Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

»Skupnost in varnost – jamstvo za kakovostno življenje«

17.07.2018
Jana Salat je lektorica na Inštitutu za kulturno in socialno antropologijo Univerze na Dunaju. V okviru projekta Antropologija sreče raziskuje družbene in kulturne razsežnosti sreče.
Image caption:
Jana Salat © Malina Grubhofer/CIPRA International

Ali smo srečni, je v veliki meri odvisno od družbe, v kateri živimo. O našem iskanju sreče, pa naj bo to v velikem, daljnem svetu ali majhni alpski vasici, smo se pogovarjali s kulturno in socialno antropologinjo Jano Salat.

Ga. Salat, je naša družba srečna?

Sreča je načeloma nekaj osebnega, nekaj, kar moramo občutiti sami. Družba sama po sebi sreče ne more občutiti, lahko pa družba, predvsem kot skupnost, privede do tega, da se počutimo srečni. Posebnost naše zahodno-evropske družbe in kulture je v tem, da srečo poimenujemo in da stremimo k poimenovanemu. Vsi želimo biti vedno srečni, zato pa tudi cvetijo dejavnosti, kot so raziskovanje sreče, vodniki, ki nam kažejo pot do sreče, seminarji, posvečeni sreči. Veliko družb je na tem našem svetu, kjer tega ne poznajo.

Kakšen je pomen družbe za našo osebno srečo?

Modeli sreče na globalni ravni nam kažejo, da se ugodno socialno okolje obravnava kot bistveni dejavnik srečnega življenja. Znani model je tako imenovana Maslowa hierarhija potreb. Ta socialne, torej medosebne odnose, definira kot osnovne človekove potrebe. Ravno tako je z varnostjo. Ali se počutim varno, je odvisno od socialnega okolja in družbe, v kateri živim. Tukaj ne govorimo o sreči kot velikem občutju sreče, temveč o sreči v smislu dobrega in prijetnega počutja.

Vedno več ljudi živi v mestih. Ali to pomeni, da so ljudje v mestih srečnejši?

Mislim, da v ljudeh obstaja želja, da hrepenimo po tem, kar deluje bolje. Eden od razlogov, zakaj ljudje bežijo na podeželje, je v njihovem prepričanju, da bodo nekaj zamudili – in s širjenjem novih medijev postaja dejansko vse težje, da se takemu klicu ne uprejo. Menim pa, da je v nas oboje: po eni strani želja po razvoju, po širnem svetu, po drugi pa potreba po varnosti, zaščiti in pripadnosti skupnosti. Zadnje bomo prej našli v manjši skupini kot v velikem svetu.

Kaj lahko ponudi manjši kraj v Alpah?

V evolucijski teoriji obstaja več konceptov, ki trdijo, da so naši možgani usmerjeni na manjše skupine in da večje skupine težje obvladujemo. Iz tega lahko sklepamo, da se ljudje bolje počutimo v manjši skupini, kot pa da smo anonimni posamezniki v veliki skupini. Danes, v času globalizacije, ko imamo vse več brezosebnih stikov, postajajo prav osebni odnosi vse pomembnejši. To opažam, denimo, na Dunaju: povsod obstajajo nekakšne sosedske pobude, ko se prebivalci iste soseske med seboj družijo, spoznavajo in povezujejo. Predstavljam si lahko, da bi lahko alpske vasi začele na tej točki in tako v ljudeh vzbudile dobro počutje. Številni kraji v Alpah zagotavljajo prebivalcem življenje v skupnosti in varnost, torej kakovostno življenje.

shranjeno pod: Alpe na odru