare reke. Njihove sledi so zakopane globoko v njihovo telo kot gube bolečine in modrosti v obraz starcev." (Ibrahim al-Koni: Mag)

Vir: CIPRA Info 68, www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/295
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter