Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Želeli smo to, kar danes želite vi!

21.06.2022 / Michael Gams, CIPRA International
Kako ljudje različnih generacij razmišljajo o sedanjosti in prihodnosti Alp? Kaj jih pri tem povezuje, kaj razdvaja? Kako najti skupno pot? – Sofia Farina in Stefan Witty v medgeneracijskem dialogu.
Image caption:
Predstavnica mladih Sofia Farina in podpredsednik Stefan Witty iz CIPRE International v razpravi o podnebni krizi. (c) Caroline Begle, CIPRA International

Sofia in Stefan, kateri je vajin najljubši kraj v Alpah?

Stefan: Moj najljubši kraj je Lechtal v Avstriji. Tja se pogosto odpravim na smučarske ture, poleg tega prihajajo iz te doline moji predniki, tako da me z dolino povezujejo tudi osebne vezi. Všeč mi je, saj je tam tako divje in naravno, skorajda brez industrije.

Sofia: Všeč mi je Brenta, gorska skupina v bližini italijanskega Trenta. Imam čudovite spomine na tamkajšnji vrh Piz Galin, Kokošji vrh v trentskem narečju. To je divji gorski vrh, na katerem sem doživela čudovit sončni zahod in se potem ponoči z vrha odsmučala v dolino. Neverjetno doživetje.

Kaj vaju spodbuja k prizadevanjem za kakovostno življenje v Alpah?

Stefan: Moja družina, moji otroci in vnuki. Spodbuja me želja, da bi ponovno vzpostavili to, kar je v preteklosti delno uničila naša generacija. Želel bi, da bi na koncu lahko dejal: nekaj sem dosegel in na to sem lahko ponosen. Tudi naslednja generacija mora imeti dobre pogoje za življenje. Plezam že 45 let in zame pri tem ni pomemben le športni vidik, temveč tudi srečevanje z ljudmi in spoznavanje njihove kulture ter opažanja o spreminjanju razmer v gorah v zadnjih stotih, tisočih ali desettisočih letih. Kakovostno življenje mi pomeni, da sem zadovoljen z okoliščinami, v katerih živim, pa tudi to, da imam dovolj časa zase in svojo družino in da živim v zdravem okolju, brez hrupa in onesnaženega zraka.

Sofia: Odrasla sem ob morju, v srednji Italiji. Pozneje sem se zaradi študija preselila v Bologno. Vedno sem živela v mestih. Ko sem prvič srečala ljudi, ki so bili doma v Alpah, je bilo to zame kar razodetje. Kakovost njihovega življenje je na zelo visoki ravni in to vsak dan, ne le ob nedeljah po štirih urah vožnje z avtomobilom. Res si želim, da bi to kakovostno življenje ohranili. Mednarodne trgovske verige se denimo množijo celo v odročnejših alpskih krajih in ne bi rada doživela, da bi zaradi njih vrata zaprle majhne podeželske trgovine.

Živita v različnih regijah v Alpah ali njihovi bližini. S kakšnimi težavami in izzivi se soočata?

Stefan: V regiji, iz katere prihajam, je največja težava ta, da ob vznožju alpskega sveta ležijo velike mestne aglomeracije, kot so München, Augsburg, Stuttgart, morda tudi Nürnberg. Tam živi veliko ljudi, ki želijo v Alpah preživljati svoj prosti čas, zato je alpska regija, od mest oddaljena le nekaj ur vožnje z avtomobilom, izpostavljena tako velikemu pritisku. Število prebivalcev se denimo v Münchnu vsako leto poveča za približno 30.000. Veliko ljudi se priseli, ker so Alpe tako blizu mesta in odlično izhodišče za pohodnike, kolesarje, plezalce ali smučarje.

Sofia: V primerjavi z regijo okoli Münchna je Trentinsko zelo redko poseljena pokrajina, a kljub temu ima težave s prometom. Po dolini reke Adiže, ki povezuje Avstrijo, Benečijo in preostalo Italijo, se vijeta dvopasovna avtocesta in železnica. Stalno poteka razprava o nujnosti širitve avtoceste in železnice. Prebivalci nad to idejo seveda niso navdušeni. Menim, da se v nekaterih dolinah srečujejo s pritiski zaradi načrtovane gradnje vedno novih smučišč in druge turistične infrastrukture, še posebno zdaj, ko se bližajo zimske olimpijske igre, ki bodo leta 2026 potekale v Milanu in Cortini.

Stefan: Na Bavarskem smučišča niso tako velik problem, saj je prostorsko načrtovanje že tri desetletja urejeno v okviru Alpskega načrta, ki območje deli na tri cone in določa, da v coni C gradnja novih žičnic ali smučišč ni dovoljena, pri tem pa večina višje ležečih predelov leži prav v coni C.

Danes je pomembna tema podnebna kriza. Stefan, katere okoljske teme so te vznemirjale v mladosti?

Stefan: Osrednja tema pred tremi desetletji je bila v Nemčiji zaradi onesnaženega zraka umiranje gozdov. Dobra stran pri tem je, da je industrija postala čistejša. Demonstrirali smo tudi proti gradnji jedrskih elektrarn. Nekaj pa je bilo včasih zagotovo drugače: če si se boril za okoljske teme, so te mnogi imeli za levičarja, komunista. Med političnimi gibanji in našimi ekološkimi idejami je bilo sicer več sorodnih povezav, a so bile povsem nepolitične. Želeli smo le lepo prihodnost, boljše življenje, dobro življenje. Želeli smo to, kar si danes želite vi. Ko sem še študiral biologijo, je eden od profesorjev dejal, da doživljamo velik eksperiment svetovnih razsežnosti, ker proizvajamo vedno več CO2. Ko mi je bilo 20 let, se je o tem že razpravljalo in vsakdo je vedel za to.

Sofia, tvoja generacija očita starejši nedejavnost v boju proti podnebnim spremembam. Kaj praviš na to?

Sofia: S tem se seveda strinjam, sem pa tudi znanstvenica in gledam na stvari tudi z bolj znanstvenega vidika. Ko sem se pripravljala na izpit iz klimatologije, sem študirala zgodovino globalnih podnebnih sprememb. Noro je, da so znanstveniki o tem govorili že pred 30, 40 leti in da ni nihče ukrepal! Res je, moja generacija je jezna na starejše generacije, zlasti na politike. Oni so tisti, ki sprejemajo odločitve in ne poslušajo znanosti.

Kaj vas jezi in kaj vam daje upanje, da se bodo stvari vendarle obrnile na bolje?

Sofia: Toliko je posameznikov, ki se ukvarjajo s temi vprašanji. Ko pomislim na ljudi okoli mene, dejansko vidim spremembo v načinu mišljenja. Veliko mojih prijateljev je vegetarijancev ali veganov, številni imajo resne pomisleke o svojih potovalnih navadah in danes namesto z letalom potujejo z vlakom. Ne verjamem, da bi pred tremi, štirimi leti kdo rekel, da v London ne bo potoval z nizkocenovnim letom. Verjamem, da je vsaj v naši generaciji prišlo do spremembe miselnosti.

Stefan: Po eni strani sem razočaran, ko pomislim na primer na pandemijo koronavirusa in na to, kako težko je ljudi pregovoriti, da bi se cepili, čeprav je znanstveno dokazano, da težav ne bi imeli več, če bi bilo precepljenih 80 ali 90 odstotkov prebivalstva. Pri podnebnih spremembah pa je občutno težje razumeti, kaj se dogaja. Če se okužimo z novim koronavirusom, potem zbolimo, dobimo visoko vročino in to dejansko občutimo. Kar pa se dogaja tam zunaj, ne občutimo neposredno. Upam, da se bo v glavah ljudi vendarle nekaj premaknilo in bo večina vendarle začela razmišljati okolju prijazno.

Sofia: Če bi določen odstotek ljudi spremenil mišljenje, bi bili tisti, katerih ravnanje ni sprejemljivo za okolje, v manjšini.

Stefan: Pred tedni sem v časopisu prebral članek, kjer se avtor sprašuje, kaj ljudi najhitreje prepriča, da spremenijo način življenja. Ugotavlja, da to ni poznavanje pomena podnebnih sprememb – najbolj prepričljivo je namreč socialno okolje. Če naš sosed spremeni način življenja in postane vegetarijanec, če se vozi z vlakom namesto z avtomobilom in podobno, nas to bolj prepriča kot vse, kar si o tej problematiki preberemo sami. Zgoditi se mora prelomna točka, ko mnogi rečejo: v redu, storil bom to, kar so storili drugi. To je tako kot pri tistih, ki se želijo danes še vedno voziti v velikih avtomobilih. Morda ša se bomo v prihodnosti počutili bolje, če bomo prekolesarili več kilometrov kot naš sosed.

Kaj se starejši lahko naučijo ali bi se morali naučiti od mladih – in obratno?

Sofia: Starejši poznate kontekst in ste sami doživeli, kako so se stvari spreminjale.

Stefan: Od vas, mladih, se lahko naučimo, da je treba preizkušati nove življenjske sloge in to ne le pri hrani in potovanjih, temveč tudi pri skupnem bivanju. Moja generacija je denimo zgradila številne enodružinske hiše – v prihodnje se bomo morali naučiti živeti v manjših enotah, podobno, kot živijo ljudje v alpskih vaseh. Tam je doma prava lokalna skupnost. In to bo v prihodnosti veljalo tudi za mesta in večje kraje, marsikaj gre v to smer.

Sofia: S tem bi nekako obudili tradicionalen način življenja.

Stefan: Morda v prihodnosti osebna lastnina ne bo več tako pomembna, kot je bila za našo generacijo. To velja tudi za druge pomembne stvari, kot je denimo razpolaganje z več prostora za lastne ideje ali z več časa. Morda tako danes živi le manjše število mlajših, a jih je vseeno občutno več, kot jih je bilo v moji mladosti.

Sofia: Seveda, vendar pa mislim, da sem morda tudi pristranska. Ne vem, koliko jih dejansko tako živi. Težimo namreč k temu, da smo obdani z osebami, ki razmišljajo podobno kot mi. Sama poznam številne mlade, ki so vegetarijanci. To je vprašanje, ki si ga marsikdaj zastavim: živim v mehurčku ali ne?

Ob koncu pogovora vaju prosim, da dokončate stavek: čez 70 let bi morale biti Alpe … 

Sofia: …brez avtomobilov, razen električnih avtomobilov. Upam, da v prihodnosti ne bo še več cest in avtomobilov, prometa in onesnaževanja okolja. Razvoj mora v drugo smer, v Alpah moramo preiti na trajnostne oblike mobilnosti. To je v mnogih pogledih res pomemben vidik, ki vpliva na pokrajino, onesnaževanje zraka, obremenjevanje okolja s hrupom in ravnanje z živalmi.

Stefan: Upam, da bodo Alpe čez 70 let še obstajale (smeh). In da bo v visokih gorah ostalo še kaj ledu. Da bomo takrat živeli z naravo in ne proti njej. Skupnost moramo okrepiti na vseh ravneh, od zdravstva do izobraževanja in šol. Spremeniti se mora odnos do teh področij, morali jih bomo bolj ceniti in finančno podpreti. In vse te storitve bodo morale biti na razpolago tudi v odročnejših dolinah. Ljudje bodo morali imeti možnost, da živijo na gorskih območjih, ne da bi morali dnevno potovati na delo v druge kraje.

 

Sofia Farina (25) živi v Trentu (Italija) in na tamkajšnji univerzi zaključuje doktorski študij s področja okoljskih znanosti. S CIPRO se je prvič srečala, ko je sodelovala pri projektu Youth Alpine Interrail. Je članica Mladinskega sveta CIPRE. Od leta 2021 zastopa mlade v Upravnem odboru CIPRE.

Stefan Witty (60) živi v Uttingu ob jezeru Ammersee (Nemčija). Biologijo je študiral v nemškem Bayreuthu. Prve stike s CIPRO je pred tremi desetletji navezal v okviru svojega delovanja pri Nemški planinski zvezi (DAV), pozneje pa je opravljal vlogo direktorja CIPRE Nemčija. Od leta 2021 je podpredsednik Upravnega odbora CIPRE International.