Obstaja tveganje, da bodo temelji pravne države v razpravah, ki se odvijajo v Avstriji o fenomenu gospodarske lokacije, potonili. Težko izbojevani okoljski standardi in podnebni cilji so pri tem povsem prezrti, opozarja Reinhard Gschöpf, direktor CIPRE Avstrija.

V zadnjih letih, ki so minila v znamenju neoliberalnega razmišljanja, je argument gospodarske lokacije postal zadnja instanca. Na tej točki sta odpovedala tako visoka umetnost politike, ki ni sposobna zagotoviti zaščite usklajenosti interesov, kakor tudi poziv k udejanjanju trajnostnega razvoja, ki bo zagotavljal ravnovesje med okoljem, družbo in gospodarstvom. Z vso močjo je podpore deležno to, kar koristi gospodarski lokaciji, temu  »nadomestnemu božanstvu« 21. stoletja. Ta trend je že sprožil reakcijo, prav tako se kažejo učinki.

Naj si gre za projekte s področja prometa, energetike ali turizma, nihče se ne sprašuje o njihovem smislu, nihče več ne postavlja vprašanja, kolikšna je njihova ekološka cena. Postopki pravne države se prikazujejo kot ovira in nekaj, kar nima nobene koristi. Treba je priznati, včasih resda trajajo leta in leta, a najpogosteje so vzrok nepopolno vloženi projekti. Prednost se daje zakonu o razvoju gospodarskih lokacij, gospodarski lokaciji kot cilju države, odvetniku gospodarske lokacije, razvojnemu svetu za gospodarske lokacije, izjemno pomembnemu seznamu projektov in dovoljenjem, ki se izdajo samodejno, tudi brez zaključenega postopka. So sicer v nasprotju z ustavo in evropskim pravom, a to odgovornih ne skrbi: preden bodo o njih razsodila sodišča, bodo to že zdavnaj uresničena dejstva. To je logika brizantne aktualne zakonodaje, s katero avstrijska zvezna vlada ureja področje razvoja gospodarskih lokacij.

Obstaja nevarnost novih ostrih tehničnih posegov, kar se kaže v primeru, ko denimo okoljska ministrica Elisabeth Köstinger obljublja »hitro pomoč« s sprejetjem novega zakona o razvoju gospodarskih lokacij, na podlagi katerega se bo lahko za potrebe že leta zaustavljenega projekta gradnje elektrarne na Tirolskem lahko začelo izkoriščati skoraj vse neokrnjene ledeniške vodotoke na območju, ki je sicer določeno kot območje miru. In če upoštevamo še dejstvo, da je na Bavarskem obstoj Alpskega načrta po 40 letih uspešnega delovanja ogrozil volilni krč in pa da v Švici razpravljajo o spremembi zakona o ohranjanju narave in pokrajine, ker bi se želeli izogniti izpolnjevanju zahtev, ki jih narekuje nacionalni varstveni status določenih pokrajin in delov narave, potem nam res grozi popoln polom in to na celotnem območju Alp.

Tako enostransko zasnovana agenda je v občutljivem prostoru, kot je alpski, še zlasti neprimerna in to odraža tudi Alpska konvencija. Ni nam treba narediti koraka v preteklo obdobje, ki ga poganja pohlep, nasprotno: potrebujemo več ohranjenega odprtega prostora, več participacije, več kulture sobivanja, več poguma, da bi vendarle zmogli biti zadovoljni z majhnim.