Novice
Gospodarska rast spodjeda energijsko učinkovitost
21.12.2007
/
Hanspeter Guggenbühl
Svet boleha za posledicami podnebnih sprememb. Večja energijska učinkovitost bi lahko to bolezen sicer ublažila, vendar pa naraščajoča potrošnja veèinoma nevtralizira učinkovito delovanje tega »zdravila«. Potrošnja zahteva zadosti virov, kar pa lahko dosežemo le pod pogojem, da gospodarstvo odrešimo pritiska, ki ga povzroča njegova stalna rast.
Podnebne spremembe so globalni problem. Odločilna je količina emisij toplogrednih plinov, ki se v svetovnem merilu kopičijo v ozračju in s tem krepijo učinek tople grede. Pri tem prevladuje CO2 (ogljikov dioksid), ki nastaja pri izgorevanju nosilcev energije, ki vsebujejo ogljik (npr. premog, nafta, zemeljski plin), saj ta predstavlja kar 80 % vseh emisij. Podnebne spremembe so torej tesno povezane z vedno večjo svetovno porabo premoga, nafte in zemeljskega plina. Omenjeni nosilci energije so namreč v strukturi celotne svetovne rabe energije udeleženi z okoli 80 %.
Prispevek Alp pri emisijah toplogrednih plinov
Þeprav manjši, so Alpe del globalnega sveta. V kolikšni meri je območje Alp soodgovorno za nastajanje globalnih podnebnih sprememb, je v številkah težko izraziti: nimamo namreč statističnih podatkov, s katerimi bi lahko izmerili, kolikšna je količina toplogrednih plinov, ki "uhajajo" z alpskega območja in so jih - kar sicer ni isto - proizvedli prebivalci Alp.
Kljub temu lahko grobo ocenimo, kolikšen delež zavzemajo Alpe pri globalnih emisijah CO2 in s tem pri osrednjem delu toplogrednih plinov, če predpostavimo, da 13,6 mio. ljudi, ki živijo v Alpah, povzroča na osebo ravno tolikšne količine emisij CO2 kot prebivalci v drugih regijah alpskih držav. V skladu s to oceno je prebivalstvo Alp odgovorno le za 0,4 % svetovnih emisij CO2. Vsekakor je 13,6 mio. prebivalcev Alp le 0,2 % svetovnega prebivalstva, kar pomeni, da posamezen prebivalec Alp povzroči dvakrat toliko emisij CO2 kot en sam prebivalec v svetovnem povprečju.
Izkaže se, da Alpe k podnebnim spremembam v absolutnem pogledu sicer ne prispevajo veliko, v relativnem pogledu pa prispevajo nadpovprečno veliko.
Alpe v nevarnosti
Po drugi strani bi lahko podnebne spremembe Alpe nesorazmerno bolj prizadele. Tako je bila v zadnjih desetletjih rast povprečnih temperatur na območju Alp veliko višja, kot je svetovno povprečje. Segrevanje ozračja pospešuje izginjanje ledenikov, povzroča pomikanje snežne meje in meje permafrosta v višje predele, vedno pogostejši so izredni vremenski dogodki, kot so močne padavine, viharji itd., zaradi močnih padavin pri visoki meji sneženja prihaja do poplav, blatnih tokov in skalnih podorov.
Za omilitev posledic podnebnih sprememb so potrebne gospodarske in politične spremembe, seveda pa alpske regije - kljub Alpski konvenciji in protokolu o energiji - lahko le pogojno vplivajo na podnebno politiko. To namreč oblikujejo predvsem države same.
Razvoj v alpskih državah
Kakšne so torej razmere v posameznih alpskih državah, podpisnicah Alpske konvencije, torej v Avstriji, Franciji, Italiji, Lihtenštajnu, Monaku, Nemčiji, Sloveniji in Švici?
Skupne vrednosti za gornje države je statistično lažje zagotoviti kot vrednosti samo za alpske regije. In pri tem ne gre za decimalke. Konkretno to pomeni, da pogodbenice Alpske konvencije na globalni ravni prispevajo približno 7 % emisij CO2. Količina emisij CO2 na osebo v omenjenih državah je zopet še enkrat večja od svetovnega povprečja.
Vse alpske države so podpisale Protokol o izvajanju Alpske konvencije na področju energije in Kjotski protokol o varstvu podnebja. Monako (tako kot ZDA in Avstralija) Kjotskega protokola ni ratificiral in zanj ta dokument ni zavezujoč. V 1. členu protokola o energiji se pogodbenice zavezujejo, da "bodo na območju izvajanja Alpske konvencije ustvarjale okvirne razmere in sprejemale konkretne ukrepe za varčevanje z energijo za njeno proizvodnjo, prenos, distribucijo in rabo, da bi ustvarile energetske razmere za trajnostni razvoj v skladu z obremenitvami, ki so sprejemljive za alpski prostor; s tem bodo pogodbenice pomembno prispevale k varstvu prebivalstva in okolja, ter varovanju virov in podnebja."
Protokol o energiji torej ne predvideva nikakršnih količinskih omejitev.
Nekoliko bolj konkreten je Kjotski protokol, s katerim se vse alpske države razen Monaka zavezujejo, da bodo v obdobju 2008-2012 emisije toplogrednih plinov zmanjšale povprečno za 8 % glede na izhodiščno leto 1990. V okviru porazdelitve bremen sta alpski državi Nemčija in Avstrija že izrazili svojo pripravljenost, da bosta emisije zmanjšali za več kot dogovorjenih osem odstotkov, medtem ko so obveznosti drugih držav, med njimi tudi Francije in Italije, sedaj zmanjšane.
Kar zadeva izpolnjevanje obveznosti povprečno osemodstotnega zmanjšanja emisij glede na leto 1990, so se posamezne države do leta 2006 različno odrezale.
Nemčija je količino toplogrednih plinov v primerjavi z izhodiščnim letom 1990 že zmanjšala za 18 % in s tem predčasno izpolnila cilj Kjotskega protokola. Pri tem ji je bil "v pomoč" gospodarski zlom vzhodnega dela Nemčije, zaradi česar se je močno zmanjšala količina CO2 glede na leto 1990, veliko pa je prispevalo tudi nadomeščanje premoga v proizvodnji električne energije z zemeljskim plinom, ki ima manjšo vsebnost ogljika, in vetrna energija. V Franciji so doslej dosegli 1 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, v Sloveniji 0,8 %. Količina emisij je sicer v obeh državah pod ravnijo izhodiščnega leta 1990, a še daleč od kjotskih ciljev.
Nasprotno pa rezultati iz Švice, Lihtenštajna, Italije in Avstrije kažejo negativen razvoj v politiki reševanja podnebnih sprememb. Švica je od leta 1990 emisije toplogrednih plinov povečala za 1 %, Lihtenštajn za 6 %, Italija za 11 % in Avstrija za 16 %: štiri države z največjim deležem prebivalstva in površine na območju Alp, danes v ozračje ne spustijo manj, temveč celo več toplogrednih plinov kot leta 1990! Na ta način - tako kažejo napovedi - ne bodo dosegle cilja Kjotskega protokola, tj. zmanjšanja emisij vseh toplogrednih plinov za 8 % v ciljnem obdobju 2008-2012.
Večina znanstvenikov, ki raziskujejo podnebje, priznava, da Kjotski protokol še zdaleč ne zadostuje, da bi bilo mogoče občutno zaustaviti podnebne spremembe. A kot je videti, skromnega cilja ne dosegajo niti države, ki so podpisale Alpsko konvencijo, pri čemer je Nemčija zaradi posebnega položaja izjema. Kaj je vzrok za tako slab rezultat?
Rast izničuje učinkovitost
Ni mogoče trditi, da evropske in zlasti alpske države niso storile ničesar, da bi zmanjšale emisije CO2. V večini držav danes gradijo hiše, ki na kvadratni meter bivalne površine porabijo občutno manj energije kot hiše, zgrajene v šestdesetih letih. Tudi avtomobilski motorji so učinkovitejši. Večja je tudi raba obnovljivih virov energije, npr. lesa in vetrne energije, ki nadomeščajo premog ali zemeljski plin. Zlasti Nemčija in Avstrija močno spodbujata rabo vetrne energije, Avstrija tudi rabo lesa.
A še hitreje kot energijska učinkovitost se povečuje obseg zemljišč, namenjenih stanovanjski funkciji, ali pa vedno večje število novih in še večjih avtomobilov. Širijo se tudi druge vrste proizvodnje in potrošnja blaga, storitev in potovanj, pri čemer Kjotski protokol milostno ne omenja velike količine emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo potovanja z letalom. To pomeni, da sta gospodarska rast, merjena na podlagi bruto domačega proizvoda (BDP), in rast potrošnje presegli rast učinkovitosti.
Avstrija, alpska država z največjo rastjo količine emisij toplogrednih plinov, je pri tem zabeležila tudi največjo gospodarsko rast glede na stanje iz izhodiščnega leta 1990, sledi pa ji Francija. Najmanjšo gospodarsko rast od leta 1990 dalje beležijo Švica, Italija in Nemčija.
V takem položaju obstajata dve možnosti: ali bomo energijsko učinkovitost povečali v znatno večji meri kot doslej ali pa zmanjšali gospodarsko rast in rast potrošnje. Druga možnost seveda zahteva zagotavljanje zadostnosti virov oz. oskrbe, torej spremembo našega ravnanja v smer skromnosti.
Učinkovitost in zadostnost sta torej ključni zahtevi, če želimo kot celoto varovati ne le podnebje, temveč tudi celotno okolje. Seveda je to lažje reči kot storiti, kajti tudi največje povečanje energijske učinkovitosti nekoč trči ob fizikalne meje. In zadostnost, ki vodi k manjši potrošnji, ni združljiva z obstoječim gospodarskim sistemom in tudi s političnega vidika za večino ni sprejemljiva. Kajti vse vlade sanjajo o "nepretrgani, trajni gospodarski rasti" in seveda jih je le težko pridobiti za nepretrgano in trajno stopnjo zmanjševanja. Še težje bi bilo strategijo zadostnosti uporabiti v državah, ki so daljše obdobje v fazi gospodarskega nazadovanja in bi sedaj legitimno želele nadoknaditi zamujeno.
Lokalni primeri poučni za preobrat na globalni ravni
Rezultat je naravnost porazen:
Þe bi želeli vpliv Alp izraziti v številkah, se ta suče pod enim odstotkom. Varstvo podnebja na območju Alp zato v svetovnem merilu ne seže daleč v svet.
Globalni razvoj gre v napačno smer. Celo v navidezno naprednih in glede podnebja ozaveščenih državah, podpisnicah Alpske konvencije skupaj s protokolom o energiji in Kjotskega protokola, se poraba energije in tudi emisije toplogrednih plinov niso zmanjšale, marveč močno povečale.
Glavni vzrok za to je gospodarska rast ter potrošnja energijsko intenzivnega blaga in storitev, gospodarska rast, ki je doslej presegla povečanje energijske in okoljske učinkovitosti.
Za lajšanje problematike, ki jo povzročajo strategije rasti in jih uporabljajo vse države, "politična zdravilna zel" še ni zrasla.
Bilo pa bi napačno, če bi sedaj na podlagi te ne preveč optimistične analize sklepali, da je delovanje na lokalni ravni nesmiselno. Da bi bilo mogoče obrniti globalni trend, so potrebni dobri, poučni primeri na lokalni ravni. Poleg tega velja: kdor ukrepa preventivno na lokalni ravni, na podnebne spremembe sicer ne vpliva usodno, je pa zato bolje pripravljen na negativne učinke, ki povzročajo pomanjkanje naravnih virov, npr. zemeljskega plina, vode ali rodovitnih tal.
S tega vidika so lokalni projekti na področju varstva podnebja, pa naj si bo to v Alpah, savanah ali metropolah, popolnoma smiselni in pomembni.
Prispevek Alp pri emisijah toplogrednih plinov
Þeprav manjši, so Alpe del globalnega sveta. V kolikšni meri je območje Alp soodgovorno za nastajanje globalnih podnebnih sprememb, je v številkah težko izraziti: nimamo namreč statističnih podatkov, s katerimi bi lahko izmerili, kolikšna je količina toplogrednih plinov, ki "uhajajo" z alpskega območja in so jih - kar sicer ni isto - proizvedli prebivalci Alp.
Kljub temu lahko grobo ocenimo, kolikšen delež zavzemajo Alpe pri globalnih emisijah CO2 in s tem pri osrednjem delu toplogrednih plinov, če predpostavimo, da 13,6 mio. ljudi, ki živijo v Alpah, povzroča na osebo ravno tolikšne količine emisij CO2 kot prebivalci v drugih regijah alpskih držav. V skladu s to oceno je prebivalstvo Alp odgovorno le za 0,4 % svetovnih emisij CO2. Vsekakor je 13,6 mio. prebivalcev Alp le 0,2 % svetovnega prebivalstva, kar pomeni, da posamezen prebivalec Alp povzroči dvakrat toliko emisij CO2 kot en sam prebivalec v svetovnem povprečju.
Izkaže se, da Alpe k podnebnim spremembam v absolutnem pogledu sicer ne prispevajo veliko, v relativnem pogledu pa prispevajo nadpovprečno veliko.
Alpe v nevarnosti
Po drugi strani bi lahko podnebne spremembe Alpe nesorazmerno bolj prizadele. Tako je bila v zadnjih desetletjih rast povprečnih temperatur na območju Alp veliko višja, kot je svetovno povprečje. Segrevanje ozračja pospešuje izginjanje ledenikov, povzroča pomikanje snežne meje in meje permafrosta v višje predele, vedno pogostejši so izredni vremenski dogodki, kot so močne padavine, viharji itd., zaradi močnih padavin pri visoki meji sneženja prihaja do poplav, blatnih tokov in skalnih podorov.
Za omilitev posledic podnebnih sprememb so potrebne gospodarske in politične spremembe, seveda pa alpske regije - kljub Alpski konvenciji in protokolu o energiji - lahko le pogojno vplivajo na podnebno politiko. To namreč oblikujejo predvsem države same.
Razvoj v alpskih državah
Kakšne so torej razmere v posameznih alpskih državah, podpisnicah Alpske konvencije, torej v Avstriji, Franciji, Italiji, Lihtenštajnu, Monaku, Nemčiji, Sloveniji in Švici?
Skupne vrednosti za gornje države je statistično lažje zagotoviti kot vrednosti samo za alpske regije. In pri tem ne gre za decimalke. Konkretno to pomeni, da pogodbenice Alpske konvencije na globalni ravni prispevajo približno 7 % emisij CO2. Količina emisij CO2 na osebo v omenjenih državah je zopet še enkrat večja od svetovnega povprečja.
Vse alpske države so podpisale Protokol o izvajanju Alpske konvencije na področju energije in Kjotski protokol o varstvu podnebja. Monako (tako kot ZDA in Avstralija) Kjotskega protokola ni ratificiral in zanj ta dokument ni zavezujoč. V 1. členu protokola o energiji se pogodbenice zavezujejo, da "bodo na območju izvajanja Alpske konvencije ustvarjale okvirne razmere in sprejemale konkretne ukrepe za varčevanje z energijo za njeno proizvodnjo, prenos, distribucijo in rabo, da bi ustvarile energetske razmere za trajnostni razvoj v skladu z obremenitvami, ki so sprejemljive za alpski prostor; s tem bodo pogodbenice pomembno prispevale k varstvu prebivalstva in okolja, ter varovanju virov in podnebja."
Protokol o energiji torej ne predvideva nikakršnih količinskih omejitev.
Nekoliko bolj konkreten je Kjotski protokol, s katerim se vse alpske države razen Monaka zavezujejo, da bodo v obdobju 2008-2012 emisije toplogrednih plinov zmanjšale povprečno za 8 % glede na izhodiščno leto 1990. V okviru porazdelitve bremen sta alpski državi Nemčija in Avstrija že izrazili svojo pripravljenost, da bosta emisije zmanjšali za več kot dogovorjenih osem odstotkov, medtem ko so obveznosti drugih držav, med njimi tudi Francije in Italije, sedaj zmanjšane.
Kar zadeva izpolnjevanje obveznosti povprečno osemodstotnega zmanjšanja emisij glede na leto 1990, so se posamezne države do leta 2006 različno odrezale.
Nemčija je količino toplogrednih plinov v primerjavi z izhodiščnim letom 1990 že zmanjšala za 18 % in s tem predčasno izpolnila cilj Kjotskega protokola. Pri tem ji je bil "v pomoč" gospodarski zlom vzhodnega dela Nemčije, zaradi česar se je močno zmanjšala količina CO2 glede na leto 1990, veliko pa je prispevalo tudi nadomeščanje premoga v proizvodnji električne energije z zemeljskim plinom, ki ima manjšo vsebnost ogljika, in vetrna energija. V Franciji so doslej dosegli 1 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, v Sloveniji 0,8 %. Količina emisij je sicer v obeh državah pod ravnijo izhodiščnega leta 1990, a še daleč od kjotskih ciljev.
Nasprotno pa rezultati iz Švice, Lihtenštajna, Italije in Avstrije kažejo negativen razvoj v politiki reševanja podnebnih sprememb. Švica je od leta 1990 emisije toplogrednih plinov povečala za 1 %, Lihtenštajn za 6 %, Italija za 11 % in Avstrija za 16 %: štiri države z največjim deležem prebivalstva in površine na območju Alp, danes v ozračje ne spustijo manj, temveč celo več toplogrednih plinov kot leta 1990! Na ta način - tako kažejo napovedi - ne bodo dosegle cilja Kjotskega protokola, tj. zmanjšanja emisij vseh toplogrednih plinov za 8 % v ciljnem obdobju 2008-2012.
Večina znanstvenikov, ki raziskujejo podnebje, priznava, da Kjotski protokol še zdaleč ne zadostuje, da bi bilo mogoče občutno zaustaviti podnebne spremembe. A kot je videti, skromnega cilja ne dosegajo niti države, ki so podpisale Alpsko konvencijo, pri čemer je Nemčija zaradi posebnega položaja izjema. Kaj je vzrok za tako slab rezultat?
Rast izničuje učinkovitost
Ni mogoče trditi, da evropske in zlasti alpske države niso storile ničesar, da bi zmanjšale emisije CO2. V večini držav danes gradijo hiše, ki na kvadratni meter bivalne površine porabijo občutno manj energije kot hiše, zgrajene v šestdesetih letih. Tudi avtomobilski motorji so učinkovitejši. Večja je tudi raba obnovljivih virov energije, npr. lesa in vetrne energije, ki nadomeščajo premog ali zemeljski plin. Zlasti Nemčija in Avstrija močno spodbujata rabo vetrne energije, Avstrija tudi rabo lesa.
A še hitreje kot energijska učinkovitost se povečuje obseg zemljišč, namenjenih stanovanjski funkciji, ali pa vedno večje število novih in še večjih avtomobilov. Širijo se tudi druge vrste proizvodnje in potrošnja blaga, storitev in potovanj, pri čemer Kjotski protokol milostno ne omenja velike količine emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo potovanja z letalom. To pomeni, da sta gospodarska rast, merjena na podlagi bruto domačega proizvoda (BDP), in rast potrošnje presegli rast učinkovitosti.
Avstrija, alpska država z največjo rastjo količine emisij toplogrednih plinov, je pri tem zabeležila tudi največjo gospodarsko rast glede na stanje iz izhodiščnega leta 1990, sledi pa ji Francija. Najmanjšo gospodarsko rast od leta 1990 dalje beležijo Švica, Italija in Nemčija.
V takem položaju obstajata dve možnosti: ali bomo energijsko učinkovitost povečali v znatno večji meri kot doslej ali pa zmanjšali gospodarsko rast in rast potrošnje. Druga možnost seveda zahteva zagotavljanje zadostnosti virov oz. oskrbe, torej spremembo našega ravnanja v smer skromnosti.
Učinkovitost in zadostnost sta torej ključni zahtevi, če želimo kot celoto varovati ne le podnebje, temveč tudi celotno okolje. Seveda je to lažje reči kot storiti, kajti tudi največje povečanje energijske učinkovitosti nekoč trči ob fizikalne meje. In zadostnost, ki vodi k manjši potrošnji, ni združljiva z obstoječim gospodarskim sistemom in tudi s političnega vidika za večino ni sprejemljiva. Kajti vse vlade sanjajo o "nepretrgani, trajni gospodarski rasti" in seveda jih je le težko pridobiti za nepretrgano in trajno stopnjo zmanjševanja. Še težje bi bilo strategijo zadostnosti uporabiti v državah, ki so daljše obdobje v fazi gospodarskega nazadovanja in bi sedaj legitimno želele nadoknaditi zamujeno.
Lokalni primeri poučni za preobrat na globalni ravni
Rezultat je naravnost porazen:
Þe bi želeli vpliv Alp izraziti v številkah, se ta suče pod enim odstotkom. Varstvo podnebja na območju Alp zato v svetovnem merilu ne seže daleč v svet.
Globalni razvoj gre v napačno smer. Celo v navidezno naprednih in glede podnebja ozaveščenih državah, podpisnicah Alpske konvencije skupaj s protokolom o energiji in Kjotskega protokola, se poraba energije in tudi emisije toplogrednih plinov niso zmanjšale, marveč močno povečale.
Glavni vzrok za to je gospodarska rast ter potrošnja energijsko intenzivnega blaga in storitev, gospodarska rast, ki je doslej presegla povečanje energijske in okoljske učinkovitosti.
Za lajšanje problematike, ki jo povzročajo strategije rasti in jih uporabljajo vse države, "politična zdravilna zel" še ni zrasla.
Bilo pa bi napačno, če bi sedaj na podlagi te ne preveč optimistične analize sklepali, da je delovanje na lokalni ravni nesmiselno. Da bi bilo mogoče obrniti globalni trend, so potrebni dobri, poučni primeri na lokalni ravni. Poleg tega velja: kdor ukrepa preventivno na lokalni ravni, na podnebne spremembe sicer ne vpliva usodno, je pa zato bolje pripravljen na negativne učinke, ki povzročajo pomanjkanje naravnih virov, npr. zemeljskega plina, vode ali rodovitnih tal.
S tega vidika so lokalni projekti na področju varstva podnebja, pa naj si bo to v Alpah, savanah ali metropolah, popolnoma smiselni in pomembni.