Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Elementarno, ogroženo

26.08.2021
Čista voda, onesnažen zrak, zdravi gozdovi – stanje ohranjenosti habitatov naravnega in antropogenega nastanka se pogosto kaže že v malem.
Image caption:
Alpski kozliček (Rosalia alpina) – celotna preobrazba v enega najatraktivnejših hroščev na območju Alp traja tudi do pet let. © Peter Krimbacher wiki commons

Voda – o rakih in delcih

Potočne postranice so kot noht veliki pokazatelji sprememb v kakovosti vode. Naseljujejo tudi gorske potoke, kjer se jih v čisti in hladni vodi na enem kvadratnem metru gnete na tisoče, pomagajo pri razgradnji organskih snovi, kot je listje, in so vir hrane številnim ribam. Potočne postranice so občutljive na onesnažene vode in njihova prisotnost oziroma odsotnost v vodi potokov in rek nam pove, ali je voda onesnažena ali ni. Mali prebivalci potokov so zaradi aktualnosti problematike pesticidov in gnojil deležni večje pozornosti. Vnos onesnaževal močno ogroža zlasti manjše potoke na kmetijskih zemljiščih, s tem pa seveda tudi potočne postranice, ribe in druge vrste.

Mikroplastika nastaja kot posledica drobljenja večjih kosov plastike, delovanja UV-žarkov ali bakterij – gre za mikroskopsko majhne delce v velikosti od 0,0001 do 5 mm, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Pojav mikroplastike v vodotokih našega planeta je znana težava, raziskave pa zdaj kažejo, da so jo odkrili tudi na odmaknjenih ledenikih, saj se prenaša tudi po zraku. Tudi navdušeni pohodniki so tisti, ki drobne delce v gore zanesejo sami v obliki mikrovlaken, ki se sproščajo iz športnih oblačil ali pri trenju med podplati pohodniških čevljev in skalnatimi ali kamnitimi tlemi – v precejšnjih količinah so jih znanstveniki milanske univerze odkrili na ledenikih v dolini Val di Sole. Projekta, kot sta Stop the ALPs becoming Plastic Mountains Evropskega raziskovalnega inštituta v Torinu/I, in ozaveščevalna kampanja Refill your bottle, ki poteka na pogorju Ploseberga (Bressanone/Brixen, Italija), poskušata zaščititi visokogorsko alpsko okolje, eno zadnjih v Evropi, ki še ni povsem prepredeno s plastičnimi delci.

Zrak – o raznolikosti simbioze

Lišaji obstajajo v številnih barvah in oblikah: lahko so sijoče oranžni in usnjasti, strupeno zeleni in trobentaste oblike ali pa srebrno sivi in košati. So organizmi, zgrajeni iz gliv in alg, ki živijo v simbiozi, in obenem pomembni bioindikatorji, saj so pokazatelji čistega zraka v okolju, če so v takem okolju navzoči. Na svetu okoli 25.000 vrst lišajev naseljuje najbolj neprijazne kraje, na primer gole skalnate podlage. Številni skorjasti lišaji, ki so bili v preteklosti pogosti, so danes zaradi žveplovega dioksida postali redki ali so celo izginili. Več kot polovica lišajev, ki se pojavljajo v Nemčiji, je uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst. Tudi v Švici raziskujejo ogroženost lišajev, ki rastejo na drevesih in zemlji.

V Alpah so v okviru čezmejne študije dokazali obstoj 3.163 vrst lišajev in v ta namen vzpostavili LICHALP, obsežno spletno bazo podatkov o vseh doslej poznanih vrstah alpskih lišajev in njihovi geografski razširjenosti, ki vključuje tudi bogato slikovno gradivo. Zbrane informacije bodo omogočile učinkovitejše raziskovanje in boljši vpogled v posledice podnebnih sprememb in stopnjo onesnaženosti okolja v višjih nadmorskih višinah.

Gozd – o življenju v mrtvem lesu

Alpski kozliček – prepoznamo ga po kovinsko modro-sivem podolgovatem telesu in krilih s črno-belo obrobljenimi pegami, v dolžino pa doseže nekaj centimetrov – postaja vse redkejša živalska vrsta. Stara bukova hlodovina, iz katere se plazi, ter odlomljene veje in trhla debla, ki ležijo na tleh, dajejo videz slabo oskrbovanga gozda, a za majhnega hrošča so še kako pomemben habitat. Primer za to je podnebno odporen, zdrav in vrstno bogat gozd. Odmrle veje in deli dreves v krošnjah, epifitski lišaji, dupline – vse to so manjše anomalije, znaki staranja dreves, ki tvorijo drevesne mikrohabitate. Pri varstvu biotske raznovrstnosti v gospodarskih gozdovih je zato v ospredju predvsem ohranjanje tovrstnih struktur, saj lahko zlasti propadajoči les zagotavlja občutno več mikrohabitatov kot živa drevesa.

Življenjski prostor alpskega kozlička so najpogosteje stara, velika bukova drevesa, ki so ugodna za razvoj zaroda. A prav v tem razvojnem stadiju v lesu živeče ličinke večino dreves posekajo. Alpskega kozlička opazimo, ko se pri iskanju prisojnih leg, plazi mimo koralastega bradovca, snežno bele glive nenavadne, koralaste oblike, katere rastišča so odrli štori, debla ali veje. Ta vrsta glive pomaga v gozdovih odstranjevati odmrlo organsko maso, pa tudi ustvarjati življenjski prostor za druge organizme, kot so žuželke, ki živijo v trhlem lesu, ali žolne, ki si v bolna drevesa lažje izdolbejo gnezdilna dupla.

Poleg podnebnih sprememb in monokultur gozdu škodi tudi preveč pikolovsko upravljanje. Če je le možno, se odmrla drevesa ne bi smela odstranjevati, saj se le tako lahko ohranijo primerni življenjski prostori za živa bitja, kot so koralasti bradovec, alpski kozliček in številni drugi organizmi. Projekt širjenja ozaveščenosti o pomenu nege gozda GozdNega, ki je zaživel na pobudo CIPRE Slovenija, želi zato lastnike gozdov navdušiti za inovativni model upravljanja gozdov, ki spodbuja podnebno odpornost in ohranja vrstno pestrost gozdnih sestojev.