Širitve smučišč se nadaljujejo: Riedberger Horn v Nemčiji, območje les Vans v Chamrousse ali Vallon du Lou Saint Martin de Belleville, Francija. Poleg tega pa še vspostavitev povezave med smučišči Hinterstoder - Höss in Wurzeralm na Zgornjem Avstrijskem in Montagne des Vans in Vallon du Lou v Franciji, ter propadel projekt ustanovitve narodnega parka Adula v Švici (gl. besedilo v okvirju): alpske pokrajine in naravovarstvena območja so se vnovič znašla v središču gospodarskih, ekoloških in družbenih interesov. To za visokogorski del sveta, za katerega je značilna gosta poselitev in kjer je raba prostora v turistične namene najintenzivnejša, resda ni nič novega, nov pa je pojav mediatizacije konfliktov, ki presega lokalne, regionalne in celo nacionalne meje.

V takem prepletu interesov in prepričanj si nasproti stojita dva različna ekonomska modela: prvi že tradicionalno izhaja iz (sektorskega) ločevanja med turizmom in varstvom narave, najvišji cilj pa je ustvarjanje gospodarske vrednosti. Modelu, ki temelji na (kratkoročni) gospodarski rasti, se z gibanji, kot sta zeleno gospodarstvo (green economy) in sonaravni turizem, ter z njunim razumevanjem že nekaj let odpirajo nove možnosti. Gre za varovanje naravnih in kulturnih virov ter njihovo namensko uporabo za potrebe turizma. Povsem drugačen model pa lahko danes opažamo v številnih pobudah na lokalni ravni, kjer tovrstne strategije v ospredje vseh današnjih gospodarskih teženj postavljajo dolgoročno blaginjo ljudi in narave, o izključni turistični usmerjenosti gospodarstva pa dvomijo.

Trg je tisti, ki odloča

V prvem, splošno razširjenem modelu se gospodarski akterji poskušajo na spremembe na tržišču odzvati z uveljavljenimi poslovnimi modeli in s tem povezanimi inovacijami produktov. Osrednje mesto zavzema krepitev vrednosti narave, kulture in pokrajine v Alpah ter njihovih ekosistemskih storitev za domače prebivalce in turiste. Poraba slednjih bi morala ustvarjati dodano ekonomsko vrednost. Za alpske regije to pomeni usmerjenost v gospodarsko rast, deloma hudo konkurenco med destinacijami posameznih regij in potrebo po stalni (tehnološki) inovativnosti.

Cilj sonaravnega turizma pa je z novimi oblikami ponudbe in storitvami odpreti tržne segmente, ki imajo močan potencial, npr. za t. i. silver agers ali pa pripadnike generacije Y. Ekonomski potencial sonaravnega turizma je ocenjen kot zelo močan, saj izpolnjuje trenutne potrebe in emocionalne želje urbane družbe po pustolovskih dejavnostih, športnih dosežkih ali svobodi, pa tudi želje po upočasnitvi, zdravju in vrnitvi k naravi. Seveda nima vsaka alpska regija istih naravnih in turističnih potencialov. Sonaravni turizem zato ne more odpraviti vseh težav, s katerimi se ubadajo periferna podeželska območja v Alpah, kot so v to prepričani mnogi.

Več kot 1000 zavarovanih območij v Alpah ima v današnjih strategijah, ki temeljijo na gospodarski rasti, odločilno vlogo, saj varujejo naravno okolje pred (pre)močnimi ekonomskimi, infrastrukturnimi in turističnimi vplivi ter s tem zagotavljajo razpoložljivost naravnih in kulturnih značilnosti za turistično trženje in rabo (v smislu edinstvene prodajne prednosti). Čeprav sonaravni turizem ne zahteva obsežnih investicij, virov in infrastrukture, je treba tudi na tem področju opredeliti uravnovešeno razmerje med varstvom in rabo. Sedanji trendi in nove oblike ponudbe bi lahko postali množičen pojav, kot npr. alpsko smučanje v zadnjih letih.

V središču pozornosti je skupna blaginja

Marsikje v Alpah se pojavlja drugačen ekonomski model, v katerem lokalne pobude obvladujejo sektorsko ločevanje med turizmom in varstvom narave. Aktualnih izzivov se lotevajo z daljnovidnim, etičnim in spoštljivim odnosom do narave, gospodarstva in lokalne skupnosti; v središču vseh prizadevanj je skupno blaginjo (gl. stran 10). Pri tem za razvoj ne obstaja splošno veljaven in prenosljiv model, temveč gre za raznovrstne lokalne, demokratične in participativne pristope in procese. To za turizem pomeni upočasnitev trženja in razvoja ponudbe, a tudi zmanjšanje njegovega pomena v korist drugim gospodarskim panogam. Zaradi take družbene preobrazbe morda v (daljni) prihodnosti ne bi bilo več potrebe po zavarovanih območjih. Vendar pa širjenje modela, v katerem ima osrednje mesto skupno, javno dobro, ovira predvsem dejstvo, da se storitve in učinki danes na splošno merijo s kazalci tradicionalnega modela gospodarske rasti, kot je npr. število prenočitev. Zato je doslej o tem uspelo prepričati politiko le poredkoma.

Dominik Cremer-Schulte, Alparc

Park Adula: Propadel projekt ali vendarle vmesna zmaga?

Novembra 2016 se je na referendumu osem od sedemnajstih občin kantonov Ticino in Graubünden izreklo proti ustanovitvi drugega švicarskega narodnega parka. Če bi referendum uspel, bi se – na svetovni ravni prva – demokratično legitimna ustanovitev narodnega parka lahko zapisala v zgodovino, tako pa zahtevana večina ni bila dosežena, predvsem v občinah, katerih del bi ležal v jedrni coni novega parka. Z referendumsko odločitvijo je bilo izničenih šestnajst let intenzivnih priprav in prizadevanj. V regiji pod goro Piz Adula, kjer živi okoli 14.000 prebivalcev, je očitno prevladal strah pred omejitvami, paternalističnim odnosom in spremembami.

V smislu participativnega projekta je bil park Adula tako pobuda kot tudi vizionarski instrument, kar bi se odražalo v novem, voluntarističnem varstvu narave, ki bi ga izvajalo lokalno prebivalstvo, vendar je projekt propadel zaradi svoje oznake (label) in zastarele miselnosti. Po drugi strani pa je mogoče odločitev, ki je bila izražena z glasovanjem, razumeti tudi kot eno od stopenj dolgotrajnega procesa, v katerem se spreminja družbeno razumevanje odnosa med naravo in gospodarstvom.

www.umweltgeschichte.uni-klu.ac.at (de, en)