Stališče: Dobro gre tisti, ki ne pušča sledi

Citat »Dobro gre tisti, ki ne pušča sledi« pripisujejo kitajskemu filozofu Laotseju. V nekaj besedah povzema cilj prometne politike, ki je danes aktualnejši kot kdaj koli prej: mobilnost je nujna — želimo si je in jo potrebujemo. Vendar pa lahko le trajnostno zasnovan, okolju prijazen promet zagotovi, da v občutljivem alpskem življenjskem prostoru ne bomo puščali trajnih posledic.

Že tisočletja se ljudje gibljejo v Alpah in čez njih. Sledi te antropogene mobilnosti pa najdemo šele v najnovejši preteklosti. Odtis našega časa bo še dolgo odmeval.

Vemo, da so alternative možne, in smo se k temu zavezali tudi politično: promet želimo zmanjšati na najmanjšo možno mero. Prevoz blaga naj bi prednostno potekal po železnici prek Alp, aktivne oblike mobilnosti pa naj postanejo privlačna izbira za lokalne in regionalne poti, medtem ko naj se prosti čas in potovanja vse bolj naslanjajo na javni prevoz.

Toda realnost kaže drugačno sliko — v širši javnosti je znakov te »prometne preobrazbe« komaj opaziti. Je razlog strah pred spremembami? Pomanjkanje spodbud? Preplet številnih kriz? Ali pa preprosto odrivanje občutka odgovornosti na stran v imenu udobnega »še gre«?

Priložnosti ter inovativnih pristopov in pobud, s katerimi bi lahko prešli od želja k dejanjem, v zadnjem času ne manjka. Kljub temu pa se zdi, da ura v nacionalni in evropski politiki še vedno tiktaka v preteklosti. Aktivizem pogosto vodi v upor, neukrepanje pa ohranja status quo. Resnica je nekje vmes – potreben je politični pogum za uveljavitev prometnih ukrepov v duhu Alpske konvencije, tudi ob nasprotovanju posameznih interesnih skupin. K temu lahko prispevajo tudi morebitni sodni postopki, ki pomagajo zagotoviti trajno pravno varnost. Le tako bomo za seboj puščali manj sledi.