Alpska konvencija je mednarodna pogodba o varstvu Alp, ki pomeni edinstven primer mednarodnega varovanja kakega gorstva. Okvirna konvencija je v Sloveniji v veljavi od leta 1995, njeni izvedbeni protokoli pa od leta 2004. Za Slovenijo, kjer v območje konvencije sodi tretjina ozemlja, hribovito naravo s podobnimi lastnostmi pa ima približno 70 odstotkov ozemlja, pomeni uveljavitev konvencije posebno priznanje dosedanjim naporom pri ohranjanju gorskih območij, hkrati pa spodbudo za naprej. Kljub temu pa priložnosti, ki jih konvencija pomeni za trajnostni lokalni razvoj alpskega sveta v Sloveniji, niso v celoti izkoriščene, pogosto so celo nepoznane. Alpska konvencija v Sloveniji na lokalni ravni do danes namreč še ni zaživela v tolikšni meri, kot je bilo načrtovano ob njeni ratifikaciji. Trajnostni razvoj v slovenskem alpskem svetu sicer ni nekaj novega, saj življenje v gorah samo po sebi pomeni neprestano usklajevanje človekovih potreb z naravnimi možnostmi. Po drugi strani pa se je način življenja v gorskem svetu tako spremenil, da je nekdanje sožitje človeka z naravo in naravnimi procesi prišlo v navzkrižje s potrošniškim vidikom gospodarskega in družbenega razvoja, ki terja nenehno gospodarsko rast, četudi na račun nosilnih sposobnosti okolja. Alpska konvencija omogoča vključitev sodobnih izzivov in priložnosti v vsakdanje življenje gorskih skupnosti na trajnosten način. Zato je skrajni čas, da vsebina, priložnosti in izzivi izvajanja Alpske konvencije postanejo kar najbolje poznani čim večjemu krogu deležnikov razvoja na lokalni ravni, da bi se potenciali lokalnih pobud povezali z usmeritvami za trajnostni razvoj alpskega prostora.