Gospa Grabherr, javnost danes migracije pogosto povezuje izključno z begunci. Kje iskati razlog za to pomensko zožitev?

V Avstriji, Nemčiji, Švici, morda tudi v Italiji, se zdi povsem jasno, da je vprašanje begunstva v ospredju zaradi dogajanja v zadnjih letih. A tisti, ki jim spomin seže nekoliko dlje in se ozrejo na minuli desetletji, vedo, da to ni res. Naša projektna enota okay.zusammen leben ni bila ustanovljena zato, da bi reševala vprašanje migracij beguncev, temveč se posveča vprašanju naknadnega vključevanja oseb, ki že dlje časa živijo pri nas.

V Vorarlbergu smo imeli zelo intenzivne tokove ekonomske migracije, kar sicer velja tudi za Švico in Nemčijo. Pričakovali smo, da vsi ti ljudje ne bodo za vedno ostali tukaj, na to se nismo kaj posebej pripravljali. Okoli leta 2000 pa je v nemško govorečih državah prišlo do spremembe paradigme: ugotovili smo, da so številni migranti vendarle ostali pri nas, ravno tako njihovi potomci. Imate prav, v zadnjih treh letih se je v evropskih državah močno povečala osredotočenost na migracije beguncev. Nisem prepričana, da bodo take razmere v naslednjih petih do desetih letih še vedno iste, vse to je močno povezano s potekom dogodkov.

V čem se migracije v alpskem prostoru razlikujejo od migracij na drugih območjih?

Zgodovinsko gledano so Alpe prostor, ki je ljudi več stoletij silil, da so se iz njega odselili, saj ni mogel vseh nahraniti. To je tudi prostor, od koder so ljudje odšli, ker so imeli znanja in spretnosti, ki so bili iskani drugje. Iz takih tokov priseljevanja in odseljevanja so izšli plodni procesi. Sočasno z industrializacijo so tudi posamezni predeli alpskega prostora postali območja, na katera se ljudje priseljujejo, po drugi strani pa danes obstajajo predeli, od koder ljudje odhajajo, zato je priseljevanje zanje pomembno.  

Kje so regionalne razlike, ko se rešuje vprašanje priseljevanja?

Vorarlberg, če ga navedemo kot primer, ima močno razvito industrijo in to vpliva tudi na mentaliteto prebivalcev, tu se problemi vključevanja rešujejo zelo pragmatično. Podjetja so razvila formativno sposobnost razlage teh družbenih procesov. Ta segment gospodarstva dobro ve, da ga brez migracij ne bi bilo, kar pa ne pomeni, da regija ne bi imela težav pri integracijskih procesih. Odpirajo se vprašanja, kot so npr., kdo sme tukaj graditi, ali bomo živeli v državi skupaj z muslimani, kaj storiti z islamskimi organizacijami, minareti, mošejami? Vse, kar je sicer značilno za procese vključevanja, npr. nesoglasja med priseljenci in večinskim prebivalstvom, se dogaja tudi v Vorarlbergu. Izvajamo pa politiko, ki je pozorna na to, da prebivalstvo s tem ni preobremenjeno in da ne prihaja do prepogostih konfliktov.

Pred dvema, tremi leti, ob začetku zadnjega velikega begunskega vala, sem opravljala delo svetovalke za župane in županje na avstrijskem Koroškem. Opazila sem razlike med njimi in njihovimi vorarlberškimi kolegi, ki imajo s tovrstnimi procesi večdesetletne izkušnje. Izkušnje pomagajo in so zelo pomembne, zlasti izkušnje, ki kažejo na to, da probleme obvladujemo.

V nekaterih delih alpskega območja so vprašanja domovine, vere in nacionalne identiteta močno razdvajajoča. Ali je to povezano s pomanjkanjem izkušenj?

Podoba kulture in civilizacije kot tanke jabolčne lupinice nad razbeljenim kaosom, če si sposodimo besede Friedricha Nietzscheja, velja načeloma za vse ljudi in družbene skupine in s tem tudi za vse regije. V nas se skriva oboje, pekel in nebesa, od okvirnih pogojev pa je odvisno, kateri od njiju se bo pojavil v večjem obsegu. Gre za institucije, stabilnost, demokracijo, nosilce odgovornosti. Če se nosilci političnih odločitev ne ukvarjajo s procesi sprememb, aktivno civilno družbo, dobrimi demokratičnimi strukturi in gospodarskimi vprašanji ljudi, če zanemarijo probleme, potem s tem omogočijo prosto pot akterjem, ki delujejo na ravni predsodkov, pred katerimi pa, in to je treba poudariti tudi z vzgojnega vidika, nihče ni imun. Ne bodimo preveč samozadovoljni, stvari je treba najprej urediti pri sebi.

Kaj menite o izjavi, da se morajo priseljenci in njihovi otroci v lokalno okolje dobro vključiti?

Glede na moj siceršnji kritičen pogled na jezik mi taka enostranska izjava sploh ni všeč. Če pa bi se ta navezovala na učinkovite ukrepe vključevanja in na dobre programe sprejema, bi se z njo strinjala. Poznam namreč ljudi, ki živijo tukaj in so že druga ali tretja generacija priseljencev, imajo lastno podjetje, govorijo pristno narečje, igrajo nogomet v domačem klubu, so člani vodstva islamskega društva – in ne morejo več slišati besede vključevanje. Kajti v trenutku, ko nekje začnejo razpravljati o religiji, postanejo »tujci«. Določenih dinamik človeškega ravnanja ne moremo odpraviti, kar pomeni, da se bo v primeru, ko je nekdo že tukaj, nekdo drug pa pride na novo, moral bolj potruditi tisti, ki pride ... Mislim celo, da počnemo nekaj narobe, ko mislimo, da pa od prišlekov ne moremo pričakovati, da si bodo prizadevali za vključitev v lokalno okolje. Prav tako ravnamo napačno, če jim stalno preprečujemo prihod, ne nudimo pomoči ali jih zavestno zavračamo.

Pogosto govorite o osebah »z dvema kulturnima identitetama«, ki se počutijo doma v več različnih krajih. S katerimi izzivi se spoprijemajo ti ljudje?

Če pogledamo proces vključevanja, gre dolgoročno gledano tudi za procese prilagajanja: na področju izobrazbe in prebivanja, na trgu dela. Procesi so uspešni, ko med skupinami ne zaznavamo več velikih razlik. Čustvena raven pa je že bolj zapletena. Kako si to predstavljamo? Ali menimo, da se priseljenci ne smejo več zanimati za politiko svoje domovine? Da ne smejo čustveno zavzemati svojih stališč, ko živijo pri nas? Da morajo na vse to pozabiti, če želijo, da bodo resnično sprejeti? Poglejte, kako se včasih odvijajo razprave. Islamsko pokopališče v Vorarlbergu se le počasi povečuje, kajti prva generacija priseljencev želi biti pokopana v domovini in šele druga generacija bo tukaj pokopana v večjem številu. To se celo v časopisnih komentarjih tolmači kot zavračanje dejstva, da zdaj živijo v Vorarlbergu. Ljudi, tudi tiste iz druge generacije, ki so se naselili tukaj, konfliktne situacije spomnijo, da obstaja le ena možnost – sprejeti je treba vse ali nič. To ne ustreza nobeni identiteti, še posebno ne identiteti ljudi, ki nočejo zanikati svojih starih staršev, ko se naselijo tukaj. Zato so pomembni pojmi, kot so »ljudje dveh kulturnih identitet« ali »ljudje več kulturnih identitet«.

Poudarjate, da se konfliktom ne smemo izogibati. Ali povzroča uspešna vključitev še več konfliktov?

Seveda. Odprta in svobodna družba ne pozna procesov vključevanja, ki bi potekali brez konfliktov. A tudi sami potrebujemo drugačen pristop do reševanja konfliktov. To pomeni, da moramo postati trdnejši, vzdržljivejši, da pa moramo tudi pogledati, kateri okvirni pogoji obstajajo. Nemški sociolog Aladin El-Mafaalani zagovarja tezo o paradoksu integracije. Ta pravi, da uspešna vključitev v lokalno okolje povzroči nove konflikte, saj se pojavijo nove skupine prišlekov, ki se želijo vključevati in soodločati. Študije, denimo, kažejo, da konflikti zaradi gradnje mošej na lokalni in občinski ravni privedejo do sprememb. Družbena klima se lahko potem v nekem kraju spremeni in to na bolje, kar zadeva sobivanje njegovih prebivalcev. Matthias Rohe, ki raziskovalno preučuje islam in je strokovnjak za religijsko pravo, je že leta 2005 predvidel mnoge od današnjih konfliktov, povezanih z vključevanjem islama kot religije. Da bi se lahko nova verska skupnost organizacijsko uspešno vključila, pa je tudi stvar zakonodaje in predpisov.   

Je vključevanje priseljencev v velikih mestih lažje kot v alpskih vaseh?

Politika vključevanja je bila dolgo mišljena le za urbano okolje, danes je to drugače. Sploh ni dvoma o tem, da imajo manjši kraji neverjeten potencial za vključevanje v družbo. V manjšem kraju se težje umakneš in že na začetku potrebuješ občutno več stikov, kar proces vključevanja zelo pospeši. Enostavneje bi bilo umakniti se kot pa imeti opravka z ljudmi, ki ne govorijo istega jezika. V velikem mestu je več prostora in priložnosti za umik.

Po drugi strani pa velika mesta ponujajo neizmerne možnosti, da se lahko na pot podaš s tem, kar prinašaš s seboj. V mestih tako obstaja veliko več struktur, ki so priložnost za vključevanje, ima pa mesto prednosti tudi v organizacijskem smislu. Kar poskusite organizirati jezikovne tečaje na podeželju, kjer v vsakem kraju živijo morda tri osebe migrantskega porekla in ni dobrih javnih avtobusnih povezav! Tako mesta kot podeželje imajo torej možnosti, prednosti in pomanjkljivosti.

Z Evo Grabherr se je pogovarjal Michael Gams.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru