Novice
Zadovoljstvo, eksistenca in kakovost življenja brez rasti? Model stalne rasti je zvodenel
08.06.2010
/
Jürg Minsch
Dokler se povečuje blaginja, postaja svet navidezno čedalje boljši. Kakšna je cena omenjenega razvoja, so se do sedaj spraševali le redki - do trenutka, ko se je sistem zrušil. Prva pokušina je bila gospodarska kriza, ki je po eni strani posamezna območja Alp uvrstila med poražence, po drugi strani pa Alpam kot celoti ponuja, da se uvrstijo med zmagovalce, če se bodo le spopadle z nekaterimi izzivi.
Image caption:
Zadovoljstvo, eksistenca in kakovost življenja brez rasti? © Thomas Gerersdorfer - www.steirisches-gold.at
Image caption:
CIPRA pripravlja ugodna tla za nove ideje v alpskem prostoru CIPRA je septembra lani v Gamprinu/FL organizirala letno konferenco s pomenljivim naslovom: Rast na vse kriplje in pretege - Alpe v iskanju sreče. Koncept izbrane teme je zastavila široko: vanjo je vključila pogled na globalne krogotoke in načine delovanja, po drugi strani pa se je osredotočila na Alpe, kjer ti krogotoki prihajajo do izraza, in tako prek različnih ravni spodbudila dialog. Okoli 200 udeleženk in udeležencev, ki so prišli iz vseh alpskih držav, je konferenco zelo pozitivno sprejelo. Izkazalo se je, da med njimi vlada enotno prepričanje: če se želimo izviti iz prisile rasti, potrebujemo nove ideje za zadovoljstvo, eksistenco in kakovost življenja. CIPRA je najpomembnejše ugotovitve konference povzela v obliki tez. Na konferenci je bila med drugim postavljena zahteva po novi usmeritvi gospodarske politike, ki mora v ospredje postaviti ekološko davčno reformo in novo podnebno politiko. Regionalni gospodarski krogotoki morajo nadomestiti prevladujočo prisilo rasti. Odprava presežnih kapacitet in odstranitev predimenzionirane infrastrukture ne smeta biti več tabu. Nasprotno pa bo treba za regije, ki jih je zajel proces krčenja, razviti pozitivno zastavljene vizije, pri katerih bosta namesto rasti najpomembnejša cilja blaginja in sreča. CIPRA poleg tega zahteva spremembo sedanjih trendov pri rabi naravnih virov in pokrajine, kjer poleg lastne pobude potrebujemo v prihodnji razvoj usmerjeno alpsko zunanjo politiko, ki b zagotavlja ustrezne okvirne pogoje in politike na nacionalni ravni, v Evropski uniji in v globalnem merilu. Alpska konvencija lahko pri tem prispeva h globalnemu vladanju in upravljanju (global governance) ter h globalni regulativni in strukturni politiki (gl. uokvirjeno besedilo na str. 15). Barbara Wülser (CIPRA International www.cipra.org/sl/jf09) © CIPRA International
Prizadevanje za vedno večjo blaginjo ima v našem kulturnem krogu velik pomen. Morda je to celo sestavni del človeške narave. Dejstvo je, da se je blaginja kot prvotna osebna želja vedno bolj spreminjala v politično zahtevo: sodobna država si je naložila dolžnost, da skrbi za rastočo blaginjo. Osebna želja je tako dejansko postala pravica.
Od leta 1950 dalje je rast začela postajati osrednji gospodarsko-politični cilj, vedno višji družbeni proizvod pa magični kazalec. In to z dobrimi razlogi: po drugi svetovni vojni se je bilo treba izogniti pomanjkanju in Evropi zagotoviti mir. Pri tem smo sledili - in to še vedno počnemo - modelu blaginje in napredka, ki dopušča vedno večje obremenjevanje okolja, zlasti v svetovnem merilu, ter z njim povezane socialne, politične in ekonomske probleme. Dejansko je blaginja industrijsko razvitega sveta osnovana na poceni naravi ter nemoči ljudi v tako imenovanem tretjem svetu in njihovi sposobnosti prenašati trpljenje.
Cena je visoka
Posebno problematičen vidik omenjene blaginje je "politika cenenega osrednjega vira". Recept se glasi: doseganje gospodarske rasti s pocenitvijo proizvodnih dejavnikov. Sodobna država bo storila skorajda vse, da bo omogočila čim bolj neovirano izkoriščanje narave, in sicer s ceneno energijo, cenenimi surovinami, cenenim odstranjevanjem odpadkov, ceneno mobilnostjo, velikokopotezno izrabo prostora in cenenimi tehnološkimi tveganji. Instrumentarij, potreben za izvajanje teh ukrepov, je mnogovrsten. Posredne in neposredne pocenitve, kot so davčne oprostitve in olajšave, subvencije in omejitve odgovornosti, so le vrh ledene gore. Negativni zunanji učinki povečevanja blaginje, denimo uničevanje okolja ali socialna nepravičnost, se preprosto prezrejo.
Poleg neposrednega učinka rasti deluje taka praksa protekcionistično. Odgovorna je za pocenitev domače proizvodnje v primerjavi s proizvodnjo zlasti v državah v razvoju. Poleg prefinjene, a zelo učinkovite sodobne oblike protekcionizma so še vedno prisotni ukrepi zapiranja trga, kot so omejitve uvoza, uvozne carine, izvozne subvencije in subvencionirane garancije za tveganja pri izvoznih poslih in investicijah. Le-ti so v sedanjih kriznih časih še intenzivnejši.
Nič čudnega torej, če se obremenjevanje okolja in ekonomske razlike v globalnem kontekstu še naprej povečujejo kljub vsem dobronamernim politikam, kot so okoljska, razvojna ali socialna politika, ki poskušajo napake naknadno popraviti ali ublažiti.
Demokracija in tržno gospodarstvo v defenzivi
Na našem planetu postaja vse tesneje! Poleg tega se postavlja vprašanje: ali je vse probleme, povezane s pomanjkanjem, mogoče rešiti konstruktivno in miroljubno ali pa se bodo ti vedno bolj sprevračali v konflikte?
Ravno sedaj, ko sta kot mehanizma za inovacije in reševanje problemov še posebno popularna, sta demokracija in tržno gospodarstvo prešla v defenzivo. Demokratični in tržnogospodarski model je izzvan z avtoritativnim modelom tržnega gospodarstva, ki ga med drugimi uveljavlja Kitajska. Obenem novejše ankete kažejo, da demokracija in njene ustanove pri prebivalstvu dramatično izgubljajo verodostojnost in družbeno soglasje. Isto velja za tržno gospodarstvo glede na nepravilnosti na finančnih trgih in gospodarsko krizo. Tak je kratek oris našega sedanjega modela blaginje in rasti - da ga je treba ponovno vzeti pod drobnogled, ni dvoma.
Kakšne možnosti imajo Alpe?
V kolikšni meri pa tematika rasti zadeva Alpe in jih postavlja pred izziv? Očitno na omenjeno vprašanje ni preprostega odgovora. Nedvomno so določeni kraji in regije imeli koristi od tradicionalne rasti. Le-ti sedaj občutijo posledice gospodarske krize, kar še posebno velja za (obrobne) regije, ki so že doslej bile žrtev rasti. Þe pogledamo Alpe kot celoto, je očitno, da so kot občutljiv ekosistem v celoti žrtev spirale rasti. Zlasti so prizadete zaradi ekoloških sprememb, ki imajo seveda posledice za gospodarstvo in družbeno življenje v Alpah.
Očitno je dvoje: prvič, v Alpah idealne poti do sreče v smislu zadovoljstva, eksistence in kakovosti življenja ni. Drugič, manjši popravki in prilagoditve dosedanjega modela razvoja ne zadostujejo. Potrebna je korenita preusmeritev. Zaradi specifične topografije, obširnih naravnih območij in deloma omejenih potencialov se Alpe ponujajo kot vzorčna regija za uveljavitev nujno potrebnih novih konceptov življenja. Bomo krizo izkoristili kot priložnost za prenovo?
Od leta 1950 dalje je rast začela postajati osrednji gospodarsko-politični cilj, vedno višji družbeni proizvod pa magični kazalec. In to z dobrimi razlogi: po drugi svetovni vojni se je bilo treba izogniti pomanjkanju in Evropi zagotoviti mir. Pri tem smo sledili - in to še vedno počnemo - modelu blaginje in napredka, ki dopušča vedno večje obremenjevanje okolja, zlasti v svetovnem merilu, ter z njim povezane socialne, politične in ekonomske probleme. Dejansko je blaginja industrijsko razvitega sveta osnovana na poceni naravi ter nemoči ljudi v tako imenovanem tretjem svetu in njihovi sposobnosti prenašati trpljenje.
Cena je visoka
Posebno problematičen vidik omenjene blaginje je "politika cenenega osrednjega vira". Recept se glasi: doseganje gospodarske rasti s pocenitvijo proizvodnih dejavnikov. Sodobna država bo storila skorajda vse, da bo omogočila čim bolj neovirano izkoriščanje narave, in sicer s ceneno energijo, cenenimi surovinami, cenenim odstranjevanjem odpadkov, ceneno mobilnostjo, velikokopotezno izrabo prostora in cenenimi tehnološkimi tveganji. Instrumentarij, potreben za izvajanje teh ukrepov, je mnogovrsten. Posredne in neposredne pocenitve, kot so davčne oprostitve in olajšave, subvencije in omejitve odgovornosti, so le vrh ledene gore. Negativni zunanji učinki povečevanja blaginje, denimo uničevanje okolja ali socialna nepravičnost, se preprosto prezrejo.
Poleg neposrednega učinka rasti deluje taka praksa protekcionistično. Odgovorna je za pocenitev domače proizvodnje v primerjavi s proizvodnjo zlasti v državah v razvoju. Poleg prefinjene, a zelo učinkovite sodobne oblike protekcionizma so še vedno prisotni ukrepi zapiranja trga, kot so omejitve uvoza, uvozne carine, izvozne subvencije in subvencionirane garancije za tveganja pri izvoznih poslih in investicijah. Le-ti so v sedanjih kriznih časih še intenzivnejši.
Nič čudnega torej, če se obremenjevanje okolja in ekonomske razlike v globalnem kontekstu še naprej povečujejo kljub vsem dobronamernim politikam, kot so okoljska, razvojna ali socialna politika, ki poskušajo napake naknadno popraviti ali ublažiti.
Demokracija in tržno gospodarstvo v defenzivi
Na našem planetu postaja vse tesneje! Poleg tega se postavlja vprašanje: ali je vse probleme, povezane s pomanjkanjem, mogoče rešiti konstruktivno in miroljubno ali pa se bodo ti vedno bolj sprevračali v konflikte?
Ravno sedaj, ko sta kot mehanizma za inovacije in reševanje problemov še posebno popularna, sta demokracija in tržno gospodarstvo prešla v defenzivo. Demokratični in tržnogospodarski model je izzvan z avtoritativnim modelom tržnega gospodarstva, ki ga med drugimi uveljavlja Kitajska. Obenem novejše ankete kažejo, da demokracija in njene ustanove pri prebivalstvu dramatično izgubljajo verodostojnost in družbeno soglasje. Isto velja za tržno gospodarstvo glede na nepravilnosti na finančnih trgih in gospodarsko krizo. Tak je kratek oris našega sedanjega modela blaginje in rasti - da ga je treba ponovno vzeti pod drobnogled, ni dvoma.
Kakšne možnosti imajo Alpe?
V kolikšni meri pa tematika rasti zadeva Alpe in jih postavlja pred izziv? Očitno na omenjeno vprašanje ni preprostega odgovora. Nedvomno so določeni kraji in regije imeli koristi od tradicionalne rasti. Le-ti sedaj občutijo posledice gospodarske krize, kar še posebno velja za (obrobne) regije, ki so že doslej bile žrtev rasti. Þe pogledamo Alpe kot celoto, je očitno, da so kot občutljiv ekosistem v celoti žrtev spirale rasti. Zlasti so prizadete zaradi ekoloških sprememb, ki imajo seveda posledice za gospodarstvo in družbeno življenje v Alpah.
Očitno je dvoje: prvič, v Alpah idealne poti do sreče v smislu zadovoljstva, eksistence in kakovosti življenja ni. Drugič, manjši popravki in prilagoditve dosedanjega modela razvoja ne zadostujejo. Potrebna je korenita preusmeritev. Zaradi specifične topografije, obširnih naravnih območij in deloma omejenih potencialov se Alpe ponujajo kot vzorčna regija za uveljavitev nujno potrebnih novih konceptov življenja. Bomo krizo izkoristili kot priložnost za prenovo?
Instagram
LinkedIn