Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

So vetrne elektrarne primerne za Slovenijo?

Foto: Gretzen Transporte

Izkušnje z vetrno elektrarno (VE) v Divači kažejo, da njen hrup močno zniža kakovost bivanja in ovira spanje. Pri načrtovanju VE po Sloveniji na prebivalce nismo mislili, saj nimamo predpisov za merjenje specifičnega hrupa. Inšpekcije jih ne morejo ustaviti vsaj ponoči, načrtovane so v hribih, kjer bi uničile še odlično ohranjeno naravo z vso biotsko pestrostjo in razvrednotili krajino - vse za izredno majhen izkoristek.

Do podobnega pogleda na energetski razvoj, ki ne bi škodoval krajini, turizmu in prebivalcem tako kot vetrne elektrarne (VE), je prišla Južna Tirolska, alpska dežela. V dokumentu Energetski model – Južna Tirolska 2050 (Energy model-South Tyrol 2050) zapišejo, da ne predvidevajo vetrnih elektrarn, sončne elektrarne pa umeščajo na zgradbe, razen kulturne dediščine, nikakor pa ne na zemljišča.

Tudi Alpska konvencija (https://www.alpconv.org/sl/domaca-stran/ ), mednarodna pogodba, ki so jo podpisale Avstrija, Francija, Italija, Nemčija, Lihtenštajn, Slovenija, Švica, Monako in Evropska unija in ki je bila eden od glavnih ciljev Mednarodne komisije za varstvo Alp CIPRA, je previdna v ravnanju z alpskim prostorom tudi na področju energetike, kar razberemo tudi iz Innsbruške deklaracije (2019) in sprejema Alpskega sistema podnebnih ciljev 2050.

Brutalno razvrednotenje gorske krajine zaradi načrtov o 19 vetrnih elektrarnah na grebenu Sattelberg, Italija, v bližini prelaza Brenner in meje z Južno Tirolsko, je leta 2012 sodišče preprečilo. Med argumenti je bila prav Alpska konvencija in tudi predpisi o zaščiti hribovitega sveta Južne Tirolske nad 1600 metri (https://www.cipra.org/en/news/4757).

Pri nas, na primer, krajine kot pomembnega turističnega produkta sploh ne priznamo. Kar velja seveda za primitivno politiko prostora, ki se boji vsakršnih zaščit, saj je brez selektivne strategije razvoja Slovenije.

 

Tudi v Sloveniji imamo izkušnje s hrupom VE

Izkušnje z vetrno elektrarno Dolenja vas v KS Senožeče, občina Divača kažejo, da hrup VE močno zniža kakovost bivanja in ovira spanje. Pri načrtovanju VE po Sloveniji na prebivalce nismo mislili. Predpisov za merjenje specifičnega hrupa VE nimamo. Inšpekcije ne morejo ukrepati, da bi vsaj ponoči VE ustavili.

Nad Dolenjo vasjo v KS Senožeče, občina Divača, 850 m od prvih hiš, obratuje vetrna elektrarna z nazivno (teoretično) močjo 2,3 megavata (MW), ki običajno dela z močjo 1 MW, saj v Sloveniji, tudi na Primorskem nimamo stalnih močnejših vetrov. Prebivalci so bili sprva naklonjeni njeni postavitvi, že po dobrem letu obratovanja vetrnice pa so odločno proti. Tudi z referendumom leta 2014 v KS Senožeče, katerega rezultat je tudi občinski svet občine Divača sprejel.

28. februarja 2014 pa so poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu pismo, v katerem opisujejo tudi vpliv tega hrupa na spanje:

''Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate - kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta "izobraževanje" o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!''

Od takrat se ni nič spremenilo. Zasebni lastnik vetrnice je niti ponoči noče ustaviti. Pomembnejši mu je dobiček. Prijave inšpektorjem niso dale rezultatov, saj so izjavljali, da za hrup vetrnih elektrarn ni predpisov. In teh še danes ni. Politika v navezavi s kapitalom jih noče sprejeti, kljub mnogim protestom in predlogom nevladnih organizacij in civilnih iniciativ.

V čem je posebnost hrupa vetrnih elektrarn?

Z izrazom hrup označujemo neželeno zvočno valovanje ali vibracije (lokalne spremembe pritiska) zraka, ki zadenejo ves naš organizem, ne le slušni del. Večinoma ga slišimo (preko bobniča se prenaša v notranjost ušesa), obstajajo pa tudi vibracije, ki jih le čutimo, slišimo pa ne. In vetrne elektrarne oddajajo hrup ravno v tistem delu vibracij, ki jih slabše slišimo (nizkofrekvenčni hrup, pod 200 Hz) ali pa sploh ne (infrazvok, pod 20 Hz). Vibriranje zraka (spremembe pritiska) izražamo s številom vibracij na sekundo, ki ga imenujemo frekvenca, ime za enoto pa je hertz (Hz).

Merilo za vpliv vibracij na naš organizem pa ni zgolj slišnost, ampak še bolj vibracije, ki jih posamezni deli organizma občutijo. To, da nekih vibracij ne slišimo, še ni dokaz, da jih ni. 

Tovrstne vibracije niso lastnost le vetrnih elektrarn, ampak se ljudje pritožujejo tudi v mestih in ob določenih industrijskih obratih in letališčih. Vzrok so slabo nameščene velike klimatske naprave na strehah ali določeni veliki vrteči stroji.

Hrup vetrnih elektrarn pa ima še eno, za zdravje zelo škodljivo posebnost, ki ga bistveno loči od vseh drugih hrupov. Vetrna elektrarna oddaja zračne vibracije v ritmu vrtenja krakov vetrnice in sicer na način pulzov, sunkov. Vsakič ko gre krak mimo stebra vetrne elektrarne in tudi ko zareže zrak zaradi sile vetra, odda pulzno vibracijo, ki nas zadene.

 

Zakaj predpisi za merjenje hrupa na delovnem mestu in v okolju ne zadoščajo za merjenje hrupa vetrnih elektrarn?

Predpisi določajo merjenje slišnega hrupa oziroma je merjenje prilagojeno človeškemu ušesu. Hrup tako merimo z mikrofonom, ki ne upošteva manj slišnega ali neslišnega hrupa. To naredijo tako, da ima mikrofon omejitev (filter) za manj slišni oziroma neslišni hrup. To je filter A. Enote za nivo hrupa so decibeli, kar pišemo kot dB. Ko merimo s filtrom A, označimo enoto z dBA. Tako Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/2018) predpisuje samo meritve s filtrom A, torej v dBA.

Vetrne elektrarne pa, kot rečeno, oddajajo škodljiv hrup izven dBA in sicer v nizkofrekvenčnem območju in kot infrazvok. Uredba torej ne zajame hrupa vetrnih elektrarn.

Napačno merjenje hrupa vetrnih elektrarn je razvidno iz spodnjega diagrama (prikazan na Mednarodnem znanstvenem posvetu: Hrup vetrnih elektrarn in mogoči vplivi na življenjsko okolje, Ljubljana, 15. januar 2020, avtor diagrama dr. Ferdinand Deželak). Levi diagram prikazuje meritev hrupa vetrne elektrarne v dBA (s filtrom A, tudi utež imenovan), desni diagram pa brez filtra, torej v dB.

 

Iz levega diagrama je razvidno, da filter A vedno bolj zmanjšuje obstoječi hrup proti nizkim frekvencam. Na skrajni levi je oznaka frekvence 12,5 Hz (kar spada v območje infrazvoka), kjer ta filter izmeri le še 5 dBA. Pravi hrup (vibracije) vetrne elektrarne dobimo, če filter A odstranimo in na skrajni levi desnega diagrama ravno  tako pri frekvenci  12,5 Hz, izmerimo dejanski hrup vetrne elektrarne, ki znaša blizu 70 dB. To pa je izredno velika prekoračitev znosnega hrupa in je povsem nesprejemljiva za prebivalce. Posebno se to pozna ponoči, saj ta hrup zaradi nizke frekvence (velike valovne dolžine) prodira skozi zaprta okna, v stanovanjih pa se lahko še ojača zaradi resonance (odbojnih vibracij med stenami). Zato bi morali meriti hrup vetrnih elektrarn tudi v stanovanjih. Pa še z dodatno zahtevo, da se merijo pulzi vibracij in ne povprečje kot sedaj predvidevajo neprimerni predpisi. V povprečjih se pulzne vibracije zabrišejo, čeprav so glavni vir škodljivih vplivov na zdravje.

 

Zakaj nad hidroelektrarnami na Dravi še vetrne elektrarne?

Naj obdelamo en primer načrtovanja VE malo podrobneje. Dravske elektrarne Maribor (DEM), ki upravljajo z obnovljivimi viri elektrike, hidroelektrarnami na Dravi z najcenejšo elektriko (pod 30 evrov za MWh), kot, da jim to ni dovolj, načrtujejo vetrne elektrarne (s precej dražjo elektriko), skozi državni prostorski načrt (DPN) v hribih Košenjaka (vrh 1.522 m) nad Dravogradom, blizu meje z Avstrijo, z nazivom VE Ojstrica, med 1.250 in 1.470 m nadmorske višine, kjer je dokaj neokrnjena narava in več manjših naselij in razpršenih kmetij pod grebeni. Ne verjamem, da ti načrtovalci ne bi vedeli, da je slovenska narava prednost v Evropi, saj nafte kot starega simbola primarnih virov,  nimamo. Tudi na tamkajšnje prebivalce in njihov odpor se ne ozirajo.

 

Karta posega in poselitev (rdeče pike) so prikazane na spodnji sliki.