Ur. - Narava ne upošteva meja zavarovanih območij ali državnih meja. Gradnja cest in naselij ali drugi posegi v naravno okolje ali krajino vodijo v razdrobljenost habitatov živalskih in rastlinskih vrst, njihova izmenjava in selitev sta kar naprej izpostavljena različnim oviram. Med vsemi poznanimi razlogi za vedno manjšo vrstno pestrost v Evropi je razdrobljenost naravnih habitatov in krajine eden najodločilnejših dejavnikov. Je posledica neposrednega uničevanja biotopov, a tudi izgube funkcionalnosti razkosanih in ne nazadnje pogosto popolnoma izoliranih habitatov.

Cilj je vzpostavitev ekološke povezanosti v celotnem alpskem prostoru
K vsemu temu naj bi pripomogla ekološka povezanost na celotnem alpskem območju in zunaj tega območja. Biotska raznovrstnost alpskega sveta, edinstvena v Evropi, se lahko dolgoročno ohrani le, če bo dejansko prišlo do izmenjave med populacijami in habitati. S to problematiko se že od leta 2002 dalje ukvarja posebno delovno telo, ki ga sestavljajo predstavniki organizacij CIPRA, Mreža zavarovanih območij v Alpah (ALPARC), Mednarodni znanstveni odbor za raziskovanje Alp (ISCAR) in Alpski program pri WWF.
Omenjene organizacije pripravljajo večji projekt, v okviru katerega nameravajo v praksi izvesti konkretne ukrepe, ki bodo vodili v večjo prehodnost meja in ovir, ki jih je ustvaril človek. Konkretno gre za ohranitev ali ponovno vzpostavitev med seboj povezanih mrež habitatov in ekoloških povezovalnih elementov ter za zagotavljanje njihove funkcijske sposobnosti v krajini. Ustvariti bo treba povezavo med določenimi naravnimi in sonaravnimi življenjskimi prostori, ki so pomembni za vrstno pestrost.

Življenju prijazno oblikovane površine
Poleg osrednjih območij, ki so dejanski življenjski prostor živalskih in rastlinskih vrst, so tovrstne povezave ključni element ekološke mreže in se med seboj lahko zelo razlikujejo, vendar pa imajo vse nekaj skupnega: flori in favni mora biti omogočeno, da jih kot selitvene poti uporabljata brez težav. Primeri za to so biokoridorji (koridorji za divjad), kmetijska zemljišča v ekstenzivni rabi, sonaravni in renaturirani vodotoki, sistemi živih meja itd. Skratka, potrebujemo površine, ki so oblikovane življenju prijazno in kjer harmoničnega sobivanja človekove rabe in narave nič ne ovira.
čeprav Alpe v svoji celoti tvorijo med seboj povezan naravni prostor, obstajajo znotraj tega gorskega masiva izrazite lokalne in regionalne razlike, zato bo treba posamezne pobude tako na lokalni kot tudi na regionalni ravni uskladiti in jih združiti v vsealpski, enotni strategiji za vzpostavitev povezanosti med biotopi.

Delo na poskusnih območjih
V predhodnem projektu, ki bo trajal poldrugo leto, bodo tako štirje projektni partnerji pripravili seznam, ki bo povzel najpomembnejše obstoječe in potencialne ukrepe, na podlagi katerih bo vzpostavljena vsealpska ekološka povezanost. Ta seznam bo v različnih regijah služil kot pregled nad razpoložljivimi možnostmi in kot pomoč pri odločanju glede sprejemanja rešitev, ki bodo prilagojene razmeram.
Z delom naj bi se že v času predhodnega projekta začelo na nekaterih poskusnih območjih, saj bi tako lahko z ozirom na veliki projekt zbrali prve izkušnje z uresničevanjem ekološke povezanosti v praksi. Z lokalnimi nosilci projekta bodo tekla posvetovanja, deležni bodo tudi podpore, pridobljene izkušnje pa bodo vključene v metodologijo večjega projekta, ki se bo izvajal kasneje. Konkretno delo naj bi že potekalo na izbranih pilotnih območjih. S tem bodo štirje projektni partnerji poskušali ohraniti elemente za skupni vsealpski okvir in posamezne pobude združiti v skupno alpsko podobo. Prav tako bo treba določiti vse povezave, ki so pomembne za ekološko povezanost na celotnem alpskem območju. Aktivno delovanje na področju odnosov z javnostmi zlasti na politični ravni naj bi pripomoglo, da bi ekološki kontinuum sprejeli na vsealpskem območju.

Sodelovanje z Alpsko konvencijo
Na 9. alpski konferenci okoljskih ministric in ministrov alpskih držav in EU novembra 2006 je bilo sklenjeno, da bo Alpska konvencija poskrbela za vzpostavitev t.i. platforme ekološke povezanosti. V okviru platforme bodo intenzivno sodelovali vsi štirje partnerji.
Prva seja je bila že marca 2007. Le v primeru, da bo prepričevanje alpskih držav in EU o nujnosti ekološkega kontinuuma uspešno, se bodo leta 2009 v okviru večjega projekta začele izvajati konkretne naloge. In prav to je cilj projekta, če ne želimo, da bi ekološka povezanost ostala le črka na papirju, temveč da bi bila v konkretni obliki vzpostavljena na vsealpski ravni v krajini.