Okolje odgovarja na pritiske - v Kamniku z vodo

22. 10. je v Kulturnem domu v Kamniku potekala okrogla miza Velika planina: včeraj, danes, jutri v organizaciji društva CIPRA, moderirala jo je Katarina Žakelj.

K varovanju vodita dve poti 

Govorka Saša Roškar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine je poudarila, da k varovanju dediščine vodita dve poti. Ena je normativna pot – ker gre za varovano območje kulturne dediščine, zanj veljajo določeni predpisi in pričakujemo, da se bodo ti upoštevali. Lahko pa varujemo preko odnosa, ki ga do prostora imamo. Za vsakim posegom v prostor namreč ne more stati inšpektor, ampak se mora oseba sama zavedati lastnosti in značilnosti prostora ter jih pri posegih spoštovati. Izpostavila pa je težaven fenomen Martina Krpana: prepogosto so ljudje zadovoljni, če državo, inšpektorja ali konzervatorja prinesejo naokrog, še zlasti na odročnejših območjih, kjer je malo verjetno, da bo sledila sankcija.

Pričas smo nenadzorovanemu razvoju

Dr. Mitja Pavliha, predstojnik Oddelka za prostor Občine Kamnik, je poudaril, da so kot občina zelo natančno opredelili vse procese, ki se na Veliki planini lahko odvijejo. Zdaj bi morali temu le slediti – vendar pa so v lokalnem okolju prepogosto priča šerifovskim pristopom, kjer vsak dela po svoje. Kot primer takšnega samovoljnega ravnanja na Veliki planini so npr. nezakonita parkirišča (Mačkin kot), srednjenapetostni podzemni kablovod brez gradbenega dovoljenja in razpršeni turistični objekti z ilegalnimi prizidki.

Vprašanje je, kaj se skriva za kuliso lepih stanov?

Prof. dr. Mihael Jožef Toman, zaslužni profesor Biotehniške fakultete UL, je opozoril, da so lepe stavbe in urejeni stanovi le kulisa – pravo vprašanje je, kaj neki se skriva v njihovi notranjosti? Savne in jacuzziji so na Veliki planini prepovedani – realno stanje pa je žal drugačno. Vodo, ki jo uporabljajo za svoje delovanje, menjajo pogosto, saj se stanovi oddajajo v turistične namene. Voda je zaradi sodobnega načina življenja, uporabe lepotilnih sredstev, šamponov, pralnih praškov in še marsičesa obremenjena tudi z novodobnimi onesnaževali, ki so lahko vir številnih novih, še ne dovolj pojasnjenih bolezni. Takšnih količin odpadne vode greznice ne morejo sprejeti, zato jo zlivajo v okolje. Na to kaže tudi zaskrbljujoče dejstvo, da se s tega območja odvaža zelo malo grezničnih gošč – vsa ostala odpadna voda potuje proti izvirom pod Veliko planino. Grozi torej, da bodo prebivalci za neoporečno vodo drago plačali, ker bo morala biti močno tretirana z različnimi dragimi postopki. Manjka nam kmečke pameti, je nagovoril zbrane. Saj ko popijete vse tisto, kar pride v dolino, lahko samo upate, da boste preživeli, je dejal.

Kako postopati naprej? 

Za zdravje občanov so gostje izpostavili tri nujne korake: nasloviti reševanje težav s pitno vodo, ustavljati promet in začeti upravljati z obiskom. Glede na prakse iz tujine so se strinjali, da bosta prej kot v 10 letih postala omejevanje obiska in usmerjanje prometa osnovna ukrepa reševanja problematik, o katerih je tekla beseda. Navedli so tudi dobre primere iz Italije in Avstrije, kjer so na primerljivih območjih uvedli suha stranišča in kjer že beležijo izboljšane okoljske kazalce. Izpostavili so tudi pomen ustrezne komunikacije za ozaveščanje obiskovalcev, kakor tudi ustvarjanje boljših pogojev za domačine (interpretacije dediščine, interpretacijski center).

Poudarili so tudi, da Občina Kamnik ne potrebuje nikakršnih dodatnih študij ali elaboratov, vse potrebno namreč že ima – začeti je treba le upoštevati zakonodajo in se ravnati po dogovorjenih pravilih.

Uvodnemu pogovoru je sledila živahna in kakovostna razprava s številnim občinstvom, ki je zahtevalo politično odgovornost ter aktivno in transparentno reševanje problematike.