V Alpah je dovolj prostora, stanje narave je dobro. Arnold Hirschbühl, župan avstrijske občine Krumbach, takemu stereotipu nasprotuje. „Cene zemljišč v gorskih občinah so še vedno prenizke, v pokrajino pa se polagoma zajedajo družinske hiše.“ Njegova občina leži 732 metrov visoko nad morjem, na območju Bregenzerwalda, število prebivalstva od leta 1940 stalno narašča in trenutno znaša okoli 1100 prebivalcev. Ker želijo v Krumbachu omiliti negativne učinke stihijske razpršene gradnje, zgoščeno pozidavo osredotočajo na vzhodno jedro vasi, večstanovanjske hiše pa gradijo v središču kraja. Za občino so ključnega pomena kakovost arhitekture in pokrajine, zmernost, večfunkcionalnost in aktivno sodelovanje lokalnega prebivalstva, da bi zagotovila spojitev novih stavb s podobo kraja in vključitev novih prebivalcev v socialno strukturo. Primer Krumbach je tako napoved trajnostnega urejanja prostora, katerega cilja bo zagotavljati skupno dobro, in kakovostnega slehernega posameznika. A realnost v Alpah je še daleč od tega.

Urejanje prostora je raznovrstno

Pojem 'urejanje prostora' se nanaša na vrsto instrumentov, ki jih uporabljajo pristojni nosilci javnih pooblastil in pooblaščeni zasebni akterji s ciljem organizirati rabo določenega prostora. Gre za poskus celovitega načrtovanja v političnih in ekonomskih sistemih, za katere so značilni sektorski pristopi. Zaradi različnih zgodovinskih razlogov in različne politične kulture alpskih držav poznamo na območju Alp različne oblike prostorske ureditve. Porazdelitev pristojnosti se razlikuje od države do države (gl. alpmonitor.cipra.org), za vse pa je značilno, da so v to vključeni številni instrumenti, akterji in sektorji.

V alpskih državah se je področje urejanja prostora pojavilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes ostaja država najpogosteje v ozadju: tako priznavajo v Nemčiji lokalne (okrožje) in regionalne oblasti (dežela) prednost tisti obliki rabe tal, katere cilj je ohranjanje kakovosti življenja in to tudi ob vedno višji gostoti poselitve. Temu nasprotno je v Franciji država tista, ki določa prostorskoureditvena pravila v obliki nacionalnih načrtov in velikih strukturnih projektov. Z decentralizacijo v osemdesetih letih so se odnosi med državo in lokalnimi oblastmi spremenili, tako da odgovornost in naloge na področju prostorskega načrtovanja pogosto urejajo pogodbe, sklenjene med državo in lokalnimi oblastmi. Poleg tega se posebna pozornost osredotoča na razvoj lokalnih načrtov rabe prostora.

Skupni cilji proti interesom posameznikov

Različne alpske države so imele sicer različna izhodišča, a ugotovitve in načela se vedno bolj zbližujejo. To je še zlasti opazno pri Alpski konvenciji in njenem protokolu o urejanju prostora in trajnostnem razvoju, ki je v devetdesetih letih postavil temelje za skupno vizijo v dobro urejanja prostora – takega, ki bo prijazno do naravnih virov, sprejemljivo za okolje, pravično in solidarno, hkrati pa bo spodbujalo lokalni razvoj gorskih območij.

Čeprav so ta načela vključena v nacionalne in regionalne instrumente večine držav, regij, kantonov, pokrajin in dežel na območju Alp, pa cilji še niso doseženi. Raba prostora in virov še vedno narašča, neravnovesje med urbanimi središči in obrobnimi območji se povečuje in načela izravnave se postavljajo pod vprašaj. Pogosto se odločitve sprejemajo skladno z individualnimi in lokalnimi interesi, pri tem pa se zanemarjajo globalni ekološki, socialni in ekonomski vidiki, kot so podnebne spremembe. 

Kdo sprejema odločitve?

O tem, katera je prava raven sprejemanja odločitev, stalno potekata razprava in proces njenega preoblikovanja (gl. intervju na str. 14). Vsaka država in vsaka kultura morata poiskati pravo ravnovesje med zahtevami najvišje ravni in neodvisnostjo pri odločanju na lokalni ravni. A kot opozarjajo izkušnje iz zadnjih desetletij, je treba trajnostni razvoj na nacionalni in mednarodni ravni opredeliti za zavezujoči cilj. Da bi to dosegli, moramo rešitve najti in uresničevati ob aktivnem sodelovanju lokalnih oblasti in prebivalcev. V ta namen so pa so nujno potrebni izobraževanje, finančna podpora in tehnična pomoč.

Za alpski prostor so značilna številna, zelo dinamična obmejna območja, ki so za strokovno področje, kot je urejanje prostora, poseben izziv. S sodelovanjem dveh ali treh držav v procesu upravljanja se kompleksnost takega procesa še poveča. Ustanovljene so bile čezmejne platforme za okrepitev medsebojnega sodelovanja, npr. Conseil du Léman, Mednarodna konferenca o Bodenskem jezeru ali Komisija za urejanje prostora ob Bodenskem jezeru. Prostorsko načrtovanje je del agende večine platform; akterji se med seboj srečujejo in si izmenjujejo informacije. Seveda pa bi morale imeti te platforme več možnosti za odločanje in ukrepanje, če bi želele zagotoviti dejansko ozemeljsko skladnost in enotno upravljanje skupnih izzivov, kot sta mobilnost ali širjenje urbanih območij. 

Prostorsko načrtovanje je prav gotovo ključni dejavnik za oblikovanje razvoja, ki bo bolj trajnostno naravnano. A uresničevanje ni enostaven proces, saj nanj vplivajo različni trendi, poleg tega pa se nahaja na stični točki čedalje številnejših različnih interesov.

Napolniti ali upoštevati „prazen prostor“?

Kot odziv na podnebne spremembe so alpske države sprejele nacionalne strategije za prehod v trajnostno nizkoogljično družbo in pri tem posvetile posebno zanimanje potencialu obnovljivih virov energije na območju Alp. Prav zaradi teh pa se pod vprašaj postavlja ohranjanje naravnih območij. Zaradi naraščajočih potreb po mobilnosti se povečuje tudi vedno več projektov za gradnjo prometne infrastrukture, ki v alpski naravni in kulturnih pokrajini puščajo vidne sledi. Drobljenje gospodarstva, globalna konkurenca in slabitev regionalnih gospodarstev še povečujejo zahtevo po ukrepih za spodbujanje gospodarstva, ki zanemarjajo načela gospodarske, ekološke in socialne trajnostnosti. To velja zlasti za turizem, ki si zaradi globalne konkurence prisvaja vedno več prostora zaradi širjenja obstoječe infrastrukture ali gradnje nove. Na prebivalstvenem področju se zaradi selitev prebivalstva praznijo cele vasi, medtem ko gostota prebivalstva v drugih alpskih regijah bliskovito narašča. Kakovost življenjskega prostora in življenjskih razmer, dostop do javnih storitev in socialne vezi so na težki preizkušnji tako v regijah, kamor je priseljevanje močno, kot tudi v regijah, ki jih je prizadelo odseljevanje prebivalcev.

Zaradi vsega navedenega se pogosto zdi, da bi bila najenostavnejša rešitev „zapolnitev“ prostorov, ki veljajo za „prazne“, jih pa večinoma sestavljajo naravna območja in zemljišča v kmetijski rabi. Medtem ko nekateri opozarjajo na pomen „praznega prostora“ (gl. prispevek na str. 17), so drugi prepričani, da je ta manj „uporaben“ in bi mu radi dodelili novo rabo, ki bi po njihovem mnenju bila uporabnejša oz. rentabilnejša. S tem bi spregledali njen socialno-ekonomski in ekološki pomen, ti ekosistemi namreč zagotavljajo številne storitve, npr. uravnavanje poplav ali skladiščenje CO₂.

Omejen prostor in neomejene potrebe se med seboj težko skladajo. Konflikte je treba jasno predstaviti, se z njimi seznaniti in o njih razpravljati, pri tem pa upoštevati nekatera načela, kot so zmernost, večfunkcionalnost in sodelovanje. Prav tako kot številni drugi politični pristopi se mora tudi urejanje prostora zaradi novih izzivov in potreb razvijati naprej ter ohranjati svoje dosežke, pridobiti nove pristojnosti, se odpreti družbi ter se domisliti in preskusiti nove instrumente. Nekateri pa že eksperimentirajo in tudi njihovi uspehi so že vidni, denimo v Krumbachu.

Claire Simon, CIPRA International