Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Pokrajina kot predmet pogajanj?

(c) Jason Blackeye_unsplash

Zakaj vetrni parki ustvarjajo nove pokrajine? Zakaj je ravno tisto, kar ni določeno, lépo? Kaj je vredno varovanja? V nadaljevanju pledoaje za estetiko Rudija Erlacherja.

Varstvo pokrajine ima v sklopu naravovarstva svojo zgodovino: »lepa« pokrajina nima veliko sreče v konfliktnih situacijah – argument, ki privlači, je bil in je še vedno biotska raznovrstnost. Klasičen primer: mali podkovnjak, ena od vrst netopirja, na eni, gradnja mostu Waldschlösschenbrücke čez Labo v središču Dresdna v Nemčiji na drugi strani. Razpravi o pojmu »estetskega« se je bolje izogniti, saj ta ni merljiv in iztožljiv ali, z eno besedo, ne daje nobenega zadovoljstva. Most so nazadnje zgradili, o malem podkovnjaku in pokrajini pa se je možno pogajati. Še globlje zavrta vprašanje, ali je predmet pogajanj lahko morda »estetika« pokrajine – gre za prožnost estetskega.

DILEMA ENERGETSKEGA PREOBRATA

Razprava o estetiki pokrajine se je začela z obnovljivimi viri energije. Naravni parki, večinoma na gričevnatem svetu, obsegajo v Nemčiji kakšnih 25 odstotkov celotnega ozemlja. Verige hribov in gričev so idealna lokacija za vetrnice, saj je tam vetrovno. Če želimo resnično velik del oskrbe z električno energijo v Nemčiji zagotoviti iz energije vetra, bi morale grebene v skoraj vseh naravnih parkih v Nemčiji nujno pokrivati že na daleč vidne vetrne elektrarne.

Tak poseg je predvidljivo tako velik, da zmanjka argumentov. Naravni parki so vendar z vidika okoljevarstvenih meril manj pomembni, so pa nenadomestljivi kot privlačne »pokrajine pobega« za urbana območja. Kam pa naj v svojem prostem času pobegnejo mestni ljudje iz Porurja, če ne v enega od bližnjih dvanajstih naravnih parkov?

Kar zadeva dilemo, ki obstaja med energijo in pokrajino, so se razmere enostavno obrnile na glavo: kaj je lepa pokrajina, je pogojeno s kulturo. Nova kultura rabe prostora (vetrna energija) ustvarja nove pokrajine, nove estetike, nove domovine – treba se je le poglobiti vanje in se spoznati z njimi! Kajti novo odkrivanje že znanega – to je tisto, kar je lépo! Estetika pokrajine postane tranzitorna in predmet pogajanj: nove oblike rabe, nove oblike estetike.

To je, denimo, tudi prepričanje tako imenovane sprehajalogije (Spaziergangswissenschaft) Luciusa Burckhardta – tukaj ne gre za pokrajino, temveč za »diskurz«, ki se ga da razpresti v pokrajino, ali kot pravi sam: »[…] navsezadnje moramo zaupati temu, da bodo nove generacije v novih konstelacijah ostankov narave in ekonomskih posegov znale odkriti nove podobe pokrajine.«
Velja pa ravno nasprotno. »Lépo je nedoločeno,« zatrjuje filozof Christoph Menke. Kjer jezik odpove v čudenju, se pokaže tisto, kar je lépo. Jezik ni kos opisovanju obrazov – in zato so vsi, tudi tisti najbolj grdi, estetski. In pokrajine so obrazi zemlje. Enoznačnost je dolgočasna, banalna. Pred temi prostori beži sodobni človek v svoji svobodni izbiri in odide tja, kjer mu je všeč. Za podnebje nič kaj obetavno, če se bodo zadnje naravne oziroma sonaravne pokrajine zaradi obnovljivih virov spremenile v industrializirane ne-pokrajine. Kaj je torej nujno obvarovati? To, da se o pojmu estetskega ni mogoče pogajati, saj bomo pokrajino lahko le tako ohranili tudi v času energetskega preobrata.

ZAŠČITNIK POKRAJINE IN ALPINIST
Rudolf Erlacher, rojen leta 1949 v kraju Kreuth ob Tegernskem jezeru na Zgornjem Bavarskem, diplomirani fizik in alpinist, od leta 2003 član predsedstva Društva za varstvo gorskega sveta, od leta 2015 član predsedstva Nemške planinske zveze (DAV).

www.vzsb.de (de)

shranjeno pod:
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.