Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

»Danes tudi kmetje hodijo na sprehod!«

Gion A. Caminada: Arhitekturo moramo obravnavati kot del celote. (c) Yannick Andrea

Gion A. Caminada, doma iz švicarskega hribovskega Vrina, je v svojem življenju izkusil že različne pristope k pokrajini. S svojo arhitekturo želi ustvarjati skupnosti in odnose – med ljudmi, objekti in pokrajinami.

Gospod Caminada, območje Alp je prekomerno pozidano. Kaj lahko ob tem še stori arhitekt?

O gradnji moramo razmišljati drugače. Arhi­tektura prihodnosti mora v večji meri postati arhitektura odnosov. Če se ozrem na Vrin, svoj rojstni kraj, se vprašam, ali so bila vsa prizadevanja v zadnjih treh desetletjih sploh vredna truda? So doživela uspeh ali neu­speh? Na arhitekturo sem vedno poskušal gledati kot na del celote. S tega vidika arhi­tektura v Vrinu zaradi prizadevanj po celo­vitosti ni niti uspešna niti neuspešna, je del življenjskega procesa. Ti procesi nimajo do­ločenega roka trajanja. Kar šteje, je bližina, pozornost do stvari. Strategije in koncepti, ki prihajajo od zunaj, ne zadostujejo, saj ti praviloma niso blizu, prav tako pa niso nad­časovni. Kakovost nastaja z intenzivnostjo in spopadanjem s sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo – pomembno je, da si to predočimo. Alpe ne bodo nikoli dokončno pozidane. Graditi pomeni živeti.

Obstaja arhitektura, ki inscenira pokrajino, omenimo primer začasnega stolpa na prelazu Julier. Ali za inscenacije obstaja meja?

Pa saj je vse, kar počnemo ljudje, do neke mere inscenacija. To sicer lahko počnemo, ne sme pa se to zgoditi iz čiste samovolje. Inscenacija mora nastati na podlagi ideje, ki situacijo na določenem kraju krepi, ustvarja skupnosti in odnose. Če na primer vgra­dim panoramsko okno, s tem insceniram pokrajino kot sliko. Da bi to bil edini cilj, ni v mojem interesu, zato rad postavim nekaj predenj, resonančno telo, tako da se tisto, kar vidim, odziva. To ustvarja napetost. Tako nastanejo medsebojne odvisnosti in inscenacija nima le nemega učinka – reso­nance.

Ljudje danes vplivajo na pokrajino drugače kot v preteklosti. Ali se je zaradi tega spremil tudi odnos ljudi do pokrajine?

Na splošno se ljudje, tudi tisti, ki živimo v hribih in med gorami, danes v prostoru gi­bljemo drugače. Turisti gredo na goro, ker tako želijo, kmetje zato, ker morajo. Take­ga napora si nihče ne omisli prostovoljno. Življenje se je spremenilo. Oblike bivanja so postale manj zahtevne. Čas imamo za druge koncepte. Danes hodijo na sprehod tudi kmetje in imajo zaradi tega do pokra­jine drugačen odnos, kot je ta bil včasih, kar je pomembno ne le kot eksistencialno vprašanje.

Glede vprašanja, kakšna prihodnost čaka pokrajine in kako se soočiti z opuščenimi stavbami, smo lahko prepričani, da je treba v kulturni pokrajini ohranjati napetost. Če je v vsaki stavbi počitniško stanovanje, se že zdi, kot da ljudje pokrajino popolnoma ob­vladajo in nadzorujejo. In kar je predvidljivo in obvladljivo, nima toliko napetosti. Manjka prost, nepozidan prostor. Táko absolutno rabo prostora imamo v vaseh in mestih, a v odprti pokrajini se to ne sme dogaja­ti. Pokrajina je javno dobro, pripada vsem. Osnovno vprašanje, kako bo s pokrajino v prihodnje, ne sme biti, kaj je možno, tem­več kaj želimo. Ravnanje s kmečkimi go­spodarskimi poslopji je občutno več kot le vprašanje načrtovanja, je izziv za našo kulturo.

Kako ste pokrajino občutili, ko ste odraščali v domači gorski vasi Vrin?

Včasih kmetje niso pretirano veliko govorili o pokrajini ali naravi, so pa zato govorili o travnikih, plazovitih pobočjih, vedno v po­vezavi z določenim namenom; v mislih so imeli funkcije, ki jih opravlja narava. Stvari so bile med seboj povezane. Ta neposre­dnost mi je všeč. Nekaj od te neposredno­sti pri stiku s pokrajino poskušam dobiti na­zaj pri svojih projektih. Neke vrste običajno normalno stanje.

V osemdesetih letih ste se aktivno postavili proti gradnji akumulacijskega jezera na planoti Greina, danes prejemajo prebivalci Vrina nadomestilo za rabo te zavarovane pokrajine. Se je zaradi tega kaj spremenilo?

Le to, da večina danes pravi, kako lepa je Greina. Včasih ni bilo tako. Greina je bila preprosto Greina, odkar pa daje denar, je lepa. To je nova resničnost. Za večino bi bilo danes nepredstavljivo, da bi planoto zalili z vodo in jo potopili. Ta spremenjena resničnost je kar zanimiv potencial za pri­hodnost.

Predlog akta o ustanovitvi narodnega parka Adula z Greino kot osrednjim varstvenim območjem je bil zavrnjen, nedavno se je to zgodilo tudi pri predlogu za ustanovitev narodnega parka Locarnese. Je šlo za utopijo ali ljudje za kaj takega preprosto še niso zreli?

Načrt za ustanovitev novega parka ni bil dovolj premišljen in zato je bilo tako idejo težko skomunicirati. Mnogi prebivalci so se bali, da bo ustanovitev omejila njihovo svo­bodo, da ne bodo smeli več hoditi na lov ali se prosto gibati v prostoru, kar je bilo pov­sem neutemeljeno. Kmetom ni šlo za osre­dnjo varstveno cono, temveč za območje, ki jedro parka obdaja. Rečeno je sicer bilo, da park ne bo vplival na prihodnjo rabo na­ravnih virov, a temu ni nihče verjel.

Pa je ustanovitev parka pravi instrument, s katerim ljudem sporočamo, da je nekaj vredno varovanja?

Idejo o parku bi morali gledali širše, tako da bi vnovič podoživeli neposrednost od­nosov. Z novimi kmetijskimi proizvodi, ki so danes zelo iskani in cenjeni, se je izboljšala ozaveščenost o naravnih pojavih. S kme­ti se je treba o tem pogovarjati. Vedno jih namreč ne razumem: da bi ohranili podo­bo pokrajine, prejemajo visoke subvencije. 

Njihov dohodek le v manjšem obsegu izha­ja iz njihove dejanske proizvodnje, večina izhaja iz potreb nacionalne skupnosti, da se pač ohrani idealizirana predstava o podobi pokrajine. A ta stoji na precej trhlih nogah.

Ali ideja o varstvu narave ljudi oddaljuje od narave?

Ko začutim odvisnost in sem v določenem odnosu, takrat ščitim sogovornika. Odnose je treba gojiti in jih stalno obnavljati, pogo­sto v spremenjenih okoliščinah. Tako je tudi pri pokrajini. Ko človek zaradi svoje odvi­snosti odnos z naravo krepi, je razumljivo, da je ta tudi zavarovana. Kljub temu pa nam brez jasnega varstvenega mehanizma ne bo uspelo, zlasti ne v današnjem času, ko so uničujoči mehanizmi dostopni skoraj vsakemu.

Torej moramo najti pot nazaj do tega odnosa.

Gremo lahko samo naprej. A smiselno se je ozreti nazaj, da ugotovimo, kaj je prav­zaprav bistveno. Na tej poti moramo do­seči nekaj novega. Uresničenih dosežkov ne smemo in ne moremo kar odmisliti, npr. uporabe hišne tehnike itd.. Seveda morajo tudi hiše, ki jih načrtujemo, zagotavljati so­dobne dosežke, ki nam olajšujejo življenje in pri tem porabijo malo energije, vendar bomo tehniko uporabljali v manjšem obse­gu. Ne gre torej za odpovedovanje, temveč za prepoznavanje prednosti v drugačnosti. Na primer napetost, ki vlada v hiši s hla­dnejšimi in toplejšimi prostori. Pravimo, da si želimo hišo, ki bo živela z nami. Tudi tukaj gre za medsebojno delovanje. Ko odprem okno, sem povezan z elementom, tj. oknom, in zunanjim prostorom – v hišo prihaja svež zrak. Ko pa okno zaprem, se z mano zgodi nekaj drugega. Nadzorovano prezračevanje tak odnos prepreči – izgubi se telesna izkušnja.

Ali se objektom, hišam, pokrajini sme videti nova funkcija?

Seveda, se pa moramo s temi podobami ukvarjati. Nastati morajo nove podobe. Tu­kaj se zavzemam za kontinuiteto. V odnosu z novimi podobami potrebujemo pogum in neposrednost. Z novo obliko rabe je treba vzpostaviti dialog, sicer obstaja velika ne­varnost, da nam jih bo naenkrat zmanjkalo. Iz sedanjosti nimamo več trajnih podob. Pri ukvarjanju s ponovno rabo objekta smo se naučili nekaj pomembnega: vpraša­nje, ki se torej zastavlja, je razvoj kraja. Že samo vprašanje oblikovanja pri preobrazbi kmečkih gospodarskih objektov v bivalne kraj degenerira v prizorišče kulturnega vo­ajerizma.

V Alpah in tudi po svetu so pokrajine pod pritiskom. Kaj storiti?

Odnosi med mestom in podeželjem mo­rajo bolje delovati. Alpski prostor je tudi prostor za oddih in sprostitev meščanov. Iz mest prihaja močna solidarnost z gorskim svetom. Tisti, ki jim je namenjena, mora­jo v zameno nekaj vrniti, le tako se bodo odnosi ohranili. Zame postane drugačnost vrednota in to mora uspeti, po drugi strani pa prebivalci hribovskih in gorskih območij ne smejo imeti občutka, da so od mestnih prebivalcev odvisni. Razvoj gorskega sveta mora biti povezan z mestom. Z vidika da­nes prevladujoče miselnosti, ki temelji na ekonomski rasti in produktivnosti, gorska območja niso več upravičena do obstoja. Problemov tega prostora pa ne bomo rešili, če bosta edini sredstvi za to racionalnost in preračunljivost. Gorski svet potrebuje me­sto, mesto potrebuje gorski svet. Za to so potrebne pristne medsebojne povezave. Ni treba, da je vse enako in med seboj uskla­jeno. Kakovost Alp se kaže v razlikah na kar se da omejenem prostoru. To je kultura!

USTVARJALEC MISELNEGA PROSTORA

Arhitekt Gion A. Caminada si je ime ustvaril s svojimi prizadevanji za trajnostni razvoj domače vasi Vrin v švicarskem kantonu Graubünden. Od takrat dalje je uresničil že šte­vilne projekte v Alpah in zunaj njih. V mladosti se je izučil za tesarja in obiskoval šolo za umetno obrt. Dokončal je podiplomski študij na švicarski Visoki tehniški šoli (ETH) v Zürichu, kjer je danes profesor ar­hitekture in oblikovanja. V Vrinu vodi arhitekturni biro.

www.caminada.arch.ethz.ch (de)

shranjeno pod: , ,
e-novice alpMedia

Bi rad_a vedel_a, kaj se dogaja v Alpah? Naroči se na e-novice alpMedia, kjer mesečno dobiš ažurne in dobro utemeljene novice iz Alp in okolice.