Image caption:

Rafting v dolini Soče v Sloveniji: gnečo urejajo z dovolilnicami. (c) Dolina Soče

Zaradi objave fotografij na družabnih omrežjih je cerkvica Ranui v južnotirolski dolini Val di Funes/Vilnösstal čez noč postala najbolj iskan fotografski motiv za goste iz vseh delov sveta, kar pa je občutno preveč za ozko dolino. Gnečo želijo zdaj v dolini obvladovati tudi s pomočjo tehničnih naprav, kot je vrtljiv križ z vgrajenim števcem, in z ureditvijo foto-točke. Cesto do cerkvice so zaprli, zdaj do nje vodi nova pešpot. Uvedli so parkirnino, v dolino pa se je mogoče vsako uro pripeljati tudi z avtobusom. Poleg tega so izdali brošuro v angleškem in kitajskem jeziku.

Turizem je v zadnjih nekaj letih doživel hiter razmah tudi v dolini Soče. »Iz napak, ki smo jih storili v preteklosti, smo se veliko naučili,« je pojasnil Viljam Kvalič, direktor javnega zavoda za turizem Dolina Soče. Naj gre za rafting, ribolov, supanje ali soteskanje: da ne bi preobremenili domače narave, morajo zdaj gostje pred vstopom na reko za izvajanje posameznih športnih dejavnosti kupiti ustrezno dovolilnico in jo pokazati na vstopnih in izstopnih točkah.

Na poti po digitalnem prostoru

»Kljub vsej dobri volji lahko upravljanje obiskovalcev vendarle doseže tudi meje lastne vzdržljivosti,« je opozorila opozarja Carolin Scheiter iz Narodnega parka Berchtesgaden v Nemčiji. Ena od znanih vplivnic je, denimo, pred časom objavila fotografijo in prelet drona nad "naravnim neskončnim bazenom" pri slapu Königsbach na enem od zavarovanih območij na Bavarskem in kmalu zatem je kraj obiskalo na stotine ljudi, ki so za sabo puščali kupe odpadkov in poteptano vegetacijo. V nacionalnem parku so postavili opozorilne table in znake, začeli ozaveščevalno kampanjo na družbenih medijih, objavili so videoposnetke in nagovorili ljudi. »Resda smo dobili veliko všečkov, žal pa se ti v naravnem okolju ne obnesejo. Nazadnje smo morali dostop do lokacije prepovedati,« je dejala Carolin Scheiter.

V Naravnem parku Nagelfluhkette si veliko obetajo od digitalnih naravovarstvenih nadzornikov – med njimi je tudi Florian Heinl, ki opozarja na problematične objave. Naslednji korak bi lahko bila tudi uvedba avtomatiziranih nadzornikov ali pa klepetalnih robotov, ki bi znali pojasniti, zakaj se v določenih razmerah ni pametno odpraviti na planinsko turo ipd. Naravni park si za to prizadeva skupaj s pobudo Digitaliziraj planet in Univerzo v Bayreuthu. »Vse skupaj je zelo zahteven proces, a kot je videti, se bomo v spletnih okoljih gibali vse pogosteje,« je prepričan Heinl.

O projektu speciAlps2

Delavnica Na poti brez puščanja sledi je bilo prvo mednarodno srečanje v okviru vsealpskega projekta speciAlps2, v katerem štiri pilotne regije v praksi preizkušajo ukrepe za usmerjanje obiskovalcev: Naravni park Tirolski Lech/A, Kamniško-Savinjske Alpe/SLO, visokogorska vas Balme/I in Bad Reichenhall/D. Projekt izvajata CIPRA International in Omrežje občin Povezanost v Alpah, finančno pa ga podpira nemško Zvezno ministrstvo za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost (BMU).