Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Razumeti prostor kot sistem odnosov

Gianluca Cepollaro se zavzema za protorsko načrovanje, ki spodbuja socialno kohezijo © Jot Tagliavini

Gianluca Cepollaro se zavzema za protorsko načrovanje, ki spodbuja socialno kohezijo © Jot Tagliavini

Desetletja je veljalo prepričanje, da so omejenim prostorskim razmerjem podvržena predvsem mesta. A tudi v Alpah so se počasi začeli zavedati, da je prostor omejen vir. Zato bo treba poiskati novo pot, je prepričan Gianluca Cepollaro, direktor Šole za urejanje prostora in pokrajine Step v Trentu v Italiji.

Če opazujemo Alpe od zgoraj, vidimo na dolinskem dnu razpršena in neurejena naselja ter skoraj izumrle ali celo zapuščene gorske vasi. Je politiki prostorskega načrtovanja spodletelo?

Vse krivde ne smemo pripisati samo prostorskemu načrtovanju. Dve stvari sta bili neuspešni ali, bolje rečeno, nista več sprejemljivi. Prva je način, kako razumemo odnos med človekom in naravo v povezavi z obvladovanjem in manipulacijo. Naravo smo spreminjali na otroški način, dokler nismo opazili, da tako ne gre več naprej. Drugič, sektorski pristop reševanja zapletenih problemov je neuspešen. Teh ni mogoče obravnavati samo skozi prizmo enega samega področja.  

Kaj pa so vzroki za ta neuspeh?

Neuspeh je doživel model planiranja, ki temelji na napačnem odnosu med človekom in naravo: to je model izoliranega načrtovalca, ki o preoblikovanju prostorov odloča in ga načrtuje od zgoraj. Neuspešen je model, ki določa linearne procese: nekaj posameznikov na vrhu odloča v imenu ljudi.   

Zakaj se je o pomanjkanju prostora začelo govoriti šele sedaj?

V Alpah, kjer je prostor že zaradi morfoloških razlogov redek naravni vir, se zavedamo dejstva, da imamo težave zaradi rabe prostora, ta je postala preprosto nevzdržna. Danes so ljudje veliko bolj občutljivi na teme, kot so poraba tal ali kakovost zraka. A predno začnemo govoriti o porabi tal, je treba razmisliti o samem pojmu tal kakor tudi o storitvah, ki jih tla zagotavljajo, denimo urejanje ali pa zagotavljanje udobja. Te izginejo, če tla pozidamo. Položaj ni nevzdržen le za dolinska tla, temveč tudi za doline, vezane na intenzivni turizem, ki temelji na prepričanju, da je razvoj lahko brezmejen.    

Katere potrebe ima prebivalstvo glede rabe prostora?

Obstaja potreba po socialni rabi prostora. Izginjanje socialnih vezi vpliva na kakovost prostora. Oblikovanje javnega prostora z namenom, da ga bodo ljudje uporabljali, ne zadostuje. Treba je dognati, kaj je privedlo do tako izrazito individualističnega vedenja ljudi. Kako bi bilo mogoče vnovič povezati niti solidarnosti in splesti nove, kako razumljivo pojasniti, da bodo lahko ljudje spet odkrili veselje do skupnega načrtovanja?

V kolikšnem obsegu je treba na novo opredeliti odnos med prebivalci in prostorom?

Kdo pravi, da mora vsaka občina zgraditi plavalni bazen, igrišče za baseball? Pozneje se še izkaže, da ni dovolj sredstev za vzdrževanje bazena ali pa da je bilo zemljišče, na katerem je bil bazen ta, uporabljeno po nepotrebnem. Zgradimo lahko tudi skupne objekte. Včasih se je prostor obravnaval kot nekaj, kar nam ne pripada. Ni namreč dovolj, da zgradimo objekt, da bi spet aktivirali odnose med prostorom in ljudmi. Najprej moramo prostor začeti dojemati kot sistem odnosov in šele potem bo možna sprememba perspektive pri načrtovanju in upravljanju prostora. To pa bo mogoče le, če se bodo ljudje prepoznali v skupnih vrednotah, ki si jih bodo delili z drugimi, denimo v pokrajini, okolju in prostoru. Ljudje se srečujejo, če imajo enake interese. Prostor je lahko tema, ki jih povezuje, da začnejo uresničevati skupen projekt. 

Kako se lahko strokovnjaki za prostorsko načrtovanje odzovejo na te potrebe?

Prostorski planerji in strokovnjaki za urejanje prostora danes niso več edini, ki se morajo ukvarjati s tem vprašanjem. Povezani so z drugimi in z njimi si izmenjujejo izkušnje in informacije, denimo o izobraževanju. Če pokrajino razumemo kot življenjski prostor, ta ne more biti več izključno v pristojnosti načrtovalcev. Vsak se mora odpovedati delčku svoje specializacije, da bi lahko postal del večje celote.  

Se je torej razumevanje prostorskega načrtovanja spremenilo?

Vloga prostorskega načrtovanja se je spremenila v toliko, da so danes vanj vključeni vsi, ne le strokovnjaki. Pokrajino oblikuje otrok, ki kosa papirja ne bo odvrgel enostavno na tla; družina, ki ločuje odpadke, vpliva na življenjske prostore ravno tako kot načrtovalec prostora, ki začenja svoje delo razumevati kot nekaj, kar ni več ločeno od konteksta, in ki upošteva multifunkcionalnost prostora. Sodelovati moramo z upravljavci, strokovnjaki in tehniki, predvsem pa s šolami.

Kaj potrebujemo, da bi obvladali potekajoče spremembe?

Potrebujemo velike in široko zasnovane naložbe v izobraževanje, saj bomo le tako naredili kakovostni kulturni premik. Politiki so počasi le začeli dojemati, da je verjeti v te teme tudi politično pomembno. Treba je pojasniti, da imajo vsi državljani, tehniki in upravljavci skupen interes za povečanje vrednosti prostora, v katerem živijo. Lahko vidimo, da so politiki začeli razmišljati dolgoročno, da so državljani pripravljeni na odrekanje, da bi gojili preprostejši življenjski slog, in da tehniki začenjajo razumeti, da se pri projektih nikoli ne sme ločiti cilja od načina njihove izvedbe.

Kako urejanje prostora spraviti iz predavalnic in pisarn upravnih organov in ga približati prebivalcem?

Prostorsko načrtovanje se ukvarja z razširjenimi temami, zato so bistvene lastne izkušnje. Pri teh temah se hkrati vsi pojavljamo v vlogi učitelja in učenca. Izobraževanje mora potekati v vmesnih prostorih. Kako? Prvič, opustiti je treba stare, šolmoštrske didaktične pristope. Človekov razum se ne uči na povelje in pod nadzorom. Drugič, opustiti je treba prekomerno specializirane pristope, ki sami nimajo nobenega vpliva. Narava ne ravna tako, kot je opisano v univerzitetnih študijskih programih. Zato bo treba odstraniti neskladje med odtujenim in na različne discipline porazdeljenim znanjem na eni strani in globalnimi medsektorskimi problemi na drugi strani. Tretjič, priznati bo treba razsežnost čustev in medsebojnih odnosov, ki obstajajo v vsakem učnem procesu in procesu spreminjanja. Vzpostaviti moramo odnos med nami in mišljenjem drugih.

Pa nam bo namesto spodbujanja konkurence uspelo vzpostaviti prostor sodelovanja?

Uspeti nam bo moralo, da se skupaj usedemo za isto mizo in to s ciljem, da hočemo poiskati rešitev in se začnemo zavedati, da smo vsi del iste celote. Iščemo lahko rešitve, ki bodo med seboj povezale kakovost življenja, socialno kohezijo in ustrezne oblike razvoja. Konflikt bi morale usmerjati te tri točke. Velik korak naprej je že dejstvo, da se spoprimemo s konflikti, saj se ti pogosto namenoma potlačijo. Velik del odgovornega ravnanja s pokrajino in rabo življenjskega prostora je povezan z vzgojo za obvladovanje konfliktov. 

Kje so meje participativnega procesa načrtovanja?

Kaj sploh je participacija? To je izmenjava različnih mnenj, ki so legitimna in so lahko tudi razlog za nastanek spora. Participativni procesi, ki so posledično konfliktni procesi, lahko privedejo do ne ravno optimalnih rešitev, torej nikoli ne privedejo do najboljše rešitve, lahko pa spodbudijo kreativne odločitve. Pogosto je participacija le preventivna retorika, ki želi pospešiti uresničevanje projektov in že sprejetih odločitev. Taka participacija je kozmetična participacija. In kozmetična participacija je polna retorike in izrazov, kot so „Da.“ in „V redu, vsi se strinjamo“. Prepričana je v dosego dogovora in konfliktom pušča bolj malo manevrskega prostora. Nasprotno pa prava participacija uporablja lastno metodo, lasten prostor. Lahko je učinkovita, če poveže vertikalno dimenzijo, torej moč in vodenje, s horizontalno dimenzijo, da se prisluhne drugemu in da se mu posveti pozornost. Če hočem sodelovati, moram biti obveščen, biti moram sposoben poslušati ter se tudi spustiti na konfliktno področje, če želim sprožiti pogajalske procese.  

V Italiji je trenutno govor o tem, kako pomembno je, da se deželam zagotovi avtonomija, saj naj bi to spodbudilo njihovo vitalnost. Pa lahko avtonomna dežela bolje načrtuje svoj prostor?

Da, o tem sem prepričan. Pri tem mislim na zmožnosti dežele za samoupravljanje, ki presegajo institucionalne procese in ki so bili na nekaterih alpskih območjih izredno uspešne. Ključne teme, s katerimi naj se ukvarja avtonomija posameznega območja, morajo biti prostor, pokrajina in okolje. To pa zahteva izkazovanje čuta za odgovornost. Avtonomija zahteva zavezanost skupnosti, ki je uspešna le, če se prepoznamo v skupnih vrednotah in skupnih projektih v prihodnje.

Kako vidite območje Alp čez deset let?

Predstavljam si, da bo obstajala drugačna možnost za ponovno uporabo, prestrukturiranje in regeneracijo razpoložljivih virov. Predstavljam si, da bo več pozornosti posvečene krepitvi sinergij med posameznimi temami, ki se danes obravnavajo posebej. Predstavljam si, da bodo številni otroci in mladi gledali na stvari drugače kot generacije pred njimi. 

Cristina Dalla Torre, Mladinski svet, CIPRA International in CIPRA Italija



EKONOMIST, KI JE TRDNO NA TLEH

Gianluca Cepollaro je od leta 2009 direktor Šole za urejanje prostora in pokrajine Step v okviru TSM – Trentino School of Management. Po študiju ekonomije na Univerzi v Neaplju se je poklicno posvetil izobraževanju in raziskovanju razvoja organizacij. V letih od 1999 do 2008 je bil docent na Fakulteti za ekonomske znanosti Univerze v Trstu. Gianluca Cepollaro se ukvarja večinoma z odgovornim ravnanjem s pokrajino, prostorom in okoljem, z upravljanjem izobraževalnih ustanov in z razvojnimi procesi na področju dela in organizacij.

www.tsm.tn.it (it)


shranjeno pod: