Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

So vetrne elektrarne primerne za Slovenijo? (2.del)

Foto: Thinkstock

V prvem prispevku septembra 2020 smo predstavili hrup vetrnih elektrarn (VE), ki škoduje zdravju, dobremu počutju in kakovosti bivanja prebivalcev. Odsotnost predpisov glede hrupa VE spravlja prebivalce v brezpraven položaj, kar potrjujejo tudi opisane domače izkušnje. Te lastnosti VE so bile doslej zanemarjene.

Prav to nas navaja na nujnost, da tudi VE kot industrijske naprave obravnavamo celovito, holistično, torej z več vidikov. Zaradi VE nastajajo industrijske cone sredi narave, v hribovitem svetu, z izsekavanjem gozdov, izravnavo terena in izgradnjo prometnic za izjemne tovore. Take degradacije narave in okolja v hribovitem svetu doslej nismo poznali. Ali naj prebivalci, okolje in narava nosijo škodljive posledice premalo pretehtanih odločitev?

Kakšno vlogo naj bi imele VE v Sloveniji? Zniževanje CO2 ?

Ali gre pri VE za pozitiven ali negativen razvoj na področju novih virov električne energije? Brez kritičnega odnosa do razvojnih usmeritev ni napredka, saj nas evforija, še posebno v tehniki, lahko zapelje v slabe odločitve. O preteklih zablodah se lahko poučimo v publikaciji EEA (2001) (European Environmental Agency – Evropska agencija za okolje): Pozne lekcije iz zgodnjih svaril: previdnostno načelo 1896-2000 (ARSO, 2004).  Leta 2013 je izšel drugi zvezek (EEA, Vol. II): Late lessons from early warnings: science, precaution, innovation. Slovenskega prevoda še ni. Previdnostno načelo je na razpolago javnosti v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1, 8.člen), da ga argumentirano uporabi, tudi v povezavi z Aarhuško konvencijo.  

A obnašamo se kot v preteklosti, opozorila ne zaležejo. Tako je leta 2009 dr. J. Etherington, ki je poučeval ekologijo na Univerzi Wales, napisal knjigo: The Wind Farm Scam, An Ecologist's Evaluation (v prevodu: Prevara z vetrnimi polji, Ovrednotenje ekologa). V njej kritično obravnava vetrne elektrarne, ki ne morejo izpolniti vloge, ki jim jo pripisuje politika. Da, politika, ne stroka. Vzpostavili smo sistem verovanja v obnovljive vire, ki ga tehnika ne podpira. Ali ni dovolj poučen primer Nemčije, ki jo politika daje za zgled po številu vetrnih elektrarn? A jim ogljikovega dioksida ne uspe zmanjševati.

Pozno lekcijo na področju vetrnih elektrarn in njihovega političnega ''Energiewende'' (v prevodu: Energijski preobrat) v Nemčiji doživljajo torej kar v sedanjiku. O tem obstaja več strokovnih študij, na primer: dr. Fritz Vahrenholt: Germany's Energiewende, A Disaster in the making (2017) (v prevodu: Nemški energijski preobrat, Katastrofa v izvedbi)[1].

Nedavno je bil nemški elektroenergetski sistem pred razpadom [2]. Ni bilo vetra. Izpadlo jim je za 20.000 MW vetrnih elektrarn. S svojo rezervo je nemški elektro sistem pomagala reševati tudi Slovenija. Vetra pa ni bilo kaj več niti v sosednjih državah: Avstriji, Franciji, Danski in Veliki Britaniji. Nemčija je bila zaradi pomanjkanja vetra že večkrat na robu zloma. Poljska in Češka sta se zavarovali pred nenadnimi sunki vetrne elektrike iz Nemčije s prečnimi transformatorji. Kaj gre narobe? Politika ignorira naravno zakonitost, da s seštevanjem naključnih, kaotičnih pojavov kot so lokalni vetrovi, ne moremo dobiti stalnega vira, torej stacionarnega stanja. Z vetrnimi elektrarnami (niti skupaj s sončnimi elektrarnami) ne moremo zamenjati jedrske elektrarne (24/7 vir), četudi oba vira ne spuščata ogljikovega dioksida, če že gre za ta cilj, da izjemno velike razlike v gostoti energije niti ne omenjamo. Poglejmo sveže ugotovitve o nemški energetski politiki, ki je tako nekritično opevana in naj bi bila zgled tudi nam.

Tudi za nas je pomembno, da smo  seznanjeni z drugim mnenjem, tako kot v zdravstvu. Vendar pa ni dovolj, da VE ne izpuščajo ogljikovega dioksida. Pravo vprašanje je, kateri izpust tega plina bi VE s svojo elektriko zmanjšale. Na to vprašanje država nima odgovora. Niti na to, koliko  CO2  sta obe delujoči VE v Sloveniji zmanjšali in kateremu viru? Čemu potem graditi VE? Ključno je namreč poznati delovanje elektro sistema oziroma omrežja.

Vetrno elektriko prednostno prevzame omrežje. Električno omrežje deluje tako, da se proizvodnja elektrike stalno prilagaja porabi, sicer bi lahko prišlo do mrka. Če torej zapiha veter in gre prednostno vetrna elektrika v omrežje, mora neka druga elektrarna zmanjšati svojo proizvodnjo. Katera? Ali sta to na primer termoelektrarni na premog, šoštanjska ali ljubljanska, kar bi pomenilo zmanjšanje CO2 ? Ne, za ravnotežje v sistemu poskrbijo daljinsko vodene hidroelektrarne (HE), s potrebnim hitrim odzivom, ki tudi ne oddajajo ogljikovega dioksida in so obnovljiv vir elektrike. O vlogi HE pravi direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) (Mladina, št. 41/2020, stran 35): »Prav tako so HE pomemben element za vključitev večjega deleža nestanovitnih obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, v električno omrežje. S svojo sposobnostjo hitrega prilagajanja proizvodnje namreč lahko sledijo spremembam potreb po energiji v omrežju.«

A tako torej, dražjo vetrno elektriko v omrežje in to na račun cenejše in stalnejše hidro elektrike, ki tudi ne spušča CO2? Očitno obstaja pri načrtovalcih VE strokovna zmeda. Kaj potem sploh počno VE, če ne zmanjšujejo CO2? In še gospodarsko škodo delajo. Ne samo zaradi dražje elektrike, ampak tudi s tem, ker dobivajo podporo, ki gre v tujino za odplačilo vetrnic.

Takoj se torej vprašamo: s čim bomo zamenjali TEŠ6 s 600 MW stalne (24 ur / 7 dni v tednu) moči? S HE? Tudi hidroelektrarne vodi narava, vreme in ne človek. Pogostejše so suše, premalo ali preveč vode. Najpomembnejši člen energetskega zakona (EZ-1, 21.člen) pa je, da zagotavlja stabilnost in zanesljivost dobave električne energije, ki je tržni produkt in mora izpolnjevati vse zahtevane karakteristike kvalitete. Ker smo povezani v evropsko električno omrežje, ima zanesljivost vseevropski pomen, kar vključuje ustrezna evropska direktiva (Direktiva 2005/89/ES). Veter pa je izredno nestalen vir moči, kar zdaj spoznavajo v Nemčiji in kar je bilo že od začetka uvajanja VE tehnično povsem jasno. Vsekakor bi se morala politika, poslanci in tudi druga javnost bolj poglobiti v tehniko, če naj sprejemajo tako pomembne odločitve kot so Akcijski načrt za obnovljive vire in Nacionalni energetsko podnebni načrt do 2030 in do 2050.

Priporočam  v branje knjigo prof. dr. Rafaela Mihaliča: Energetika za vsakogar in za vse ostale, ki je izšla jeseni letos pri Tehniški založbi Slovenije v prid kvalitetnejši in tehtnejši razpravi in predvsem odločitvam o virih elektrike v Sloveniji. Izjave posameznih tvorcev energetske politike najdemo zbrane v reviji EOL decembra 2019 ter oktobra 2020

 

Množični odpori proti vetrnim elektrarnam v drugih državah

Foto: 7.000 protestnikov na Irskem (2014) proti VE in novim daljnovodom kot posledico VE (vir: EPAW).