V Avstriji je, denimo, predvidena vzpostavitev povezave med smučiščema Axamer Lizum in Schlick, ki bi potekala kar po uradnem območju mirne cone Kalkkögel. Na območju bavarskega Sudelfelda so že zagnali delovne stroje, da bi – z blagoslovom uradnih oblasti – za potrebe umetnega zasneževanja omenjenega smučišča, ki leži na nizki nadmorski višini sredi zavarovanega krajinskega območja, začeli graditi akumulacijsko jezero v doslej neznanih  dimenzijah. V Švici pa so nedavno izdali dovoljenje za gradnjo smučarske povezave med Andermattom in Sedrunom s sedmimi novimi in osmimi nadomestnimi napravami. Razlogi so enaki: povečati dobiček. Stroški izgubljenega naravnega okolja pri tem niso vračunani.

A sobivanje varstva in rabe je vendarle možno. Tako že danes po celotnem alpskem loku najdemo destinacije, kjer so se zavestno odpovedali intenzivnemu zimskemu turizmu, svojo odločitev pa uspešno izvajajo tudi v ekonomskem pogledu. Inovacije v lesni gradnji zvišujejo pomen in vrednost lesa, ki ga je tam v izobilju, in obenem dokazujejo, da se estetika in strokovno ravnanje z naravnimi viri lahko dopolnjujeta. Trgovina s kakovostnimi lokalnimi izdelki z gorskih območij razbremenjuje prevozne osi in spodbuja ohranjanje lokalne kulture in pokrajine.

Opisani primeri dobre prakse ne pomenijo, da je varstvo kot samostojen cilj že odslužilo svojemu namenu. Trajnostna raba mora ostati najpomembnejša prednostna naloga, za to pa potrebujemo usmerjanje, tudi v obliki zavarovanih območij. Naravne vire lahko dolgoročno uporabljamo le, če jih bomo tudi ohranili. Zavarovana območja so zakladnica alpskega bogastva in bilo bi usodno, če bi jih žrtvovali za kratkoročne želje po dobičku.

Katharina Conradin,
direktorica Mountain Wilderness Švica