Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Pledoaje za divjo čebelo

20.03.2020 / Monika Gstöhl
Kadar je govor o čebelah, nas večina najprej pomisli na med. A čebelji svet v alpskih državah je občutno več kot le sladek namaz.
Image caption:
V družino čebel spadajo tudi svetli zemeljski čmrlji. (c) Danilo Bevk

Ali bi brez naših marljivih opraševalcev, zlasti čebel, sploh obstajali pisani in dišeči pla-ninski pašniki, sadna drevesa, polna sladkih sadov, zelenjava, kot so buče, cvetača ali redkvice? Brez čebel bi bila naš svet in naša prehrana manj pisana in manj pestra. Čebele in drugi opraševalci ohranjajo in spodbujajo pestrost prosto rastočih in kmetijskih rastlin. S tem imajo ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, zagotavljajo hrano in ustvarjajo precejšnjo gospodarsko vrednost. Seveda so divje čebele pri tem ravno tako pomembne kot medonosne. Prve čebele so živele že pred okoli 120 milijoni let, še z dinozavri v obdobju krede. Po prvem hitrem razvoju cvetnic se je ena veja tedaj živečih os grebač specializirala na pelod gostiteljskih rastlin, ki jim je bil vir beljakovin. Opraševanje, ki ga zagotavljajo čebele in druge žuželke opraševalke, odslej spodbuja razvoj cvetnic in obratno. Znanstveniki pravijo temu procesu sorazvoj ali koevolucija, saj ena skupina ne more obstajati brez druge. V zadnji ledeni dobi je območje Sredozemlja postalo zatočišče za podvrste medonosne čebele Apis mellifera, od tam pa so se po koncu ledene dobe znova razširile tudi v druge predele. Val naselitve temne ali nemške čebele Apis mellifera mellifera je pote-kal iz jugozahodne Evrope prek Španije in Francije severno od Alp vse do južne Skan-dinavije, siva kranjska čebela Apis mellifera carnica, ki se je razširila z jugovzhoda, je naselila območja vse do glavnega alpskega grebena, italijanska čebela Apis mellifera li-gustica pa je z juga zasedla prostor vse do južnega obrobja Alp. Danes so medonosne čebele v našem prostoru pojavljajo le še kot gospodarsko koristne živali.

Vse čebele ne živijo v socialni državi

Do 50.000 temnih čebel lahko na majhnem prostoru v panju živi več let skupaj kot čebelja družina. Delitev njihovih opravil je do potankosti določena: čebele varujejo panj pred sovražniki in ga čistijo, hranijo svoj zarod ličink, nabirajo nektar in cvetni prah, se razmnožujejo. Matica ne more preživeti sama. Kar je na eni strani primer uspešno delujoče družbene organiziranosti in učinkovitosti, se lahko zaradi parazitov, bolezni ali tudi slabega vremena sprevrže v katastrofo, kar seveda vpliva na proizvodnjo medu in storitve opraševanja. Povsem drugače je pri domorodnih divjih čebelah. Čmrlja matica ima vse potrebne lastnosti, da sama ustvari enoletno družino. Šele ko vzletijo njene prve hčere, da bi poiskale hrano, lahko preostanek življenja preživi v gnezdu. Tudi druge vrste divjih čebel na območju Alp, npr. vitke čebele, poznajo bolj ali manj izrazito življenje v družbenih skupnostih, a večina od približno 700 vrst divjih čebel, ki živijo na območju Alp, živi sa-motarsko. Ne proizvajajo medu, so pa zelo učinkovite opraševalke. Pri teh čebelah se zaradi njihovega pretežno samotarskega načina življenja bolezni ali paraziti pojavljajo redkeje.

O generalistih in specialistih

Čeprav medonosne čebele pri nabiranju cvetnega prahu veljajo za generaliste, številne divje čebele pa za specialiste, lahko divje čebele, kar zadeva njihovo storilnost, postavimo ob ali celo pred medonosne čebele ne glede na geografsko območje, vremenske razmere ali obliko cvetov. Različne rastlinske vrste, npr. določene metuljnice, kot je lucerna, oprašujejo skoraj izključno divje čebele. Medtem ko se medonosne čebele hitro naučijo, da se morajo, denimo, cvetov lucerne izogibati, saj jih ti s prašniki udarijo po trebuhu, pa to prav nič ne moti žagorožk, listorezk ali čmrljev. Divje čebele so specializirane na obiskovanje določenih oblik cvetov. Zbirajo namreč samo cvetni prah nekaj sorodnih rastlinskih vrst, določene družine, enega ali več rodov, vča-sih celo ene same vrste. Medsebojna soodvisnost je torej lahko zelo velika, saj niso le čebele odvisne od »svojih« rastlin, temveč so tudi rastline odvisne od »svojih« opraševalk.

Brez divjih čebel ne gre

Divje živeče čebele iščejo hrano vse leto, tudi takrat, ko medonosne še ne letajo ali ne letajo več. Če cvetenje sadnega drevja sovpada z obdobjem slabega vremena, sta uspešnost opraševanja in donos pridelka pogosto odvisna predvsem od divjih čebel. Divje čebele so odvisne od virov hrane, ki morajo biti v dosegu primer-nih mest za gnezdenje, in so zelo občutljive na spremembe, kar tudi pojasnjuje, zakaj jih vedno pogosteje uvrščajo na rdeče sezname. Življenjski prostor divjih čebel uničujemo z intenzivnim kmetijstvom, porabo tal, uporabo pesticidov in s svojimi mobilnostnimi navadami. To se mora spremeni-ti in tako se v številnih alpskih državah že oblikujejo politične zaveze, kot so referendumi in državljanske pobude, ki se borijo za zaščito čebel in ohranitev biotske raznovrstnosti. Prav divje čebele zelo dobro ponazarjajo, kako je biotska raznovrstnost eden najpomembnejših virov našega preživetja. Za zagotavljanje opra-ševanja prosto rastočih in kulturnih rastlin smo ljudje odvisni od dovolj številčne in ra-znovrstne favne čebel.


Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru