Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Stališče: Pokrajina? Žal razprodana!

25.11.2020
Kot da bi vsak dan zabetonirali površino v velikosti 16 novih nogometnih igrišč – poraba tal je tako na Bavarskem kot tudi v številnih drugih alpskih državah ogromna. A če želimo, da bo še kaj prostora ostalo prihodnjim generacijam, se pri varstvu pokrajine ne smemo osredotočati le na zavarovana območja, opozarja Uwe Roth, direktor CIPRE Nemčija.
Image caption:
Uwe Roth, direktor CIPRE Nemčija

Obseg površin, ki jih za namene poselitve in za gradnjo prometne infrastrukture vsakodnevno pozidajo na Bavarskem, znaša 11 hektarjev – letno to pomeni 3.940 hektarjev, ki so nepovratno odvzeti odprtemu, nepozidanemu  prostoru. Ne glede na to, ali si sploh lahko predstavljamo, za kolikšno površino pri tem gre, pa je vendarle vsakomur jasno, da se v končnem sistemu nepretrgana rast ne more večno nadaljevati. Kdaj se bo torej ta proces ustavil? Res šele takrat, ko bomo zabetonirali še zadnji košček zemlje, ki se ga da zabetonirati, in bo Evropa postala eno samo velemesto? Sliši se morda pretirano, a zavedati bi se morali, s kakšnim procesom se soočamo.

Zaradi prekomerne rabe tal se pri varovanju alpske pokrajine ni mogoče več osredotočati le na višje ležeča zavarovana območja. Zlasti v dolinah z omejeno uporabno površino je treba ta prikriti proces urbanizacije upočasniti in ga tudi zaustaviti. CIPRA, ki se je zadnji dve leti v okviru raziskovanja prav te problematike intenzivno ukvarjala s pokrajino, med drugim zahteva prav to. Kajti če bo v prostoru pomembna le še najbolj dobičkonosna raba, na koncu tudi od pokrajine ne bo ostalo nič več.    

Zaradi pretirane rabe tal in njenih škodljivih posledic za vodno gospodarstvo, biotsko raznovrstnost, podnebje, kakovost zraka ali kakovost življenja, skorajda ni več strokovnjakov, ki ob tem ne bi zazvonili k preplahu. EU si je v okviru strategije o virih postavila cilj, da bo do leta 2050 celo v celoti prenehala izkoriščati nova zemljišča.

Največje možnosti, da poseže v ta proces, ima urejanje prostora, ki pa to lahko izpelje le, če razpolaga z urejenimi pristojnostmi, z zadostnim številom kadra in znanjem, z zadostnimi finančnimi sredstvi in brezpogojno politično podporo. Žal vse to za alpsko območje ne velja in seznam primerov dobre prakse obsega le posamezne pristope (npr. težišča poselitve, koncept rezervacije kmetijskih zemljišč, reconiranje zemljišč).

Prav tako kot pri varstvu podnebja in biotske raznovrstnosti se moramo aktivno vključiti tudi v varstvo pokrajine, politiko pa prisiliti, da bo začela odločno ukrepati. Z besedo »moramo« so mišljene civilnodružbene organizacije, kot je CIPRA, a tudi vsi samostojni državljani in državljanke, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z našo pokrajino. Ne smemo dopustiti, da bodo prihodnje generacije postavljene pred zabetonirana dejstva, temveč jim moramo dopustiti, da bodo same sprejemale odločitve, kako ravnati s pokrajino. V najslabšem primeru bo sicer čez nekaj desetletij veljalo, da je pokrajina žal razprodana … 

shranjeno pod: alpMedia 8/2020, Stališče