Preveč vode, premalo vode: dobre prakse za večjo odpornost alpskega prostora

Kako se lahko občine, regije in celotna povodja učinkovito odzovejo na vse pogostejše suše, močna deževja in naraščajoče konflikte pri rabi vode? Drugi spletni seminar v okviru projekta H2Opportunities je predstavil konkretne primere iz alpskega prostora ter pokazal, kako lahko s povezanim upravljanjem voda, sodelovanjem različnih deležnikov_ic in inovativnimi pristopi gradimo odpornejšo prihodnost, ki spoštuje omejenost vodnih virov.

V prvem prispevku je krajinski arhitekt Kristian Förster z Visoke šole Weihenstephan-Triesdorf opozoril, da Alpe že dolgo niso več samoumevno območje vodnega obilja. Pomanjkanje snega povzroča pomanjkanje vode spomladi in poleti. Osrednje sporočilo njegovega prispevka je bilo jasno: namesto da padavinsko vodo čim hitreje odvajamo, je moramo čim več zadržati v tleh, vegetaciji in širši pokrajini. Posebej je izpostavil pomen uporabe alternativnih vodnih virov, kot so deževnica, siva voda in voda, ki nastaja pri gradbenih dejavnostih. Njihova ponovna uporaba lahko pomembno prispeva k dolgoročnemu zagotavljanju vode za mestno zelenje in uveljavljanju sonaravnih rešitev. »Kar so že vedeli naši pradedje in prababice, postaja spet aktualno,« je poudaril ob omembi tradicionalnega zbiranja deževnice v cisternah. Kot dodatne možnosti za zadrževanje vode v pokrajini je Förster predstavil tudi tradicionalne terasaste pokrajine in obdelovanje kmetijskih površin vzdolž plastnic oziroma po višinskih črtah. Takšni načini urejanja in obdelovanja zemljišč upočasnjujejo površinski odtok, spodbujajo pronicanje padavinske vode v tla ter prispevajo k temu, da se voda dlje zadržuje v pokrajini. [Predstavitev]

Mokrišča kot podcenjena infrastruktura

Za Aurore Sterckeman iz francoske organizacije Asters-CEN, ki deluje v okviru mreže REAUM (mreže akterjev_k na področju gorske vode), so barja in mokrišča ključni zavezniki pri upravljanju voda. Vodo shranjujejo kot goba, jo v sušnih obdobjih počasi znova oddajajo, filtrirajo onesnaževala in spodbujajo biotsko raznovrstnost. Hkrati pa so zaradi urbanizacije, turizma in podnebnih sprememb vse bolj pod pritiskom. Francoski model kaže, kako je mogoče upravljanje voda organizirati na ravni celotnih povodij. Ključni dejavnik uspeha je pri tem sodelovanje vseh vpletenih. Zato mreža velik poudarek namenja ozaveščanju, podatkovnim podlagam in dialogu. [Predstavitev]  

Prilagajanje podnebnim spremembam se začne pred domačimi vrati

Kako je mogoče prilagajanje podnebnim spremembam uspešno izvajati na lokalni ravni, je Sabrina Kalser predstavila na primeru avstrijske regije KLAR! – Karnische Anpassung. »Podnebne spremembe imajo pri nas že veliko različnih obrazov,« je pojasnila in pri tem omenila suše, nevarnosti gozdnih požarov, močnih padavin in poplav. Posebej zanimivi so projekti, ki povezujejo vprašanja upravljanja voda s kmetijstvom, varstvom tal in preprečevanjem kriznih razmer. Tako denimo preučujejo, ali lahko industrijska konoplja s svojim globokim koreninskim sistemom izboljša sposobnost tal za zadrževanje vode. Poskus že prinaša prve rezultate in bi lahko spodbudil podobne pristope tudi drugod. Hkrati se vzpostavljajo nova sodelovanja med vodnimi zadrugami, občinami in strokovnjaki_njami, da bi pravočasno prepoznali pomanjkanje vode in skupaj razvijali ustrezne rešitve. [Predstavitev]

Od močnih padavin do vodno ozaveščenega prostora

Regija prihodnosti Rupertiwinkel, ki jo je predstavila Julia McFadden, sledi celostnemu pristopu. Namesto da bi se zgolj odzivala na močne padavine, je skupaj s predstavniki_cami znanosti, kmetijstva, uprave in občin razvila 63 ukrepov za oblikovanje »regije, ki pri načrtovanju upošteva vodo«. Posebej inovativen je poudarek na prepoznavanju in odpravljanju ovir pri izvajanju ukrepov. »Vprašanje je: kako začnemo ukrepati?« se sprašuje McFadden. Zato so v ospredju konkretna orodja za občine, nove možnosti usposabljanja in ustvarjalne oblike sodelovanja, kot je denimo »prireditev o prihodnosti«, na kateri namesto klasičnih predavanj sodelujejo gledališki umetniki_ce. Pristop regije Rupertiwinkel kaže, da znanja o izzivih ne manjka – ključni izziv je, kako ga prenesti v konkretne ukrepe na terenu. [Predstavitev]

Zaključek: pokrajina postaja infrastruktura

Na koncu je Magdalena Holzer, vodja projekta H2Opportunities in namestnica izvršne direktorice CIPRA, povzela ključno sporočilo popoldneva: »Če razmišljamo o vodno prilagojenem alpskem prostoru prihodnosti, moramo veliko bolj razmišljati v povezavah.« Potrebujemo rešitve, ki združujejo tehnične in sonaravne ukrepe, vključujejo občine in prebivalstvo ter vodo obravnavajo na ravni celotnih pokrajin. Povedano drugače: pokrajina mora v prihodnje v večji meri postati del občinske infrastrukture – kot zbiralnik vode, blažilnik in hladilni sistem hkrati. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi tako imenovani »povezovalci_ke«: ljudje, ki povezujejo različne akterje_ke, prepoznavajo njihove potrebe ter skrbijo za to, da se povežejo znanje, ustrezne površine in konkretni projekti. Tako se lahko splošne zamisli in koncepti preoblikujejo v izvedljive rešitve.

Projekt H2Opportunities financira nemško Zvezno ministrstvo za okolje, varstvo podnebja, varstvo narave in jedrsko varnost (BMUKN).